VSRS Sodba U 1012/93

Tožba se zavrne.

Prvostopni organ - Republiški zavod za zaposlovanje, enota Ljubljana je z odločbo z dne 3.12.1992 zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo osebnega delovnega dovoljenja. Zoper to odločbo se je tožnik pritožil in nato dne 19.5.1993 vložil tožbo zaradi molka tožene stranke. Tožena stranka je dne 9.6.1993 z odločbo navedeno v uvodu te sodbe (izpodbijana odločba) zavrnila tožnikovo pritožbo, nakar je tožnik dne 13.8.1993 vložil še tožbo zoper to odločbo. Ker tako v tej upravni zadevi ni več molka toženene stranke, je sodišče na podlagi določbe 32. člena zakona o upravnih sporih novo tožbo štelo kot razširitev tožbe na poznejši akt tožene stranke. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno odločil, ko je tožnikov zahtevek za izdajo osebnega delovnega dovoljenja zavrnil. Pogoje za pridobitev navedenega dovoljenja za tujce ureja zakon o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 - ZZT), ki je začel veljati dne 18.7.1992. Ta zakon v 23. členu med drugim določa, da državljani drugih republik nekdanje SFRJ lahko pridobijo osebno delovno dovoljenje za eno leto, če so na dan njegove uveljavitve v Republiki Sloveniji prijavljeni pri Republiškem zavodu za zaposlovanje ter prejemajo denarno nadomestilo v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ob pogoju, da zanj zaprosijo v 90 dneh od uveljavitve zakona. Tožnik je prijavljen in prejema denarno nadomestilo za brezposelne osebe. Toda prošnjo za izdajo osebnega delovnega dovoljenja je vložil šele dne 3.11.1992, torej po preteku zakonskega 90 dnevnega roka. Ta rok je materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da ima zamuda takšnega roka za posledico izgubo pravice. Osebe, ki so do 25.12.1991 zaprosile za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št.1/91-I in 30/91-I), pa jim je bila izdana negativna odločba, so lahko skladno s 24. členom zakona o zaposlovanju tujcev zaprosile za osebno delovno dovoljenje v roku 90 dni od dokončnosti take (negativne) odločbe. Tožnik ni zaprosil za sprejem v državljanstvo na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, saj je prošnjo vložil šele dne 19.10-1992. Zato so neutemljene tožnikove pritožbene navedbe, da je odklonitev izdaje osebnega delovnega dovoljenja preuranjena, ker zanj še ni pričel teči rok 90 dni od dokončnosti odločbe o zavrnitvi prošnje za sprejem v držaljanstvo, saj o tej prošnji še ni bilo odločeno. Tožnik v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, da je odločitev o zavrnitvi zahtevka za izdajo osebnega delovnega dovoljenja preuranjena, ker še ni bilo odločeno o njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. To prošnjo je lahko vložil šele 19.10.1992, ker prej ni mogel pridobiti vseh dokumentov potrebnih za vložitev prošnje. Izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva, od tega pa je odvisna rešitev zahteve za delovno dovoljenje. Gre za rešitev predhodnega vprašanja zato bi moral upravni organ, ki odloča o delovnem dovoljenju, postopek prekiniti do rešitve tega predhodnega vprašanja. Tožnik predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi. Tožba ni utemeljena. Kolikor tožnik v tožbi ponavlja ugovore, ki jih je uveljavljal že v pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dala v izpodbijani odločbi pravilne in popolne razloge za svojo odločitev. S temi razlogi sodišče v celoti soglaša, zato jih ne ponavlja. Tožbeni ugovor, da bi upravni organ moral postopek prekiniti do rešitve predhodnega vprašanja - to je do odločitve o njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo, ni utemeljen. Določba 24. člena zakona o zaposlovanju tujcev , po kateri se rok 90 dni za vložitev prošnje za pridobitev osebnega delovnega računa od dokončnosti negativne odločbe za sprejem v državljanstvo, se ne more uporabiti v tožnikovem primeru. Ta zakonska določba se nanaša izključno na pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državjanstvu Republike Slovenije. Ker je tudi rok za vložitev prošnje za pridobitev državljanstva po tej zakonski podlagi prekluziven rok, je pravno irelevantno, iz kakšnih razlogov tožnik ni vložil prošnje za sprejem v državljanstvo v zakonskem roku ( do 25.12.1991). Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena, jo je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Navedeni zakon je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št 1/91-I).