VSRS Sodba III Ips 18/2010

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.539,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 03. 2008 dalje do plačila.“

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.242,66 EUR stroškov celotnega postopka v petnajstih dneh po izdaji sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.539,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2008 do plačila, s katerim je tožeča stranka zahtevala vračilo dobroimetja, ki ga je imela ob začetku stečajnega postopka na transakcijskem računu pri toženi stranki, ta pa ga je pobotala s svojo terjatvijo do tožeče stranke.

2Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo.

3Tožeča stranka je Vrhovnemu sodišču predlagala dopustitev revizije zoper drugostopenjsko sodbo, čemur je bilo s sklepom III DoR 11/2009-9 z dne 24. 11. 2009 ugodeno. Revizija je bila dopuščena o vprašanju, ali je ureditev pobotanja po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji izključevala uporabo 316. člena Obligacijskega zakonika (Uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 97/2007, v nadaljevanju OZ).

4V vloženi reviziji revident ponuja obširno argumentacijo v prid stališču, da je bil pobot toženkine terjatve z zneskom, ki ga je imel revident na transakcijskem računu nedopusten zaradi določbe 316. člena OZ. Predlaga spremembo drugostopenjske sodbe, tako da bi se njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodilo in ta spremenila tako, da bi se ugodilo tožbenemu zahtevku.

5Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

6Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Zato se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo s tistim delom revizije, v katerem so uveljavljane procesne kršitve.

7Revident v reviziji ponuja odločbe Vrhovnega sodišča, ki naj bi potrjevale njegova stališča (III Ips 60/94 z dne 31. 8. 1994, III Ips 41/96 z dne 6. 11. 1996, III Ips 64/96 z dne 4. 6. 1997). Določbe se dotikajo spornega vprašanja, vendar pa se nobena ne ukvarja prav z vprašanjem razmerja med določbo 316. člena OZ in določbami Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93, 74/94 – odločba US, 8/96 – odločba US, 25/97 – ZJSRS, 39/97, 1/99 – ZNIDC, 52/99, 101/01 – odločba US, 42/02 – ZDR, 58/03 – ZZK-1, in 10/06 – odločba US, v nadaljevanju: ZPPSL), ki zadevajo pobotanje terjatev v stečaju. Prav zato je bila revizija tudi dopuščena.

8Obligacijski zakonik je začel veljati v letu 2002, ZPPSL pa že v letu 1994. Če bi bilo področje urejanja pobota v obeh zakonih enako, bi bilo zato treba uporabiti določbe OZ (Lex posterior derogat legi priori).

9ZPPSL je urejal pobotanje v stečajnem postopku v določbah 117., 118. člena in 119. člena. Sodišče prve stopnje se je pri svojem odločanju oprlo na določbi prvega in drugega odstavka 117. člena ZPPSL in na njuni podlagi sklepalo, da so z njima določena posebna pravila o predpostavkah za pobot v stečaju, ki izključujejo uporabo splošnih obligacijskih pravil o pobotu, ki so urejena v 311. členu in nadaljnjih členih OZ. Prvostopenjsko sodišče je torej pri interpretaciji zakonske ureditve pobota v stečaju, urejenega z dvema zakonoma, uporabilo argument „Lex specialis derogat legi generali.“ S tem se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče.

10Ali gre za razmerje med posebno in splošno zakonsko ureditvijo, je odvisno od tega, katero pravno določilo je širše oziroma ožje (glej npr.: M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, 2. izdaja, 2004, str. 117). Po določbi prvega odstavka 117. člena ZPPSL je v stečajnem postopku dovoljen pobot terjatve upnika z nasprotno terjatvijo dolžnika. Določba pove le, da je pobot v stečaju dovoljen, ne omogoča pa sklepanja, da je z njo določeno, da se lahko v stečajnem postopku pobotajo vsakršne terjatve. Sama določba je bila potrebna zato, ker pobotanje terjatev nasprotuje načelu sorazmernega poplačila upnikov (prvi odstavek 10. člena ZPPSL). Upnik, ki pobota svojo terjatev do stečajnega dolžnika s terjatvijo, ki jo ima do njega stečajni dolžnik, je očitno „poplačan“ v celoti in ne sorazmerno kot tisti upniki, ki svojih terjatev ne morejo pobotati. Tudi domet določbe drugega odstavka 117. člena ZPPSL je podobno omejen. Določba pove le, da ni potrebna pobotna izjava, ker se terjatve, ki jih je bilo mogoče do začetka stečajnega postopka pobotati, štejejo za pobotane po samem zakonu. Samo zakonsko besedilo pravzaprav kar ponuja sklepanje, da so bile s tem mišljene tiste terjatve, ki so bile pobotljive po določbah OZ, saj ZPPSL v tem pogledu ni v celoti uredil pobotljivost terjatev. Določbe ZPPSL so vsebovale le nekatere izjeme od splošne ureditve, te pa niso posegale v prepoved pobota po določbi 316. člena OZ.

11Po določbi 316. člena OZ ne more prenehati s pobotom:

terjatev, ki je ni mogoče zarubiti;

terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo ali na posodo ali jih je dolžnik brezpravno vzel ali brezpravno pridržal;

terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode;

odškodninska terjatev za škodo, storjeno z okvaro zdravja ali s povzročitvijo smrti;

terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja.

12Predmet urejanja 316. člena OZ so posamezne vrste terjatev. Z določbo se varuje poseben namen v njej določenih terjatev in zato zanje ni dopustno pobotanje. Namen prepovedi pobotanja je namreč zaščita interesa upnika, da prejme izpolnitev, kot se glasi (glej npr.; M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2003, 2. knjiga, str. 407). O tem, da lahko pride v stečajnem postopku do pobotanja samo tistih terjatev, glede katerih so izpolnjene (tudi) vse predpostavke po nekdanjem Zakonu o obligacijskih razmerjih (ki je imel enako določbo v 341. členu), je bilo sicer odločeno že s sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 64/96 z dne 4. 6. 1997. Odgovor na vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija, je zato nikalen: ureditev pobotanja po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji ni izključevala uporabe 316. člena Obligacijskega zakonika. Sodišči nižjih stopenj sta zmotno uporabili materialno pravo.

13O tem, da banka ne more pobotati prilivov na žiro računu svoje stranke s svojo terjatvijo do stranke, je bilo odločeno že s sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 60/94 z dne 31. 8. 1994. Pravna ureditev transakcijskih računov, kakor je bila določena z Zakonom o plačilnem prometu (Ur. l. RS, št. 20/2002, 52/2002 – ZJA, 75/2002 – ZIZ-A, 15/2003, 2/2004 – ZPNNVSM, 37/2004, 100/205, – Odl. US, 39/2006, – ZUE, 131/2006 – ZBan-1, 102/2007, 126/2007 – ZFPPIPP) ni v primerjavi z nekdanjimi žiro računi tako različna, da bi bilo treba spreminjati v navedeni sodbi izraženo stališče, ki temelji sicer na določbi 341. člena ZOR, ta pa je identična določbi 316. člena OZ.

14Prvostopenjsko sodišče zagovarja svoje stališče o pobotljivosti spornih terjatev s sklicevanjem na stališče dr. S. Cigoja v Komentarju obligacijskih razmerij, 1984, 2. knjiga str. 1111. Vendar pa sodišče napačno zajame bistvo njegovega stališče, ko navaja, da je „možno pobotanje generične stvari pri nepristni hrambi, kar je podano v predmetnem sporu.“ V navedenem komentarju ZOR je generičnost stvari razumljena kot potreben, ne pa tudi kot že zadosten pogoj za pobotanje. Dr. S. Cigoj namreč svojo misel zaključi s stavkom: „Kadar pa se srečata dve vrnitveni terjatvi, ki sta istovrstni, je po mnenju teoretikov dopustno pobotanje.“ Vendar pa se v predmetni zadevi nista srečali dve istovrstni vrnitveni terjatvi.

15Sodišči nižjih stopenj sta se oprli tudi na določbo devetega odstavka 4. člena pogodbe o kratkoročnem kreditu, št. 230/06-2170/26 z dne 6. 11. 2006, v kateri je navedeno, da „kreditojemalec ter morebitni solidarni poroki in plačniki izrecno in nepreklicno pooblaščajo Banko, da za poplačilo katere koli zapadle in neporavnane obveznosti po tej pogodbi, brez posebnega naloga, uporabi vsa sredstva na transakcijskem računu...“. Pogodbena določba ne govori o pobotanju terjatev. Na tej pogodbeni podlagi zato pobotanja terjatev ni mogoče utemeljevati in še zlasti ne pobotanja na podlagi določbe drugega odstavka 117. člena ZPPSL.

16Poplačilo terjatve tožene stranke na podlagi določbe zgoraj navedene pogodbene določbe bi pomenilo prenehanje terjatve tožene stranke z izpolnitvijo. V bistvenem bi šlo za enak primer, kot če bi stečajni dolžnik (tožeča stranka) z nalogom banki poravnal terjatev do tožene stranke. V takem primeru, ki pa ga tožena stranka v tem gospodarskem sporu ni zatrjevala, bi nastal drugačen materialno praven položaj. Stečajni upravitelj tožeče stranke bi moral presoditi, ali ne gre morda za ravnanje, ki je izpodbojno po določbah ZPPSL.

17Po povedanem je bilo treba reviziji ugoditi in odločiti, kot je razvidno iz izreka sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

18Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbah drugega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Odmerjeni celotni pravdni stroški tožeče stranke znašajo 1.242,66 EUR. Pri odmeri stroškov je bila uporabljena Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 67/03 in 70/03 – popravek), ni bilo mogoče priznati priglašenih stroškov posvetovanja s stranko, za predlog za dopustitev revizije pa je priznanih 100 točk po 2. točki tar. št. 40 Odvetniške tarife.