VSRS Sodba G 18/2007

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

1Agencija za zavarovalni nadzor (tožena stranka) je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je tožniku dne 10.9.2007 prenehalo dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave A., d.v.z. (v nadaljevanju: A.), ki ga je pridobil z odločbo tožene stranke št. ...

2Tožnik s tožbo zahteva odpravo celotne odločbe tožene stranke. Uveljavlja, da je izpodbijana odločba preuranjena, saj temelji na sklepu nadzornega sveta A., ki je moral biti sprejet na podlagi odločbe tožene stranke št. ... z dne 3.7.2007, zoper katero je bil sprožen postopek sodnega varstva, ki pa še ni pravnomočno zaključen. Pri tem tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrže, podrejeno pa zavrne.

4Tretja alineja osmega odstavka 25. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 109/06; v nadaljevanju: ZZavar) določa, da dovoljenje za člana uprave zavarovalne delniške družbe preneha veljati, če osebi preneha funkcija člana uprave zavarovalne delniške družbe, na katero se dovoljenje nanaša, in sicer z dnem prenehanja funkcije.

5Tožnik je bil s sklepom nadzornega sveta A. z dne 23.8.2007 razrešen z dnem 10.9.2007. Zato je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 25. člena ZZavar izdala izpodbijano odločbo, s katero je ugotovila, kakšna pravna posledica (prenehanje dovoljenja) je nastala po samem zakonu.

6Bistveno pravno vprašanje v tej zadevi je, kdaj članu uprave zavarovalnice preneha funkcija člana oziroma predsednika uprave, saj je prenehanje dovoljenja za opravljanje te funkcije le posledica prvega. Glede korporacijskih vprašanj ZZavar nima lastnih določb, pač pa napotuje (v 37. členu, drugem odstavku 51. člena in drugem odstavku 52. člena) na smiselno uporabo določb Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), kjer je zato treba poiskati odgovor na zastavljeno vprašanje. Imenovanje in odpoklic uprave delniške družbe ureja 268. člen ZGD-1. Vendar samo zakonsko besedilo ne daje odgovora. Najti ga je treba s pomočjo interpretacije. V literaturi se je z zgledovanjem po nemški in avstrijski pravni ureditvi uveljavilo stališče, da je odpoklic člana ali predsednika uprave veljaven, dokler njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena (glej Veliki komentar ZGD, 2. knjiga, Ljubljana, 2007, str. 363). Tako tolmačenje sprejema tudi Vrhovno sodišče. Temeljni argument je v tem, da bi bilo delniški družbi onemogočeno normalno delovanje, če se ne bi v vsakem trenutku vedelo, kdo je pristojen za sprejemanje odločitev v njenem imenu.

7Ker do izdaje izpodbijane odločbe ni bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bil odpoklic (razrešitev) tožnika neveljaven, je izpodbijana odločba zakonita. Če pa bi se na podlagi že začetih postopkov, ki jih omenja tožnik, izkazalo drugače, pa bo tožnik (v povezavi z določbo drugega odstavka 266. člena ZZavar) po Zakonu o splošnem upravnem postopku lahko predlagal spremembo izdane odločbe (npr. z obnovo postopka).

8Ker je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo, stranki na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 sami trpita svoje stroške postopka. Pravni pouk:Proti tej sodbi ni pritožbe (288. člen ZZavar).