VSRS Sklep G 3/97

1./ Pritožbi se delno ugodi in se odločba Agencije za trg vrednostnih papirjev:

- v točki 2.2. izreka razveljavi;
- v točki 3. izreka spremeni tako, da se glasi:

" Javno se objavi, da je X., borzno posredniška družba d.d., z dejanji, navedenimi pod točkama 2.1., in 2.3. izreka te odločbe, huje kršila predpise o poslovanju z vrednostnimi papirji".

2./ V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se odločba v izpodbijanem toda nerazveljavljenem in nespremenjenem delu (odločitvi v točkah 2.1. in 2.3. izreka) potrdi.

Z odločbo, navedeno v uvodu tega sklepa, je Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju: Agencija) v delu odločbe, ki ga udeleženec izpodbija s pritožbo:

1./ ugotovila, da je X., borzno posredniška družba d.d. (v nadaljevanju: udeleženec) huje kršila predpise o poslovanju z vrednostnimi papirji s tem, da je:

- v nasprotju s tretjo alineo 55. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev dne 24.12.1996 in 30.12.1996 opravila neposredno in posredno dvanajst poslov z vrednostnimi papirji - delnicami, ki so bile sprejete v kotacijo na borzi, z namenom uravnavanja cen vrednostnih papirjev (pri tem je posamezne posle v izreku odločbe opredelila datumsko, po izdajateljih delnic, številu delnic, ceni in ali gre za redne oziroma prednostne delnice) (točka 2.1. izreka odločbe);

- v nasprotju s 55. členom Zakona o trgu vrednostnih papirjev opravila 24.12.1996 in 30.12.1996 šest navideznih poslov z vrednostnimi papirji (pri tem je posamezne posle v izreku odločbe opredelila datumsko, po vrsti vrednostnih papirjev, njihovih izdajateljih, številu in ceni) (točka 2.2. izreka odločbe);

- v nasprotju s 24. členom in 2. odstavkom 26. člena Sklepa o opravljanju poslov z vrednostnimi papirji (Ur. list RS štev. 23/97) dne 7.5.1997 v šestih primerih odprla račune vrednostnih papirjev strank in izvrševala naloge za preknjižbo vrednostnih papirjev, ne da bi preverila identiteto stranke, za katero je odprla račun vrednostnih papirjev in izvršila preknjižbo vrednostnih papirjev (pri tem je v izreku odločbe vsak posamezen primer opredelila tudi po izdajatelju vrednostnega papirja - delnice, po imenu imetnika računa in po številu delnic) (točka 2.3. odločbe);

2./ odredila javno objavo, da je udeleženec z dejanji pod točko 1./ (zgoraj) huje kršil predpise o poslovanju z vrednostnimi papirji (točka 3. izreka odločbe).

Odločbo Agencije v točkah 2. in 3. izreka izpodbija udeleženec s pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo razveljavi oziroma odpravi.

Pritožba je delno, v obsegu, navedenem v točki 1./ izreka tega sklepa, utemeljena, sicer pa ne.

Tuji predpisi, na katere se sklicuje udeleženec, ne morejo biti podlaga za presojo utemeljenosti pritožbe. Agencija opravlja namreč nadzor nad poslovanjem borzno posredniških družb po določbah slovenskih predpisov - Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Ur. list RS štev. 6/94; v nadaljevanju: ZTVP) in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov ter v okviru pristojnosti, ki ji jo daje ZTVP. Po določbah teh predpisov tudi ukrepa. To velja tudi za pritožbeno sodišče.

Očitek Agenciji, da je ravnala arbitrarno, ker je določena dejanja opredelila kot hujše kršitve predpisov o poslovanju z vrednostnimi papirji brez v naprej jasno in nedvoumno zapisanih meril (te bi lahko pripravila tudi sama) za takšno opredeljevanje, ni na mestu. Zakon res ni določil meril za opredeljevanje hujših kršitev, za njihov sprejem pa tudi ni nikogar pooblastil. Glede na neštevilne možnosti kršitev predpisov o poslovanju z vrednostnimi papirji in različne situacije, ki se lahko pojavijo, zakon nekih meril niti ni mogel sprejeti. Opredelitev konkretne kršitve kot hujše zavisi zato od okoliščin, prisotnih pri konkretni kršitvi. Pojem "hujša kršitev" predpisov o poslovanju z vrednostnimi papirji je pravni standard, ki ga bo zapolnila praksa. Zato Agencija pri odločanju, ki ga udeleženec izpodbija s pritožbo, ni ravnala arbitrarno. Vprašanje je samo, ali je ustrezno ovrednotila okoliščine, ki so ji služile za opredelitev kršitve kot hujše. To pa je stvar pravilne uporabe materialnega prava.

Pod točko 2.1. izreka izpodbijane odločbe je Agencija pri dvanajstih poslih z vrednostnimi papirji ugotovila, da gre za posle, s katerimi je udeleženec kršil določbo 3. alinee 55. člena ZTVP, celotno kršitev pa opredelila kot hujšo.

Po uvodnem stavku 55. člena ZTVP je prepovedan vsak posel z vrednostnimi papirji, ki bi lahko ogrozil stabilnost trga vrednostnih papirjev. Da je posel možno opredeliti kot prepovedan, ni po omenjenem zakonskem določilu potreben niti obstoj namena destabilizacije trga vrednostnih papirjev, niti pojav destabilizacije same. Nastanek posledic za opredelitev posla kot protipravnega zato ni potreben. Zadostuje že samo možnost ogroženja stabilnosti trga.

Vsak posel, ki bi lahko ogrozil stabilnost trga vrednostnih papirjev, je prepovedan. Je pa treba za vsak konkreten posel z vrednostnimi papirji, ki naj bi bil po uvodnem stavku 55. člena ZTVP prepovedan, upoštevajoč vse okoliščine primera ugotoviti, ali res lahko ogrozi stabilnost trga. Takšno posebno ugotavljanje ogrožanja ni potrebno samo pri poslih, navedenih v štirih alineah 55. člena ZTVP. Čim so pri konkretnem poslu z vrednostnimi papirji ugotovljeni vsi elementi abstraktnega dejanskega stanja iz ene od štirih alinej 55. člena ZTVP, je to posel, ki bi že sam po sebi lahko ogrozil stabilnost trga vrednostnih papirjev. Za izrek sankcije iz 3. alinee 64. člena ZTVP je potrebna samo še ugotovitev, ali gre za hujšo kršitev predpisov o poslovanju z vrednostnimi papirji.

Razlaga 55. člena ZTVP, ki je različna od zgornje, takšna pa je tudi udeleženčeva, je pravno zmotna.

Agencija je pri poslih, navedenih v točki 2.1. izreka izpodbijane odločbe, ugotovila vse elemente dejanskega stanu iz 3. alinee 55. člena ZTVP. Za ugotovitev kršitve iz omenjene zakonske določbe namen zavajanja investitorjev ni relevanten. Ta je relevanten samo za ugotovitev kršitve iz 1. alinee 55. člena ZTVP. Prisotnost namena uravnavanja cen vrednostnih papirjev, ki mora obstojati za opredelitev posla kot prepovedanega po 3. alinei 55. člena ZTVP pa je Agencija ugotovila. Pri tem ni potrebno, da je namen navzven jasno prepoznaven. Zadostuje, da obstoja. Njegov obstoj pa je dejansko vprašanje.

Agencija ukrepa iz 3. alinee 64. člena ZTVP ni izrekla zaradi uravnavanja enotnega dnevnega tečaja. Tudi ni enačila vpliva na cene z vplivom na tečaj. Ukrep iz omenjene zakonske določbe je izrekla udeležencu zaradi uravnavanja cen vrednostnih papirjev. Enotni dnevni tečaj določenega dne, oziroma njegova primerjava z enotnim dnevnim tečajem istega dne, kakršen bi ta bil brez upoštevanja opazovanih aplikacij, je Agenciji služil samo kot eden od pokazateljev za ugotovitev obstoja namena uravnavanja cen vrednostnih papirjev.

Okoliščina, da se pozneje aplikacijski posli pri ugotavljanju enotnega dnevnega tečaja niso več upoštevali, na pravilnost odločitve ne vpliva. V času aplikacij, ki so predmet obravnavanja, so se namreč še.

Vsak borzni posel z vrednostnimi papirji vpliva na njihove cene.

Vpliv na cene posla, ki je bil izveden zaradi posla samega, je dovoljen. Tudi stališče Agencije ni drugačno. Ni pa dovoljeno vplivanje na cene s posli, ki so bili izvedeni zaradi vplivaja na cene - z namenom vplivati na cene. Ta namen pa je Agencija ugotovila na podlagi dejstev, ki jim udeleženec ni ugovarjal, med drugim tudi:

- pred izvedenimi aplikacijskimi posli z delnicami določenega izdajatelja je udeleženec pokupil vse ponujene delnice istega izdajatelja,

- ko ni bilo več na trgu ponujenega nobenega vrednostnega papirja določenega izdajatelja, je udeleženec izvedel aplikacije z vrednostnimi papirji tega izdajatelja po najvišji dnevni ceni (razen v enem primeru), in sicer v tako kratkem času, da se je izognil vplivu ponudbe oziroma povpraševanja kakšnega drugega udeleženca trga vrednostnih papirjev po vrednostnih papirjih istega izdajatelja, po ugodnejši ceni,

- število vrednostnih papirjev, ki so bili predmet aplikacij, in sicer tudi v primerjavi s skupnim številom vrednostnih papirjev istega izdajatelja, ki so bili predmet poslov istega dne,

- osebne in kapitalske povezave med imetniki vrednostnih papirjev, ki so bili predmet aplikacij, oziroma med njimi in udeležencem.

Zgoraj navedene okoliščine ne potrjujejo samo pravilnosti ugotovitve Agencije, da so bili omenjeni posli izvedeni z namenom uravnavanja cene vrednostnih papirjev. Upoštevajoč zlasti število aplikacijskih poslov, število v aplikacijskih poslih udeleženih vrednostnih papirjev samo zase in v primerjavi s številom vseh vrednostnih papirjev določenih izdajateljev, ki so bili predmet poslovanja z vrednostnimi papirji na borzi določenega dne, ter vpliv aplikacijskih poslov na dnevni enotni tečaj, potrjujejo zgoraj navedena dejstva tudi pravilnost opredelitve kršitve iz točke 2.1 izreka izpodbijane odločbe kot hujše kršitve predpisov o poslovanju z vrednostnimi papirji. To pa je Agencijo upravičilo izreči sankcijo iz 3. alinee 64. člena ZTVP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zoper odločitev v točki 2.1. izreka izpodbijane odločbe zavrnilo kot neutemeljeno in odločbo v tem delu potrdilo.

V točki 2.2. izreka izpodbijane odločbe ugotavlja Agencija obstoj hujše kršitve predpisov o poslovanju z vrednostnimi papirji iz 55. člena ZTVP, storjene z opravljanjem navideznih poslov z vrednostnimi papirji.

Pojem prodaje predpostavlja (poleg kupčeve obveznosti plačila kupnine) obveznost prodajalca, da izroči predmet prodaje kupcu tako, da bo ta na njem pridobil lastninsko pravico (1. odstavek 454. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Prodaja določene stvari samemu sebi zato že pojmovno ni mogoča. V točki 2.2. izreka izpodbijane odločbe navedene posle nakupa in prodaje je zato Agencija pravilno opredelila kot navidezne.

Opravljanje navideznih poslov z vrednostnimi papirji je po 1. alinei 55. člena ZTVP prepovedano, če je izvedeno z namenom zavajanja investitorjev.

Agencija je ugotovila, da ni razlogov za sum, da bi bili v odločbi upoštevani navidezni posli izvedeni z namenom zavajanja investitorjev. Zato ugotovitve, da gre za hujšo kršitev predpisov o poslovanju z vrednostnimi papirji, ni oprla na 1. alineo 55. člena ZTVP, ampak samo na njegov uvodni stavek. Zato bi morala, kot je že zgoraj obrazloženo, ugotoviti in obrazložiti, katera so tista konkretna dejstva, ki so podlaga za dejanski zaključek, da bi udeleženec z izvršitvijo prav konkretno obravnavanih navideznih poslov lahko ogrozil stabilnost trga vrednostnih papirjev. Tega pa Agencija ni storila. Samo načelno razglabljanje, kakšne učinke na splošno ima lahko opravljanje navideznih poslov na trg vrednostnih papirjev, je premalo za ugotovitev kršitve prepovedi iz uvodnega stavka 55. člena ZTVP za konkretno dejanje. Pri tem Agencija v utemeljitev svoje odločitve navaja tudi splošno možnost, da se z opravljanjem navideznih poslov vpliva tudi na odločitve investitorjev. To možnost pa je v konkretno obravnavanem primeru že sama izključila (ni okoliščin, ki bi utemeljevale sum, da so bili navidezni posli izvedeni z namenom zavajanja investitorjev).

V zvezi z opravljanjem navideznih poslov z vrednostnimi papirji torej ni ugotovljen konkretni dejanski stan, ki bi ga bilo mogoče podvesti pod uvodni stavek 55. člena ZTVP. Zatrjevana kršitev predpisa o poslovanju z vrednostnimi papirji tako ni ugotovljena. Presoja, ali gre morda za hujšo kršitev, zato sploh odpade. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zoper odločitev v točki 2.2. izreka izpodbijane sodbe ugodilo in omenjeno odločitev razveljavilo (3. odstavek 170. člena ZTVP v zvezi s 3. točko 380. člena ZPP).

Sankcije iz 64. člena ZTVP lahko izreče Agencija za hujše kršitve predpisov o poslovanju z vrednostnimi papirji.

Posli iz točke 2.3. izreka izpodbijane odločbe spadajo med posle z vrednostnimi papirji iz 39. člena ZTVP. Tretji odstavek omenjenega zakonskega določila pooblašča Agencijo za sprejem podrobnejših predpisov za opravljanje posameznih poslov. Takšen predpis je Sklep o opravljanju poslov z vrednostnimi papirji (Ur. list RS štev. 23/97). Ker je Agencija ta predpis sprejela na podlagi zakonskega pooblastila, je tudi ravnanje v nasprotju z njim sankcionirano z določbo 64. člena ZTVP, če gre za hujšo kršitev predpisa.

Agencija je obrazložila, zakaj ocenjuje obravnavano kršitev kot hujšo. Pritožbeno sodišče se z oceno Agencije strinja. Omenjeni oceni tudi udeleženec ne ugovarja v tem smislu, da je Agencija iz ugotovljenih dejstev napravila zmoten materialnopravni zaključek. Ugovarja samo, da ugotovljene kršitve ni mogoče opredeliti kot hujše zato, ker lahko takšne kršitve določi samo zakon. Glede na razloge, navedene v prejšnjem odstavku, pa temu ni tako. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno tudi udeleženčevo pritožbo zoper odločitev v točki 2.3. izreka izpodbijane odločbe.

Sprememba izpodbijane odločbe v točki 3. izreka je posledica ugoditve pritožbi zoper odločitev v točki 2.2. izreka izpodbijane odločbe.