VSRS Sklep II Ips 226/99

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v 3. odstavku, sodba sodišča prve stopnje pa v preostalem zavrnilnem delu (preostali del 3. odstavka) razveljavita, in se zadeva tudi v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka za škodo, ki je tožeči stranki nastala v prometni nesreči na Korzili (Republika Francija) dne 1.4.1992, plačati odškodnino v skupnem znesku 15,834.750,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila, prvemu tožniku pa še mesečno rento v znesku 37.472,53 SIT. Višji tožbeni zahtevek tožnikov je zavrnilo. O tožbenem zahtevku tožeče stranke je odločalo po slovenskem pravu na podlagi 4. člena Konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v ugoditvenem delu razveljavilo (razen za neizpodbijani znesek 5,000.000,00 SIT za negmotno škodo prvega tožnika). Pritožbi tožeče stranke je le delno ugodilo in delno razveljavilo zavrnilni del glede gmotne škode. V razveljavljenih delih je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavrnilo pa je pritožbo tožeče stranke v delu, s katerim je izpodbijala uporabo slovenskega prava ter v delu, ki se nanaša na odškodnino za skaženost. V tem delu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje v povezavi s sodbo sodišča prve stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pretežni del revizije se nanaša na zatrjevano zmotno uporabo slovenskega prava za obravnavani škodni dogodek.

Revident poudarja, da bi sodišče moralo uporabiti francosko pravo, ker je do škodnega dogodka dne 1.4.1992 prišlo na območju Republike Francije (Korzika) in ker sta bili v prometni nesreči udeleženi dve vozili. Svoje stališče utemeljuje z dejstvom, da tožena stranka nikoli ni oporekala uporabi francoskega prava (oškodovancu S. O. je v Franciji izplačala odškodnino po francoskem pravu) ter da iz zapisnika o prometni nesreči izhaja, da se je voznik vozila, v katerem je bil prvi tožnik, izogibal prehitevajočemu vozilu iz nasprotne strani. Zato meni, da izjema iz 4.a/1 člena Haaške konvencije ne velja in da je treba uporabiti 3. člen te konvencije. Ta člen pa določa uporabo prava države, na območju katere je prišlo do prometne nesreče. Zaradi napačne presoje, katero pravo je treba uporabiti, sta sodišči kršili tako procesno kot materialno pravo. Sodišče druge stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, ko polemizira z oblikami škode, ki naj bi jih francosko pravo ne poznalo. Prav tako sodišče druge stopnje zmotno utemeljuje uporabo slovenskega prava s sklicevanjem na 1. in 2. odstavek ZPP (revident verjetno misli 2. člena). Ni res, da francosko pravo ne pozna denarne odmene za poškodovanja in prikrajšanja zaradi telesnih poškodb, ki jih slovensko pravo formulira kot telesne in duševne bolečine in strah. Francosko pravo opredeljuje ta prikrajšanja z drugačno terminologijo, vendar pa bi to sodišče moralo storiti po načelu iura novit curia samo. V nasprotju s pravili korektnega pravnega sklepanja pa je tudi razlogovanje pritožbenega sodišča glede dosojene odškodnine za skaženost, ko pritožbeno sodišče pravi, da je na podlagi razlogov sodbe in spisovnih podatkov, torej tudi izvedenca dr. P., prišlo do zaključka, da višja odškodnina za to vrsto škode prvemu tožniku ne gre. Če je bilo to mnenje podlaga za razveljavitev dela sodbe, ki prav tako obravnava nepremoženjsko škodo, bi sodišče moralo enako storiti tudi s to odškodninsko postavko. Sicer pa višina odškodnine za skaženost odstopa od "vsake primerne zakonite odškodnine za to obliko škode". Zato tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu in zadevo vrne v novo sojenje "nižjima sodiščema" oziroma glede uporabe prava sodbi spremeni tako, da se pri razsoji uporabi pravo Republike Francije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v tej zadevi še vedno uporablja).

Revizija je utemeljena iz naslednjih razlogov:

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno ravnali, ko sta za razsojo uporabili slovensko pravo. Temelj za takšno odločitev je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, medtem ko drugačni in deloma napačni razlogi sodišča druge stopnje na odločitev o uporabi prava niso vplivali. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja (list. št. 109 spisa), da je v konkretni pravdni zadevi treba uporabiti Konvencijo o zakonu, ki velja za prometne nesreče (Ur.l. SFRJ-MP, 26/76, v nadaljevanju konvencija), ki sta jo ratificirali tako nekdanja SFRJ kot Francija, in ki jo je prevzela tudi Republika Slovenija z aktom o ratifikaciji nasledstva dne 22.5.1992 (Ur.l. RS-MP, 2/93 oziroma Ur.l. RS, št. 7/93). O tem, da velja konvencija kot specialni predpis in ne Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 43/82, p. 72/82, v nadaljevanju ZUKZ), je določeno v 3. členu ZUKZ. Navedeni zakon se namreč ne uporablja za razmerja z mednarodnim elementom, če so ta urejena v drugem zveznem zakonu ali mednarodnih pogodbah (enako velja tudi po sedaj veljavnem 4. členu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, Ur.l. RS, št. 56/99).

Revident ima sicer prav ko trdi, da konvencija v 3. členu določa pravilo, da se za prometne nesreče uporablja zakonodaja države, v kateri se je pripetila nesreča. Ta navezna okoliščina je pravilo, ki pa pozna tudi izjeme. Konvencija je želela pravo lex loci actus določiti kot odločilno samo, če se ne pokaže kakšna bolj tesna vez s kakšnim drugim pravom. Pravo kraja je lahko v določenih primerih povsem naključno. Zato je v točki a) 4. člena določeno naslednje: Če je bilo v nesreči eno samo vozilo in je to registrirano v kakšni drugi državi, ne pa v tisti, v kateri se je pripetila nesreča, se uporabi domača zakonodaja države registracije tudi nasproti žrtvi, ki je bila potnik, če je njeno običajno prebivališče v kakšni drugi državi, ne pa v tisti, kjer se je pripetila nesreča (druga alinea). V obravnavanem primeru je imela in ima tožeča stranka stalno prebivališče na območju Republike Slovenije, pa tudi vozilo, iz katerega zavarovanja zahteva odškodnino v tem postopku, je bilo registrirano na območju Republike Slovenije.

Revizijsko sodišče v zvezi z navedeno ureditvijo poudarja še naslednje: Ko gre za razmerja z mednarodnim elementom, je že na začetku postopka treba ugotoviti bodisi pristojnost sodišča, ki naj sodi, bodisi pravo, ki naj se za obravnavanje tožbenega zahtevka uporabi. Zato mora biti sodišče čim prej in na čim enostavnejši način seznanjeno z okoliščinami, ki so zanju pravno odločilne, saj brez njih bodisi ne more začeti postopka bodisi o zahtevku ne more meritorno odločiti. Trditve in dokaze o naveznih okoliščinah mora ponuditi tožeča stranka. Da v tem postopku mednarodna pristojnost ni sporna, je zasluga tožene stranke, ki je pristojnost slovenskega sodišča sprejela (50. člen ZUKZ). Sporno pa je (za tožečo stranko) ostalo vprašanje, katero pravo naj sodišče uporabi. Tožeča stranka je kot edini znani okoliščini navedla, da je prišlo do trčenja v obcestni drog na cesti v Franciji in kdo je odgovorna oseba.

Pač pa tožeča stranka svoje stališče o tem, da je treba uporabiti francosko pravo, ves čas postopka gradi na trditvi, da je prišlo do nesreče pri izogibanju neznanemu vozilu. Toda ne zapisnik, ki ga je priložila tožbi, ne dokazi, ki jih je priložila pritožbi, ne izkazujejo pripadnosti (registracije v določeni državi) tega vozila. V spisu tudi ni nobenega podatka o tem, da bi tožeča stranka zahtevala odškodnino od kateregakoli drugega zavarovatelja ali koga, ki bi bil v kakršnikoli povezavi s krajem prometne nesreče. Neznano vozilo bi bilo namreč lahko registrirano v katerikoli državi, na glede na to, ali je članica konvencije ali ne. Lahko bi bilo registrirano tudi v Republiki Sloveniji. Gotovo je, da konvencija ni želela navezne okoliščine graditi na takšnih neugotovljivih dejstvih, saj bi s tem izničila svoj namen. Zgolj dejstvo, da je šlo za neznano vozilo, tako ne daje opore za določitev navezne okoliščine. Zato ima enak pravni status kot vsaka druga slučajna okoliščina, ki nima nobene zveze s krajem prometne nesreče.

Izjema iz 4. člena konvencije gradi na predpostavki, da je bilo v škodnem dogodku udeleženo samo eno vozilo. Glede na vse povedano je treba to določbo razumeti tako, da je s tem mišljeno znano vozilo, torej vozilo, iz katerega oškodovanec lahko črpa svoje pravice do odškodnine. Pravo kraja, kjer je takšno vozilo registrirano, je namreč v tesnejši zvezi z odškodninskim razmerjem oškodovanca, kakor pa pravo kraja, kjer je škoda nastala. Prav zato konvencija določa, da se v teh primerih uporabi pravo kraja registracije vozila zoper avtomobilista, ki ga konvencija imenuje voznik, lastnik, ali kakšna druga oseba, ki ima nadzorstvo ali pa kakšen interes nad vozilom, ne glede na to, kje je običajno bivališče te osebe. Tudi v primerih, ko je škoda nastala potniku, ki sam ne pripada območju kraja, kjer je škoda nastala, ni razloga, da bi se uporabilo to pravo, saj obstaja močnejša vez tudi v tem primeru s pravom kraja, kjer je vozilo registrirano. Iz enakega razloga se po konvenciji to pravo uporabi tudi za direktno tožbo proti zavarovatelju odgovorne osebe (1.

odstavek 9. člena).

Tožeča stranka opredeljeno ne uveljavlja nobene druge okoliščine, ki bi izkazovala tesnejšo vez s krajem nesreče. Trditev, da je tožena stranka izplačala odškodnino oškodovancu S. O. v Franciji, in sicer po francoskem pravu (očitno tam stalno prebiva in zato zanj izjema iz 4. člena konvencije ne velja!), sama po sebi o navezni okoliščini, ki je pomembna za razmerje med pravdnima strankama, ne pove ničesar. Tožnik sicer prilaga strokovno literaturo v zvezi z višino odškodnin po francoskem pravu (za leto 1987!), vendar pa ta ne daje odgovora na temeljno vprašanje, katero pravo je treba uporabiti. V literaturi, na katero se je oprlo vrhovno sodišče, ni najti drugačne razlage konvencije (Marjan Ćurković, Naknada štete iz prometne nesreče sa vozilom inozemne registracije, Zagreb, 1982, stran 51-53, Stojan Cigoj, Avtomobilist, Ljubljana, 1982, stran 413-417). Glede višine odškodnin za nepremoženjsko škodo pa revizijsko sodišče napotuje revidenta na novejši deli, in sicer delo Davida McIntosha in Marjorie Holmes, Personal injury awards in EU and EFTA countries (Lloyds, London, 1994) ter članek Lidije Koman Perenič, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (Pravnik, št. 4-5, str. 279-295), ki kažeta povsem drugačno sliko, kot jo prikazuje revident.

Če pa je za obravnavano razmerje treba uporabiti slovensko pravo, ostaja odprto še vprašanje, ali je sodišče druge stopnje pravilno zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe. Revident ni natančno opredelil obsega izpodbijanja drugostopenjske in prvostopenjske sodbe. Ker pa je sodišče druge stopnje v 3. odstavku izreka svoje odločbe napravilo napako, ko je z učinkom pravnomočnosti odločalo o uporabi slovenskega prava, in ker je tožeča stranka v pritožbi izpodbijala celotni zavrnilni del glede odškodnine za negmotno škodo, je revizijsko sodišče tudi revizijo razlagalo v enakem obsegu.

Obširnejšo obrazložitev revident namenja le odločitvi o duševnih bolečinah prvega tožnika zaradi skaženosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v pritožbi izpodbijala višino prisojene denarne odškodnine za to vrsto škode zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče se je namreč pri razsoji oprlo le na strokovno mnenje dr. J. P., ki je različno od mnenja dr. J. T., pritožnik pa se je skliceval tudi na neposredne ugotovitve sodišča na glavni obravnavi. Sodišče druge stopnje po presoji revizijskega sodišča v svoji sodbi ni upoštevalo vseh pravno odločilnih dejstev, ki so za pravilno razsojo o tej odškodnini pomembna. Ker je zaradi procesnih kršitev pri izvedbi dokazov z izvedencema razveljavilo ugoditveni del prvostopenjske sodbe glede negmotne škode prvega tožnika, ki presega neizpodbijani del (nad 5,000.000,00 SIT), tudi ni moglo materialnopravno pravilno odločiti o tem, ali prisojena odškodnina za duševne bolečine za skaženost ustreza merilom iz 200. člena ZOR, saj za odločitev ni imelo (več) ustrezne dejanske podlage. Pomanjkanje dejanske podlage tudi revizijskemu sodišču onemogoča preizkus materialnopravne pravilnosti odločitve o tem zahtevku. Enako velja tudi za preostali zavrnilni del prvostopenjske sodbe glede negmotne škode tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo odločiti o celotnem zahtevku za negmotno škodo (delna razveljavitev je bila opravljena že na drugi stopnji), in sicer po slovenskem pravu.

Dodatni napotki o izvedbi dokaznega postopka (posebej z izvedencema) glede na obširne in pravilne napotke v obrazložitvi drugostopenjske odločbe, niso potrebni.

Revizijsko sodišče v odgovor revidentu končno še poudarja, da si načelo iura novit curia razlaga napačno. Kot strokovnjak mora vedeti, da načelo ne zajema dolžnosti sodišča, da samo poseže v opredelitev posameznih tožbenih zahtevkov. Če meni, da velja tuje pravo, mora v skladu z njim tudi opredeliti tožbeni zahtevek. V tem delu ima sodišče druge stopnje prav. Zato vrhovno sodišče revidenta opozarja, da mora v nadaljevanju postopka tožbeni zahtevek postaviti v skladu z določbami ZOR (nazadnje je to storil v vlogi z dne 5.6.1997, list. št. 31 spisa). Slovensko pravo namreč obravnava odškodninske zahtevke iz naslova negmotne škode po 200. in 203. členu ZOR. Zato zahtevek v enotnem znesku (vloga z dne 10.9.1997, list. št. 54 spisa), ni pravna podlaga za odločanje po slovenskem pravu, razen v izjemnih primerih, ki pa jih mora oškodovanec posebej utemeljiti.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 2. odstavku 395. člena ZPP.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.