VSRS Sklep III Ips 14/2000

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je vrhovno sodišče nadaljevalo postopek po določilih ZPP/77.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo 346 stečajnih upnikov

- delavcev stečajnega dolžnika in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog stečajne upraviteljice za izplačilo zakonskih zamudnih obresti 346 upnikom na že izplačane osebne dohodke v višini izhodiščnih plač.

Proti sklepu sodišča druge stopnje v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer določbe 1. točke drugega odstavka 160. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (kratko ZPPSL, Uradni list RS št. 67/93, 39/97 in 52/99) oziroma določbe drugega odstavka 160. člena ZPPSL pred novelo (iz Uradnega lista RS št. 39/97) v zvezi z drugim odstavkom 324. člena ZOR in 28. členom Zakona o Jamstvenem skladu Republike Slovenije (kratko ZJS, Uradni list RS št. 25/97) in predlaga razveljavitev sklepov sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Stečajni dolžnik in 346 stečajnih upnikov na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovorilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obravnavani zadevi se je začel stečajni postopek nad stečajnim dolžnikom s sklepom št. St 31/94 dne 2.6.1994. Zato prihajajo v poštev za rešitev tožilčeve zahteve za varstvo zakonitosti določbe ZPPSL s 1993 leta brez spredaj navedenih novel, kajti po določilu prvega odstavka 34. člena prve novele (Uradni list RS št. 39/97) se postopek stečaja, ki je bil začet pred uveljavitvijo novele, konča po predpisih, ki so veljali do njene uveljavitve dne 15.7.1997, in po določilu 9. člena druge novele (Uradni list RS št. 52/99) je ta začela veljati dne 1.7.1999.

Po določilu prvega odstavka 160. člena ZPPSL se dolgovi stečajnega dolžnika izplačajo iz razdelitvene mase sorazmerno, če z zakonom ni določeno drugače. Takšna drugačnost je določena že v drugem odstavku 160. člena, da se - med drugim - "ne glede na prvi odstavek osebni dohodki delavcev dolžnika v višini izhodiščnih plač, določenih s kolektivno pogodbo, do dneva, ko je začet stečajni postopek, poravnajo kot stroški stečajnega postopka", kar pomeni v povezavi z določbo 158. člena ZPPSL, da se navedeni osebni dohodki delavcev poplačajo iz stečajne mase prednostno pred ostalimi upniki.

Iz navedenega določila prvega odstavka 160. člena ZPPSL sledi osnovno načelo stečajnega postopka, namreč načelo sorazmernega poplačila upnikov iz sredstev stečajne mase, kar je razumljivo glede na enakopraven položaj vseh oseb v poslovnih odnosih. To je temeljno vodilo v stečajnem postopku, ki je namenjen vsaj delnemu poplačilu upnikov iz preostalih sredstev stečajnega dolžnika.

Izjeme od te ureditve lahko določi le zakon (očitno iz posebej opravičljivih razlogov). Zato je treba v stečajnem pravu zlasti še pri osnovnih opredelitvah izjeme tolmačiti čim ožje, restriktivno, kot to že sicer velja po splošno uveljavljeni pravni teoriji in praksi.

Prav imata zato sodišči druge in prve stopnje, da je treba določbo drugega odstavka 160. člena ZPPSL o prednostnem poplačilu plač delavcev stečajnega dolžnika do višine izhodiščnih plač razumeti tako, kot se določba glasi, se pravi, da se prednost nanaša le na samo izhodiščno plačo brez zamudnih obresti. Res je, da sicer velja, da so zamudne obresti akcesorne do glavnice in da zapadejo v slučaju zamude pri izpolnitvi glavnice v plačilo že po sami določbi 277.

člena ZOR, na kar zahteva za varstvo zakonitosti posebej opozarja. Toda spričo opisanih posebnosti stečajnega postopka (kjer tudi sicer načelno ne veljajo v razmerjih med stečajnim dolžnikom in upniki temeljna načela ZOR o svobodnem urejanju obligacijskih razmerij, enakovrednosti dajatev, dolžnosti izpolnitve obveznosti itd.) je utemeljen zaključek, da je zakonodajalec delavcem kot upnikom dolžnika priznal prednost pri poplačilu le glede samih plač v višini izhodiščnih plač, medtem ko delijo zahtevki delavcev za plačilo zamudnih obresti usodo sorazmernega poplačila kot ostale terjatve stečajnih upnikov. Ni prezreti, da s tem ni zanikana akcesornost zakonitih zamudnih obresti, je le posebej prirejena posebnostim stečajnega postopka. Sicer pa lahko imajo zamudne obresti v stečajnem postopku svojo usodo, saj ne pripadajo upnikom, ki so prijavili glavnice, avtomatično, temveč jih morajo posebej prijaviti in se njihova utemeljenost presoja enako kot ostale terjatve.

Pripominja se še, da je takšno tolmačenje določila drugega odstavka 160. člena ZPPSL očitno prišlo do izraza v noveli ZPPSL (iz Uradnega lista RS št. 39/97), da se namreč po spremenjenem določilu tega odstavka prednostno izplačajo kot stroški stečajnega postopka plače le za obdobje zadnjih treh mesecev pred začetkom stečajnega postopka, ostale terjatve delavcev v zvezi s plačami in zamudnimi obrestmi pa se poplačajo kot terjatve ostalih upnikov po vrstnem redu, kot je določen v novem 160.a členu ZPPSL, pri čemer tečejo po spremenjenem določilu drugega odstavka 114. člena ZPPSL od dospelih terjatev upnikov zamudne obresti od začetka stečajnega postopka le v višini temeljne obrestne mere.

Pripominja se še glede na sklicevanje sodišča druge stopnje in zahteve za varstvo zakonitosti na Zakon o jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS št. 25/97...53/99), da ta zakon samostojno ureja poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca (in to po določilu prvega odstavka 30. člena res tudi za nazaj do 2.1.1994) in da ga zato ni treba uporabiti v obravnavani zadevi za razjasnitev spornega vprašanja, pri čemer zakon ne vsebuje posebnih določb o zamudnih obrestih na neizplačane plače delavcem.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti.