VSRS Sodba in sklep G 20/2002

1. Predlog A.S., da se mu kot intervenientu podeli pravica do udeležbe v tem postopku, se zavrne. 2. Tožba A.S. se zavrže. 3. Tožba Z.S. se zavrne.

Banka Slovenije (tožena stranka) je ugotovila, da Z.S. v nasprotju s prepovedjo iz 5. člena Zakona o bančništvu (ZBan, Uradni list RS št. 7/99, 102/2000, 59/2001, 55/2003 in 108/2003 - odločba Ustavnega sodišča) sprejema depozite od javnosti. Zato ji je to ravnanje prepovedala in ji naložila, da ji mora poročati o ukrepih za odpravo kršitev ter ji poslati določeno dokumentacijo. Po ugotovitvi, da ji zahtevana dokumentacija ni bila predložena, je dne 13.11.2002 izdala odločbo št... o ugotovitvi, da obstoji razlog za likvidacijo Z.S. Na predlog Banke Slovenije je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom St 202/2002 z dne 18.11.2002 začelo likvidacijski postopek, s sklepom St 202/2002 z dne 20.2.2003 pa stečajni postopek. Odločbo tožene stranke izpodbijata s tožbo Z.S. in A.S. kot njen ustanovitelj in solastnik. Predlagata, naj jo Vrhovno sodišče odpravi. Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, naj sodišče tožbo zavrže ali pa zavrne. O uporabi ZBan Prvo vprašanje v tej zadevi je, kako se glede na določbe 170. in 171. člena ZBan ta zakon uporablja v postopku nadzora in sodnega varstva za osebe, ki v nasprotju s 5. členom ZBan sprejemajo depozite od javnosti, torej za osebe, ki niso banke, hranilnice ali podružnice tujih bank, ki po določbi 4. člena ZBan edine lahko opravljajo bančne storitve (v nadaljevanju "druge osebe" - glej naslov XIV. poglavja ZBan). Osnovno vprašanje, od katerega je odvisen celoten nadaljnji tek tega postopka je, kakšno sodno varstvo imajo te druge osebe proti odločbi, s katero Banka Slovenije na podlagi določbe petega odstavka 171. člena ZBan ugotovi, da obstoji razlog za njeno likvidacijo, kar je po določbi sedmega odstavka navedene zakonske določbe podlaga za začetek postopka likvidacije, ki jo na predlog Banke Slovenije začne pristojno sodišče. Tožeča stranka o tem vprašanju misli, da ima Z.S. kot druga oseba pravico do tožbe na odpravo odločbe, očitno po določbah ZBan, ne da bi pri tem povedala, ali misli samo na določbe o splošnem sodnem varstvu po 176. do 183. členu ZBan ali tudi na določbe o sodnem varstvu proti odločbi o prenehanju banke po 184. do 188. členu ZBan. Za A.S. misli, da ima pravico do tožbe ob smiselni uporabi petega odstavka 97. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Uradni list RS št. 67/93, 39/97 in 62/99), po kateri se lahko lastnik osebe, proti kateri je začet stečajni postopek, pritoži zoper sklep o začetku stečajnega postopka (poleg oseb, ki so pooblaščene za zastopanje stečajnega dolžnika). Tožena stranka pa misli, da je v obravnavanem primeru mogoč postopek sodnega varstva po določbah o splošnem sodnem varstvu po 176. do 183. členu ZBan (ki ga po njenem mnenju tožeča stranka ne uveljavlja), Z.S. pa ima sodno varstvo tudi zoper sklep o likvidaciji, ki ga na predlog tožene stranke izda sodišče po določbah ZPPSL. V tem postopku, torej v postopku sodnega varstva po določbah ZBan, Z.S. ne more zastopati A.S. kot bivši direktor, saj mu je z začetkom postopka likvidacije prenehalo pooblastilo za zastopanje. Kolikor je tožbo vložil v svojem imenu, pa po mnenju tožene stranke ni izkazal, da bi bila z izpodbijano odločbo kršena kakšna njegova pravica ali korist. Vrhovno sodišče je pri obravnavi tega vprašanja prišlo do zaključka, da mora imeti druga oseba v postopku sodnega varstva proti odločbi o ugotovitvi obstoja razlogov za likvidacijo enak položaj, kot če bi bila taka odločba izdana banki. Za to in obenem proti drugim rešitvam govori več razlogov. Sistemsko ne bi bilo v redu, če bi lahko druga oseba sodno varstvo uveljavljala v pritožbenem postopku proti sklepu pristojnega okrožnega sodišča o začetku likvidacije. Pri izdaji sklepa o začetku likvidacije namreč to sodišče ne more presojati zakonitosti odločbe tožene stranke, izdane v posebnem upravnem postopku in se torej v obstoj razloga za likvidacijo ne more spuščati. Razlog za likvidacijo je namreč ugotovljen z dokončno odločbo tožene stranke, taka odločba pa ne more biti predmet preizkusa v postopku izdaje sklepa o začetku likvidacije. Lahko je samo predmet preizkusa v postopku sodnega varstva po določbah ZBan. Na to napotujejo že določbe 170. in 171. člena ZBan, po katerih se v postopku nadzora smiselno uporabljajo prav določbe tega zakona. Pri tem ni nobenega dvoma, da je odločba o ugotovitvi obstoja razloga za likvidacijo rezultat prav postopka nadzora Banke Slovenije nad drugo osebo. In ker se določbe ZBan smiselno uporabljajo v postopku nadzora, ni nobenega razloga, da se ne bi smiselno uporabile tudi določbe o sodnem varstvu. Gotovo je, da ima odločba o ugotovitvi razloga za likvidacijo naravo odločbe o prenehanju druge osebe iz 184. člena ZBan, prav tako kot odločbi o začetku likvidacije ali o ugotovitvi pogojev za začetek stečaja proti banki. Edini razlog, da je zakon uredil likvidacijo banke in druge osebe na nekoliko drugačen način (likvidacijo banke z odločbo začne in nato tudi vodi Banka Slovenije, likvidacijo druge osebe pa začne in vodi pristojno sodišče, in to na podlagi odločbe Banke Slovenije o ugotovitvi obstoja razloga za likvidacijo), je očitno ta, da naj Banka Slovenije ne vodi postopka likvidacije drugih oseb, ampak le postopek likvidacije bank (kar je seveda v skladu s položajem, ki ga imajo banke do Banke Slovenije). Zato je zakon situacijo, ko pride do obstoja razloga za likvidacijo druge osebe po 171. členu ZBan, procesno uredil enako, kot če nastane stečajni razlog za banko (ko Banka Slovenije z odločbo iz 162. člena ZBan tudi le ugotovi obstoj stečajnega razloga, stečajni postopek pa glede na določbe 164. člena ZBan na njen predlog začne in vodi pristojno sodišče). Zato je treba tudi v postopku sodnega varstva druge osebe proti odločbi tožene stranke o ugotovitvi obstoja razloga za likvidacijo druge osebe smiselno uporabiti določbe 184. do 188. člena ZBan, torej postopek sodnega varstva voditi po določbah o sodnem varstvu proti odločbi Banke Slovenije o prenehanju banke. Na podlagi določbe drugega odstavka 176. člena ZBan se v postopku sodnega varstva smiselno uporabljajo določbe Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS št. 50/97 in 70/2000), če ni s tem zakonom drugače določeno. Po določbi prvega odstavka 16. člena ZUS pa se za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 in 96/2002). Tožba je pravočasna. Iz povratnice v spisu tožene stranke sledi, da je Z.S. tožbo prejela dne 18.11.2002 (in ne 15.11.2002 kot zmotno trdi tožena stranka v odgovoru na tožbo). Vrhovnemu sodišču jo je poslala s priporočeno poštno pošiljko dne 26.11.2002, kar je razvidno iz kuverte, v kateri je sodišče tožbo prejelo. To pomeni, da je bila tožba vložena v osemdnevnem roku iz prvega odstavka 179. člena ZBan (primerjaj drugi odstavek 112. člena ZPP). O zavrženju tožbe Ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 185. člena ZBan lahko tožbo proti odločbi o ugotovitvi obstoja razloga za likvidacijo zadruge vloži zadruga ali kvalificirana večina njenih članov. S tem je po tem zakonu točno določen krog upravičencev za tožbo (in torej smiselna uporaba določb ZUS o vprašanju, kdo je tožeča stranka, ne pride v poštev). Tožnik A.S. niti ni trdil, da vlaga tožbo kot član zadruge s kvalificiranim vložkom niti tak njegov status ne izhaja iz podatkov sodnega registra. To pomeni, da v tej zadevi nima sposobnosti biti stranka, kar je razlog za zavrženje njegove tožbe po določbi petega odstavka 81. člena ZPP. Že s tem, ko je Vrhovno sodišče povedalo, po katerem postopku je treba voditi postopek sodnega varstva, pa je zavrnilo trditev tožeče stranke, da naj bi imel A.S. pravico do tožbe ob smiselni uporabi določbe petega odstavka 97. člena ZPPSL. O zavrnitvi predloga za intervencijo A.S. je predlagal, da mu sodišče dovoli udeležbo v postopku kot intervenientu. V postopku sodnega varstva proti odločbi tožene stranke o ugotovitvi obstoja razloga za likvidacijo A.S. po določbi drugega odstavka 185. člena ZBan kot nekdanji direktor zastopa Z.S., čeprav mu je po izpodbijani odločbi prenehalo pooblastilo za zastopanje. Glede na namen sodnega varstva, kot je določen v prvem in drugem odsta vku 188. člena ZBan (ugotovitev, da je odločba tožene stranke nezakonita in da ni bilo pogojev za prisilno likvidacijo, v posledici pa odškodninska odgovornost tožene stranke članom Z.S.), niti začetek stečajnega postopka ne vpliva na obstoj tega pooblastila. Kot zakoniti zastopnik lahko A.S. v postopku sodnega varstva v celoti uveljavlja njene interese. Tako ni podan njegov pravni interes za intervencijo na njeni strani. Zato je sodišče njegov predlog zavrnilo (prvi odstavek 200. člena ZPP). O zavrnitvi tožbe Z.S. Bistveno dejansko stanje je naslednje. Tožena stranka je na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagala, ugotovila, da je Z.S. izdajala obveznice, ki so jih vplačevali varčevalci S., ko so hkrati z vplačilom obveznic dvignili svoj depozit z računa pri S. Iz tega je sklepala, da se depoziti fizičnih oseb selijo od S. na Z.S. (pri čemer je Z.S. lastnica celotnega poslovnega deleža S., direktor obeh je bil A.S., vse posle v zvezi z vplačevanjem in servisiranjem obveznic pa je opravljala S). Kako je to poslovanje potekalo, je natančneje opisano v odredbah tožene stranke, s katerimi je zahtevala od Z.S., da s temi posli preneha, toženi stranki o tem poroča in ji predloži dokaze (odredba št... z dne 21.5.2002), nato pa še, naj svoje poročilo dopolni, ker ji ni predložila zahtevane dokumentacije (odredba št... z dne 9.8.2002) ter v odločbah o zavrnitvi ugovorov Z.S. proti odredbama (odločbi št... z dne 19.7.2002 in št... z dne 25.9.2002). Zahtevane dokumentacije (natančneje opisane v nadaljevanju) Z.S. ni predložila, ker je zavzela stališče, da je zahteva tožene stranke po njeni predložitvi v nasprotju z ZBan. To dejansko stanje ni sporno in ga zato sploh ni bilo treba na novo ugotavljati, kar je tudi razlog, da je Vrhovno sodišče v tej zadevi lahko odločilo brez glavne obravnave (na podlagi določbe drugega odstavka 187. člena ZBan). Ves čas pa je bila med Z.S. in toženo stranko sporna ocena tožene stranke, da ta dejavnost Z.S. predstavlja sprejemanje depozitov od javnosti (kar je v nasprotju z določbo prvega odstavka 5. člena ZBan). S to dejavnostjo se namreč lahko ukvarjajo le banke, to pa Z.S. nesporno ni. S tako oceno tožene stranke Vrhovno sodišče v celoti soglaša in se pri tem sklicuje na razloge tožene stranke v navedenih odredbah in odločbah (ki ju Z.S. niti ne izpodbija in sta odločbi torej dokončni in pravnomočni). V zvezi z navedbo v tožbi sodišče poudarja, da je po določbi drugega odstavka 5. člena ZBan sprejemanje depozitov od javnosti sprejemanje depozitov od nepoučenih oseb. To so po tretjem odstavku navedene zakonske določbe fizične ali pravne osebe, ki nimajo dovolj ustreznih strokovnih znanj in izkušenj, potrebnih za presojo tveganj, povezanih z vplačevanjem depozitov, po četrtem odstavku te zakonske norme pa se za nepoučeno osebo šteje vsaka fizična ali pravna oseba, razen v zakonu naštetih (države, centralne banke, lokalne skupnosti, banke in druge finančne organizacije, gospodarske družbe in samostojni podjetniki posamezniki, ki ustrezajo merilom za velike oziroma srednje družbe po ZGD). Ni dvoma, da je Z.S. izdajala obveznice fizičnim osebam, varčevalcem S., torej nedvomno nepoučenim osebam. To pomeni, da je tožena stranka imela podlago v določbah drugega in osmega odstavka 171. člena ZBan, da ji je prepovedala nadaljnje sprejemanje depozitov od javnosti. Hkrati ji je na podlagi določbe četrtega odstavka 171. člena ZBan upravičeno naložila, da ji mora predložiti poročilo z opisom ukrepov v zvezi s prenehanjem te dejavnosti, ter dokaze, da je te ukrepe izvršila. V sklopu zahtevane dokumentacije je bila zahtevana tudi dokumentacija o stanju izdanih obveznic na dan vročitve odredbe, njihova dospelost ter imenski seznam imetnikov obveznic, zahtevano pa je bilo še mesečno poročanje o izplačevanju obveznic po imetnikih ter o stanju preostalega dolga po izdanih obveznicah. Vrhovno sodišče v celoti soglaša s stališčem tožene stranke iz odgovora na tožbo, da je vsa ta dokumentacije nujna za preverjanje, ali je Z.S. res prenehala z izdajanjem obveznic. Zato je to dokumentacijo tožena stranka od Z.S. smela zahtevati glede na določbo četrtega odstavka 171. člena ZBan. Ko je tožena stranka pravilno ugotovila, da Z.S. opisane dokumentacije ni predložila (v njenih ugovorih zoper odredbi je to sama potrdila, ker se je postavila na stališče, da je tožena stranka nima pravice zahtevati), je ravnala v skladu z določbo petega odstavka 171. člena ZBan, ko je izdala sedaj izpodbijano odločbo o ugotovitvi obstoja razloga za likvidacijo Z.S. Ne drži trditev Z.S., da se pred izdajo napadene odločbe ni imela možnosti izjaviti o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev o ugotovitvi obstoja razloga za likvidacijo, češ da je tožena stranka k temu ni pozvala v skladu z določbo prvega odstavka 174. člena ZBan. Tak poziv je po navedeni zakonski določbi potreben samo, če Z.S. ne bi imela drugačne možnosti izjave. O tem, da mora predložiti določeno dokumentacijo, pa je pred izdajo izpodbijane odločbe tekel nekajmesečni postopek, v katerem je Z.S. imela možnost in jo tudi izkoristila, da je podala svoje stališče o tem, zakaj misli, da zahtevane dokumentacije ni dolžna predložiti. Z.S. še trdi, da bi bil razlog za likvidacijo podan samo v primeru, če ne bi ravnala po odredbi v tistem delu, s katerim ji je bilo prepovedano nadaljnje izdajanje obveznic, z njihovim izdajanjem pa je prenehala dne 21.5.2002 (z izdajo prve odredbe). Po določbi petega odstavka 171. člena ZBan je razlog za likvidacijo podan, če druga oseba ne ravna po odredbi iz drugega odstavka tega člena. Bistvo take odredbe je seveda v prepovedi nadaljnjega opravljanja storitev. Vendar pa ZBan v četrtem odstavku 171. člena predpisuje, da Banka Slovenije v odredbi naloži nadzirani osebi tudi predložitev poročila o ukrepih za njeno izvršitev skupaj z dokazili, da so bili ti ukrepi res opravljeni. Na podlagi teh dokazil in poročil namreč tožena stranka ugotovi, ali je druga oseba res spoštovala odredbo in prenehala z opravljanjem storitev, kot ji je bilo z njo naloženo. Na drugi osebi je torej breme dokazovanja, da je odredbo izvršila, Z.S. pa kljub pozivu v odredbi tega ni dokazala. Po vseh navedenih ugotovitvah je Vrhovno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS neutemeljeno tožbo zavrnilo. Pri tem pripominja, da tudi v primeru njene utemeljenosti ne bi moglo odpraviti napadene odločbe, kot je predlagala Z.S., ampak bi po določbi prvega odstavka 188. člena ZBan lahko le ugotovilo, da je odločba nezakonita in da ni bilo pogojev za začetek likvidacije, kar ne bi vplivalo na tek postopka likvidacije oziroma sedaj stečaja (drugi odstavek 188. člena ZBan), lahko pa bi bilo podlaga za morebitno odškodninsko odgovornost tožene stranke do članov Z.S. (tretji odstavek 188. člena ZBan).