VSRS Sklep II Ips 561/99

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za izpraznitev poslovnih prostorov. Ugotovilo je, da zatrjevana najemna pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena, pač pa je tožnik s kupno pogodbo z dne 12.3.1982 tožencu prodal sporne prostore. Res toženec ni plačal celotne kupnine, vendar zato, ker je tožnik kršil vzajemno dolžnost izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine.

Tožnik smatra, da je prišlo do razdrtja kupne pogodbe, vendar tudi v takem primeru velja pravilo o sočasni vrnitvi danega. Tožnik prejetega dela kupnine noče vrniti, ker jo kompenzira z najemnino, čeprav najemna pogodba ni bila sklenjena oziroma je bila ob zatrjevani ustnosti neveljavna.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je tožnik pogodbo razdrl, bi morali obe pravdni stranki vrniti tisto, kar sta prejeli. Tudi iz same kupne pogodbe izhaja, da je v primeru razdrtja toženčeva izselitev vezana na istočasno vrnitev prejetega dela kupnine. Ker tožnik tega ne ponuja oziroma nedoločno kompenzira z najemnino iz ustne najemne pogodbe, ki pa očitno ni bila sklenjena, je njegov izpraznitveni zahtevek neutemeljen, saj toženčeva izpraznitvena obveznost še ni dospela.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se ugodi izpraznitvenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik se strinja z razlogi sodišča druge stopnje, da je bila kupna pogodba razdrta, ne pa z nadaljnjim zaključkom, da je toženčeva izpraznitvena dolžnost vezana na istočasno vrnitev prejetega dela kupnine. Sodišče druge stopnje pri tem sicer ne navaja predpisa, na katerem temelji njegova odločitev, vendar tožnik utemeljeno sklepa, da gre za 122. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR), ki ga je navedlo tudi sodišče prve stopnje. To sodišče pa se je nanj sklicevalo v zvezi z razlogi o neizpolnitvi pogodbe, ne pa v zvezi z razlogi o razdrtju pogodbe. Tožnik vztraja pri svojem pritožbenem stališču, da je bilo bistveno za medsebojni dogovor to, da toženec najprej plača, potem pa se bo opravil prepis. Toženec je tak dogovor prostovoljno podpisal, zato z nasprotno tožbo tudi zahteva izpolnitev pogodbe. Ker sta pravdni stranki v pogodbi predvideli situacijo razdrtja, se mora toženec izseliti iz hiše.

Najem hiše v pogodbi lahko zajema tudi stanovanje. Tožnik poudarja, da je toženec imel tudi koristi iz razmerja uporabe nepremičnine. Tožnikov tožbeni zahtevek je utemeljen tako na podlagi pogodbe, kot tudi na podlagi Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih ter Stanovanjskega zakona. Če je pogodba razdrta, naj se upošteva toženčeva prostovoljno sprejeta izpraznitvena dolžnost. Plačilo denarja je predmet druge pravde in gotovo ne more biti predmet tega postopka.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju:

ZPP/77).

Revizija je utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevne procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Revizijsko uveljavljanih procesnih kršitev tožnik ni vsebinsko opredelil. Če je z njimi meril na okoliščino, da sodišče druge stopnje v sodbi ni navedlo predpisa, na katerega je oprlo svojo odločitev, mu revizijsko sodišče odgovarja, da se je sodišče druge stopnje sklicevalo na pogodbene določbe, ki so za stranke tudi materialno pravo. Ne glede na dejstvo, da tudi sicer nenavedba materialnopravnega predpisa ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pa revizijsko sodišče tožniku še odgovarja, da je zakonska podlaga taki odločitvi v določbah tretjega odstavka 132. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 122. člena ZOR, kar tožnik sam v reviziji vsaj deloma pravilno opredeljuje.

Pravkar navedeni zakonski določbi pa sta obe sodišči zmotno uporabili. Ugovor sočasne izpolnitve obveznosti oziroma v primeru razdrtja pogodbe sočasne vrnitve danega se obravnava, če to ena od strank na sodišču ugovarja. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je toženec v postopku na prvi stopnji tak ugovor uveljavljal. Zato je zmotno tožnikovo revizijsko stališče, da plačilo denarja, točneje vrnitev prejetega dela kupnine, ki je predmet posebne pravde, ne more biti predmet tega izpraznitvenega postopka. Toženec je že v prvi vlogi, ki jo je poimenoval odgovor na tožbo in nasprotno tožbo, ugovarjal, da je v primeru razdrtja pogodbe tudi tožnik dolžan sočasno vrniti prejeti del kupnine. Zato je poleg primarnega nasprotnega tožbenega zahtevka za izpolnitev kupne pogodbe postavil tudi podrejeni nasprotni tožbeni zahtevek za plačilo 30.000 DEM v tolarski vrednosti, v tem znesku pa je poleg povrnitve vloženih investicij vsebovana tudi vrnitev že prejetega dela kupnine. Čeprav je sodišče prve stopnje nasprotno tožbo izločilo iz te pravde, bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tudi v tej pravdi upoštevati uveljavljani ugovor o sočasni obveznosti izpolnitve oziroma v primeru razdrtja pogodbe ugovor o sočasni obveznosti vrnitve danega. Toženec, ki se je odločil za vložitev nasprotne tožbe, ne more biti na slabšem, kot če bi enako podlago za upiranje izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku uveljavljal le z ugovorom. Glede na situacijo v tej pravdi se je izkazalo, da je z izločitvijo nasprotne tožbe tudi tožnik na slabšem. Njegov izpraznitveni tožbeni zahtevek je bil zavrnjen tudi iz razloga, ker se svoji sočasni obveznosti vrniti prejeti del kupnine upira, kar naj bi se obravnavalo v posebni pravdi oziroma zaradi česar naj po razlagi sodišča druge stopnje toženčeva izpraznitvena obveznost še ne bi dospela. Taki razlogi bi v izločeni pravdi narekovali zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka za plačilo 30.000 DEM v tolarski vrednosti, ker obveznost tožnika iz te pravde, vrniti prejeti del kupnine, še ni zapadla, ker toženec iz te pravde še ni izpraznil spornih prostorov. Pravdni stranki tako sporne situacije ne bi mogli rešiti. V obeh primerih pomeni neupoštevanje sočasne izpolnitvene ali vrnitvene obveznosti pravdnih strank zmotno uporabo materialnega prava.

Zato je moralo revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP/77 reviziji ugoditi, sodbi obeh sodišč razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o tožnikovih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166.

člena ZPP/77.