VSRS Sodba III Ips 19/2006

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 242.964,00 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh.

Dejansko stanje

1Tožeča stranka je družbenik tožene stranke, ki ima pravno obliko družbe z omejeno odgovornostjo.

2Dne 12.7.2004 je zasedala 12. skupščina družbenikov tožene stranke. 6. točka dnevnega reda je vsebovala obravnavo letnega plana in poslovnega načrta "A." za obdobje od leta 2004 do leta 2008. Tožeča stranka, zastopana po dveh pooblaščencih, je na skupščini sami izročila poslovodji tožene stranke seznam 90 vprašanj, ki predhodno niso bila napovedana. Ta vprašanja so se nanašala tako na letni načrt za leto 2004 kot tudi na poslovni načrt "A.". Eden od obeh pooblaščencev tožeče stranke je zahteval odgovore na vprašanja. Poslovodja tožene stranka na vprašanja ni odgovoril. Pooblaščenca tožeče stranke sta se že pred skupščino dogovorila, da bosta glasovala zoper sprejem predlaganega sklepa k tej točki dnevnega reda.

Že pred skupščino je tožena stranka poslala tožeči stranki poslovni načrt "A.". Tožeča stranka je že pred skupščino toženi stranki postavljala vprašanja v zvezi z navedenim poslovnim načrtom. Dne 17.6.2004 se je poslovodja tožene stranke, skupaj s svojo sodelavko, udeležil sestanka s tožečo stranko na njenem sedežu. Vprašanja, ki jih je zastavil uslužbenec tožeče stranke na tem sestanku, so bila vsebinsko enaka tistim, ki jih je tožeča stranka predložila na skupščini. Poslovodja tožene stranke na sestanku ni odgovoril na vsa vprašanja.

3Na skupščini tožene stranke se je pod točko 7 obravnaval predlog sprememb družbene pogodbe. Do skupščine z dne 12.7.2004 je bila v drugem odstavku 32. člena družbene pogodbe določena prednostna pravica družbenikov za pridobitev novih poslovnih deležev pri povečanju osnovnega kapitala z novimi vložki. Z novim drugim odstavkom 32. člena družbene pogodbe je bila prednostna pravica družbenikov izrecno izključena.

4Sklepa k 6. in 7. točki dnevnega reda sta bila sprejeta. Tožeča stranka je glasovala proti sprejetju sklepov in je napovedala njuno izpodbijanje. Z glavnim tožbenim zahtevkom je zahtevala razveljavitev sklepa k točki 6 dnevnega reda in ugotovitev ničnosti sklepa k točki 7 dnevnega reda. S podrejenim zahtevkom je zahtevala razveljavitev sklepov k točkama 6 in 7 dnevnega reda.

5Prvostopenjsko sodišče je oba zahtevka zavrnilo. Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo potrdilo. Tožeča stranka skuša z revizijo doseči ugoditev svojim zahtevkom.

Razlogi I.

6Pritožbeno sodišče je menilo, da pravica do informiranosti pomeni zgolj pravico do pridobitve informacij in ne vključuje pravice tožeče stranke, da odloča o gospodarnosti letnega plana in poslovnega načrta. Pravica tožeče stranke do informacij naj ne bi bila kršena. Tožeča stranka je bila o vseh vprašanjih v zvezi z letnim planom in poslovnim načrtom "A." seznanjena vsaj na sestanku na dan 17. 6. 2004. Tožeči stranki so bili dostopni vsi podatki v zvezi s poslovanjem tožene stranke v enakem obsegu, kot jih je imela tožena stranka sama. Stranki sta se razhajali le glede ocene gospodarnosti načrtov. Tožeča stranka se po mnenju pritožbenega sodišča v resnici ni strinjala z vsebino letnega plana in poslovnega načrta.

7Glede spremembe družbene pogodbe je pritožbeno sodišče menilo, da je sprejeta sprememba družbene pogodbe v skladu s tretjim odstavkom 451. člena ZGD. Navedena določba naj bi namreč določala, da lahko nove vložke prevzamejo tudi prevzemniki, ki do zvišanja osnovnega kapitala še niso bili družbeniki. Družbena pogodba pa lahko določi, da smejo nove vložke prevzeti le dosedanji družbeniki ali da imajo ti prednost pri prevzemu.

II.

8Revizija je neutemeljena in se zavrne (378. člen ZPP).

9Pravica do obvestil (informacij) je družbenikova pravica. To ne izhaja le jasno iz prvega odstavka 446. člena ZGD, temveč tudi iz nadpisa nad 446. členom ZGD. Le vsak posamezen družbenik lahko uveljavlja to pravico. Če mu je kršena, to še ne pomeni kršitve iste pravice drugih družbenikov, kot to v reviziji meni tožeča stranka.

10Zahtevo po obvestilih lahko družbenik postavi tudi na sami skupščini družbenikov in mu je ni treba utemeljiti, saj ZGD glede obojega ne postavlja nobenih omejitev (prvi odstavek 446. člena ZGD). Če družbenik potrebnega obvestila ne prejme in je obvestilo v povezavi s sklepom, ki naj bi se sprejel, lahko po drugem odstavku 364. člena ZGD v povezavi s 456. členom ZGD družbenik izpodbija sklep.

11Poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo je ne le dolžan dati obvestila o zadevah družbe, temveč jih je dolžan dati celo, če je število postavljenih vprašanj nenavadno visoko, če so nenapovedana in če so postavljena šele na skupščini, kot je bilo v predloženem primeru. Tudi če zahteva odgovarjanje na vprašanja veliko časa ali napora, mora poslovodja odgovoriti na zastavljena vprašanja, kolikor je to glede na okoliščine mogoče. Vendar obstaja tudi meja za uveljavljanje pravice do informacij, ki jo zarisuje načelo vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člen OZ). To načelo se smiselno uporablja tudi na področju prava družb (14. člen OZ). Da je družbenikova pravica do obveščenosti omejena z načelom dobre vere in poštenja (Treu und Glauben, § 242 BGB), je tudi prevladujoče, če ne celo soglasno mnenje nemške literature, na katero se revident sklicuje (Lutter/Hommelhof, GmbH-Gesetz, Kommentar, 14. Auflage, Köln 1995, § 51a oš. 3, Rowedder/Koppensteiner, Gesetz betreffend die Gesellschaften mit beschränkter Haftung (GmbHG), 3. Aufl., München 1997, § 51a oš. 11 s pregledom sodne prakse in ostale literature). Pravica do informacije preneha, ko je družbeniku dana (glej oba komentarja na navedenem mestu). Družbenik zato istih vprašanj ne more postavljati dva- ali večkrat.

12Smisel obveščanja o zadevah družbe je pač omogočiti družbeniku, da se lahko pravilno odloči o zadevah družbe. Zato ni odločilno, kako je vprašanje ubesedeno, temveč kakšna je njegova vsebina, kakšen odgovor lahko torej po vsebinski plati pričakuje družbenik. Tožeča stranka je del zahtevanih informacij prejela še pred skupščino na sestanku dne 17.6.2004. Na tem sestanku postavljena vprašanja so bila vsebinsko enaka tistim, ki so bila postavljena na skupščini dne 12.7.2004. Kolikor je tožeča stranka na sestanku dne 17.6.2004 prejela odgovore, je njena pravica do obvestil ugasnila z izpolnitvijo (prvi odstavek 270. člena OZ). Za ponovno postavitev zahteve po informacijah na skupščini dne 12.7.2004 v tem obsegu torej ni več imela pravnega temelja. Revidentovo mnenje, da informacij pred sprejemanjem sklepov sploh ni prejel, torej v tem delu ne drži.

Kolikor pa na nekatera vprašanja tožeča stranka ni prejela odgovora na sestanku dne 17.6.2004, je postavitev istih ali tudi novih vprašanj na skupščini pomenilo ravnanje, ki je bilo v konkretnih okoliščinah v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Pooblaščenca tožeče stranke sta se namreč že vnaprej dogovorila, da bosta glasovala zoper predlagani sklep k 6. točki dnevnega reda skupščine družbenikov. Iskanih informacij torej sploh nista zahtevala zato, da bi se lahko odločila o predlaganem sklepu in potem glasovala. Namen dajanja obvestil v zvezi s predlaganimi skupščinskimi sklepi pa je prav v tem, da se družbenikom omogoči odločitev o predlaganem sklepu. Vnaprejšnja odločitev o glasovanju na skupščini pomeni, da obvestilo za odločitev ni potrebno. Če ga družbenik kljub temu zahteva, se pravica do informiranja uresničuje v nasprotju s svojim namenom.

13Prav vnaprejšnji dogovor pooblaščencev tožeče stranke o glasovanju na skupščini daje prav višjemu sodišču pri njegovem mnenju, da je tožeča stranka s postavljanjem vprašanj zasledovala drug cilj. To pa je bil vpliv na bodoče vodenje poslov po poti izpodbijanja tistih skupščinskih sklepov, s katerim se ni strinjala. Do vplivanja na vodenje poslov z izpodbijanjem sklepov skupščine pa družbenik ni upravičen, razen če sklep ni sprejet na protipraven način. Tudi če se mu načrti za prihodnje poslovanje ne zdijo gospodarni, se mora z njimi sprijazniti, razen če niso protipravni.

14Drugače kot pri 446. členu ZGD, ki je v bistvenem delu prevod § 51a nemškega GmbHG, je ravnal slovenski zakonodajalec pri tretjem odstavku 451. člena ZGD. Le njegov prvi stavek je v precejšnji meri podoben § 55 ods. 2 st. 1 GmbHG, preostanek tretjega odstavka 451. člena ZGD je drugačen kot § 55 ods. 2 GmbHG. Uporaba nemške literature, na katero se sklicuje revizija, torej ni mogoča tako, kot pri 446. členu ZGD. Ne glede na to je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pregledalo nemško literaturo. V njej se najdejo zelo različna stališča o pravilni razlagi § 55 ods. 2 GmbHG (pregled v Rowedder/Zimmermann, § 55 oš. 30 in nasl.). Prevladujoče stališče se je, če je o njem sploh mogoče govoriti, v teku časa močno spreminjalo. Revizijsko mnenje, da ima družbenik prednostno pravico do novih deležev, celo v sedanji nemški literaturi ni sprejeto soglasno in nemara celo niti ni večinsko.

15Revizijsko sodišče meni, da si je pritožbeno sodišče pravilno razlagalo tretji odstavek 451. člena ZGD. V prvem stavku tretjega odstavka 451. člena ZGD je zakonodajalec izrecno dopustil možnost, da pri povečanju osnovnega kapitala z novimi vložki le-te prevzamejo nedružbeniki. Glede na to ni protipravna določba družbene pogodbe, ki pravico družbenikov do prevzema novih vložkov izrecno izključi. Prav takšno določbo pa vsebuje spremenjeni drugi odstavek 32. člena družbene pogodbe tožene stranke.

16Družbeniki si lahko zavarujejo svoj obstoječi pravni položaj v družbi z določbami v družbeni pogodbi, ki ustrezajo 2. stavku tretjega odstavka 451. člena ZGD z določitvijo soglasnosti pri spremembi takšnih določb. Če pa takšnih določb družbena pogodba ne pozna, potem družbenik pridobi delež, katerega lastnost je, da mu ne podeljuje prednostne pravice pri pridobitvi novih deležev. Revident je po pravici opozoril na lastnost družbe z omejeno odgovornostjo, da je v njej osebna povezanost družbenikov v primerjavi z delniško družbo bistveno večja. Ta razlog sam po sebi sicer govori v prid prednostni pravici, vendar ob pomanjkanju izrecne zakonske ureditve ne more biti odločilen. Zakonodajalec kljub temu, da je v letu 2001 z novelo ZGD-F spremenil 451. člen ZGD, prednostne pravice za nove deleže v družbi z omejeno odgovornostjo ni izrecno predpisal. Drugače je ravnal glede delniških opcij. Zakonodajalec je dodal 313.a člen ZGD, ki izrecno določa, da imajo delničarji prednostno pravico tudi glede delniških opcij in drugih upravičenj do vpisa novih delnic. Iz tega je mogoče sklepati na zakonodajalčevo voljo, da pri družbi z omejeno odgovornostjo dosedanji družbeniki prednostne pravice pač nimajo. Če bi zakonodajalec hotel, da jo imajo, bi to pač zakonodajno tako uredil.

III.

17Revizijsko sodišče je na temelju prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o revizijskih stroških. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora nasprotni stranki povrniti revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je v odgovoru na revizijo zahtevala povrnitev nagrade za sestavo odgovora na revizijo v višini 1.350 odvetniških točk, sodne takse, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV. Glede na tar. št. 18/1 v povezavi s tar. št. 21/3 Odvetniške tarife je tožena stranka upravičena do povrnitve vseh zahtevanih 1.350 odvetniških točk za nagrado odvetnika, kar znaša v denarju 148.500,00 SIT brez DDV. Taksa za odgovor na revizijo je znašala 50.000,00 SIT. Zahtevek za povrnitev 2 % za materialne stroške je utemeljen po tretjem odstavku 13. člena Odvetniške tarife. Tožena stranka je torej upravičena do povrnitve skupaj 231.764,00 SIT revizijskih stroškov.