VSRS Sodba II Ips 571/2005

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je tožniku od zahtevanih 7.600.000 SIT prisodilo 3.675.512,10 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik 10. februarja 1999 na delu hudo telesno poškodoval, ko je ob 20.10 uri zvečer kot poveljnik straže razporejal stražarje na stražarska mesta, pri tem pa je, ko je stopil na poledenela in s snegom prekrita tla, zaradi česar led ni bil viden, padel. Presodilo je, da so poledenela in s snegom pokrita tla nevarna stvar, zaradi česar je tožena stranka za tožnikovo škodo objektivno odgovorna, da pa je k nastanku škode s tem, ko ni bil dovolj previden, sam prispeval z 20%. Zato je odškodnino, ki mu jo je odmerilo, za toliko znižalo.

Proti sodbi sta se pritožila tako tožnik kot tožena stranka. Drugostopenjsko sodišče je tožnikovo pritožbo zoper zavrnilni del sodbe zavrnilo, pritožbi tožene stranke zoper obsodilni del pa je ugodilo in ga spremenilo tako, da je tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Po sodbi sodišča druge stopnje torej tožnik ni upravičen do odškodnine.

Sodbo pritožbenega sodišča tožnik izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti. Navaja, da ne drži, da bi svoj zahtevek utemeljeval le z objektivno odgovornostjo tožene stranke, saj je na naroku za glavno obravnavo 12.11.2003 trdil, da delodajalec (tožena stranka) ni poskrbel za odstranitev ledenih plošč pod snegom in da je bilo malomarno spluženo. Sicer pa sodišče ni vezano na pravno opredelitev pravdnih strank in se je v dokaznem postopku ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali je tožena stranka opustila svojo dolžnost očistiti zasnežene poti, a je nato v sodbi zavzelo drugačno stališče. Tudi objektivne odgovornosti ni zatrjeval zgolj zaradi poledenelih tal, pač pa je ves čas postopka zatrjeval, da je obhod, ki ga je opravljal kot poveljnik straže, predstavljal nevarno dejavnost, ker je moral razporediti stražarje, ki so imeli puške s pravo municijo, ki so bili nepoklicni vojaki in ki bi lahko strelno orožje uporabili praktično vsak trenutek. Tožnik je imel na sebi vso opremo, ki je težka in onemogoča gibanje in je bil tudi sam oborožen, prihajal pa je na območje, ki je pod varovanjem straže, kar je vsekakor nevarno. Poleg tega je morala biti njegova pozornost ob hoji ves čas usmerjena tudi proti stražarju, ki pa ne stoji na enem mestu, temveč se giblje po stražarski poti. Primerjava z vojakom, ki je šel pred njim in se s skrbmi, kakršne je imel tožnik, ni obremenjeval, ni mogoča, saj gre za popolnoma različni situaciji. Tožniku po njegovem prepričanju ni mogoče pripisati niti nobene (so)odgovornosti.

Skladno z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti skladno z določbo 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001) v 154. členu predpisuje dve obliki odškodninske odgovornosti, in sicer odgovornost po načelu krivde (prvi odstavek, subjektivna odgovornost) in odgovornost po načelu vzročnosti (drugi odstavek, objektivna odgovornost). Prva je pravilo, druga izjema in je podana samo, kadar gre za škodo od nevarne stvari ali od nevarne dejavnosti. Pojma nevarna stvar in nevarna dejavnost sta pravna standarda, ki ju mora sodišče vsebinsko napolniti v vsakem posameznem primeru posebej. Presoja, ali je konkretna stvar oziroma dejavnost nevarna, je pravno vprašanje. Abstraktnih izhodišč za presojo, kaj je nevarna stvar oziroma kaj je nevarna dejavnost, zakon ne nudi, pravna teorija je enotna o tem, da je nevarna tista stvar, ki zaradi svojih namembnosti, lastnosti, položaja, kraja in načina uporabe ali na drug način predstavlja povečano nevarnost nastanka škode za okolico in jo je treba zaradi tega nadzirati s povečano skrbnostjo(1); nevarna dejavnost pa je tista dejavnost, med izvajanjem katere so že zaradi tehnične narave in načina opravljanja lahko ogrožena življenje in zdravje ljudi ali premoženje, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik(2). Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno tako tedaj, ko glede na življenjske izkušnje pogostnost škodnih posledic pri takšni dejavnosti večja in je hkrati pričakovati, da bo nastala znatna škoda, kot tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo)(3).

Presoja prvostopenjskega sodišča o obstoju objektivne odgovornosti oziroma drugostopenjskega o njenem neobstoju temelji na v nadaljevanju povzetih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih s pritožbo ni izpodbijala nobena od pravdnih strank (tožena stranka je sicer uveljavljala tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar je dejansko grajala le pravni zaključek o lastni objektivni odgovornosti):

– Tožnik je bil 10. februarja 1999 poveljnik straže v vojašnici v Slovenski Bistrici. Bil je torej poklicni vojak. – Ves dan je snežilo, temperatura je bila pod lediščem.– Okrog 20.00 ure zvečer je menjal stražarje na stražarskih mestih. Pri tem je hodil po shojeni stražarski poti. Pri prestopanju s shojene stražarske poti na spluženo cesto je moral napraviti korak preko kupa napluženega snega. – Cesta, na katero je stopil, je bila plužena, a poledenela, zaradi sneženja pa led ni bil viden. Tožnik je stopil nanj, se spodrsnil, padel in se hudo telesno poškodoval: utrpel je spiralni zlom desne golenice ter prelom kolenskega zgornjega dela desne mečice s poškodbo globokega golenskega živca. – Vidljivost je bila dobra zaradi snega in bližine reflektorjev ter ne bi bila nič boljša, če bi uporabljal ročno svetilko. – Tožnik je imel na sebi 6,6 kg težko bojno opremo, ki varnosti njegove hoje ni ovirala oziroma zmanjševala.

Bistvena je dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnik padel zato, ker mu je spodrsnilo, ko je stopil na poledenelo cesto, pokrito s snegom, zaradi katerega led ni bil viden. Te ugotovitve s pritožbo ni izpodbijal (grajal je le presojo, da bi moral biti v takšnih okoliščinah bolj previden); nasprotno: še v reviziji sam poudarja, da je bila vzrok zdrsa ledena površina, nastala po pluženju, prekrita z novo zapadlim snegom, zaradi česar je tožnik ni mogel videti (zadnji odstavek na 2. strani revizije). In ker je ugotovljeno, da je vzrok padca in poškodbe tožnika v tem, da je stopil na poledenela tla, so nerelevantne revizijske trditve, da je opravljanje straže, ki je bojna naloga v mirnem času, nevarna dejavnost ter da je v konkretnem primeru dodatno nevarnost predstavljala nevarnost podrtja strehe enega od vojaških objektov.

Poledenela tla niso varna in tudi hoja po njih ni varna. Toda za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti mora biti nevarnost povečana, neobičajna. Objektivna odgovornost je namreč posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbnosti ni mogoče imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati ter da kljub še tako veliki skrbnosti ni moč preprečiti nastanka praviloma znatne škode(4). Poledenela tla v zimskem času, še posebej, ko ves dan sneži in je temperatura pod lediščem, po pravilni presoji drugostopenjskega sodišča ne predstavljajo nevarnosti, ki bi bila v zimskem času neobičajna in ne predstavljajo tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče sestop na takšna tla (pa čeprav med menjavo straže, za katero ni bilo ugotovljeno, da bi sama po sebi predstavljala konkretno nevarnost) in v bojni opremi (ki po ugotovitvah nižjih sodišč varnosti tožnikove hoje ni ovirala oziroma zmanjševala), ovrednotiti kot nevarno dejavnost v smislu določbe drugega odstavka 154. člena ZOR. Okoliščina, da pomeni straža formacijo v bojni pripravljenosti, predstavlja, če ni podana nobena konkretna neposredna nevarnost, zgolj abstraktno nevarnost, še posebej, če škoda ni nastala v zvezi z uporabo orožja ali v okoliščinah, ki bi bile povezane z uporabo orožja(5). Spolzka oziroma poledenela tla bi torej tožnik moral glede na vse okoliščine primera pričakovati in se gibati z ustrezno previdnostjo (šele v reviziji je prvikrat zatrdil, da je moral z očmi ves čas spremljati stražarje, s čimer očitno nakazuje, da iz opravičenih razlogov ni mogel dovolj paziti na stanje trase, po kateri je hodil, kar je zaradi vezanosti revizijskega sodišča na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje po tretjem odstavku 370. člena ZPP neupoštevno). Vrhovno sodišče je že odločilo, da delno poledenelo in v klanec speljano cestišče do hiše, kjer je tožnica (zdravnica) opravila medicinsko intervencijo, ne predstavlja tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče sam dostop do pacientkine hiše oceniti kot odločilni element dejavnosti, zaradi katere bi sicer rutinska medicinska intervencija postala nevarna dejavnost.(6)

Sodba pritožbenega sodišča, da tožena stranka tožniku ni dolžna plačati odškodnine, ker ni podana njena objektivna odgovornost, krivdne pa ni uveljavljal (o čemer bo govor še v nadaljevanju), je materialnopravno pravilna.

Z revizijo uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnik ne konkretizira z navedbo določbe procesnega zakona, ki naj bi bila kršena, a je mogoče iz njegove graje zapisa v sodbi pritožbenega sodišča, da je zatrjeval le obstoj objektivne odgovornosti tožene stranke razumeti, da uveljavlja absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To grajo utemeljuje s trditvijo, da je na naroku za glavno obravnavo 12.11.2003 zatrjeval, da tožena stranka ni poskrbela za to, da bi ledene plošče pod snegom odstranila in da je bilo malomarno spluženo. Toda pravkar povzeta izjava je del tožnikove izpovedi, navedb o tem pa res ni podal (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Tudi če bi izpoved lahko nadomestila manjkajoče trditve (pa jih ne more), ne bi bilo mogoče mimo dejstva, da je bila podana šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ne da bi bili za to izkazani na tožnikovi strani nekrivdni razlogi (286. člen ZPP).

Procesni predpisi naj bi bili kršeni tudi zaradi zatrjevane protispisnosti ugotovitev o tem, ali je tožena stranka opustila dolžnost očistiti zasnežene poti; protispisnost (smiselno uveljavljana kot absolutna bistvena kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) naj bi bila v tem, da "se je sodišče s tem vprašanjem ukvarjalo, potem pa je v sodbi zavzelo drugačno stališče." Utemeljitev uveljavljane "protispisnosti" tako pokaže, da tožnik v resnici nedovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP) graja dejanske zaključke, na katerih temelji sodba.

Revizijski razlogi, ki jih uveljavlja tožnik, torej niso podani. Revizijsko sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Zavrnitev zajema tudi odločitev o stroških revizijskega postopka, do povrnitve katerih tožnik, ker z revizijo ni uspel, ni upravičen (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

----------------

Op. št. (1): Dunja Jadek Pensa, v: Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), prva knjiga, Gospodarski vestnik založba, Ljubljana 2003, stran 851; Petar Klarič, Martin Vedriš, Građansko pravo, Narodne novine, Zagreb 2006, stran 615. Op. št. (2): Petar Klarič, Martin Vedriš, ibidem.Op. št. (3): Primerjaj sodbo II Ips 50/2003 tega sodišča. Op. št. (4): Dunja Jadek Pensa, že citirano delo, stran 850.Op. št. (5): Primerjaj sodbo II Ips 391/97 tega sodišča. Op. št. (6): Tako sodba II Ips 370/2004.