VSRS Sklep VIII Ips 255/2000

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.
Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki S. d.d., da izplača tožniku nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu v znesku 1.502.346,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zapadlih mesečnih zneskov razlike za čas od 1.4.1991 do 1.10.1995 in mu povrne stroške postopka v znesku 154.698,00 SIT, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Predlogu tožeče stranke na razširitev tožbe na novo toženo stranko S. ž. d.d. ni ugodilo. Ugoditev tožbenemu zahtevku je sodišče oprlo na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki dajejo delavcu, razporejenemu zaradi neposredne nevarnosti za nastanek invalidnosti na drugo delovno mesto, pravico do ustreznega denarnega nadomestila.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopnega sodišča je tožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je bila tožnikova invalidnost ugotovljena v letu 1987, torej v času, ko je bil zaposlen pri podjetju za vzdrževanje železniških vozil L. M., ne pa pri toženi stranki. Ker je po splošnih načelih civilnega prava dolžan škodo povrniti tisti, ki jo povzroči, bi moralo navedeno podjetje tožniku povrniti uveljavljeno odškodnino, oziroma bi jo moral tožnik uveljavljati pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožena stranka je tudi prepričana, da tožnik po prerazporeditvi na delo k njej ni bil prikrajšan pri svojem osebnem dohodku, zato mu je bila brez pravne podlage priznana zahtevana razlika. Za prisojene zneske nadomestila pa sodišče tudi ni ugotovilo, ali predstavljajo bruto ali neto izplačilo.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija na podlagi 374. člena ZPP (1999) kot nedovoljena zavrže oziroma podredno zavrne kot neutemeljena (378. člen ZPP-1999).

Revizija je dovoljena in tudi utemeljena.

Glede na ugovor tožeče stranke, da vložena revizija po določbi 374. člena ZPP (1999) ni dopustna, je opozoriti, da je obravnavani spor presojati v okviru prehodne določbe 498. člena ZPP (1999). Ta v prvem odstavku določa, da se postopek opravi po dosedanjih predpisih, če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek prve stopnje končal. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo dne 15.2.1999, torej pred uveljavitvijo novega zakona o pravdnem postopku z dnem 14.7.1999. Zato je bilo potrebno tako v pritožbenem kot revizijskem postopku uporabiti določbe zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP). Po določbi 2. odstavka 382. člena ZPP v zvezi z 9. členom Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Uradni list RS, št. 55/92) je v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, dovoljena revizija, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 80.000,00 SIT. V obravnavani zadevi je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 15.10.1998 (list. št. 66) modificirala svoj tožbeni zahtevek tako, da je uveljavljala od tožene stranke plačilo nadomestila v znesku 1.507.849,40 SIT s pripadki. Zato so protispisne in v nasprotju z lastnimi procesnimi dejanji trditve tožnika, da se tožbeni zahtevek ni glasil na denarni znesek.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Pri preizkusu izpodbijane sodne odločbe pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen). Revizijsko sodišče je v okviru tega uradnega preizkusa in upoštevajoč revizijske razloge ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje za svoji odločitvi zmotno uporabili materialno pravo.

Ves čas je nesporen obstoj okoliščin, zaradi katerih je za odločitev v tem sporu dana pravna podlaga v času nastanka neposredne nevarnosti za invalidnost tožnika veljavnega 37. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 23/82 do 44/90 - ZTPPIZ) in 59. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83 do 27/89 in Uradni list RS, št. 14/90 - 10/91 - ZPIZ) oziroma v času vložitve tožbe veljavnega 144. in 145. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98). Na podlagi sklepa Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 18.11.1987 je bila pri tožniku zaradi posledic bolezni ugotovljena neposredna nevarnost za nastanek invalidnosti, zato ni bil več zmožen opravljati svojih del VK livarja, temveč s polnim delovnim časom in z normalnim delovnim učinkom opravljati delovne naloge v relativno ugodnih klimatskih pogojih ob srednje težkih obremenitvah, kjer zahteve vida niso zelo visoke. Ker pri tožniku ni invalidnosti, mu ne gredo pravice iz invalidskega zavarovanja (1. točka izreka), temveč pravice o katerih odloča pristojni organ v TOZD (3. točka izreka).

Inštitut neposredne nevarnosti za nastanek invalidnosti je po uvodoma omenjenih zakonskih določbah enako urejen. Obstoj neposredne nevarnosti za nastanek invalidnosti, ki jo zakon iz leta 1983 definira v 57. členu oziroma zakon iz leta 1992 v 144. členu, je le podlaga za ustrezno razporeditev delavca in torej preventivni ukrep, s katerim bi se preprečila njegova invalidnost. Ker inštitut ni riziko invalidskega zavarovanja (čeprav je zavarovalni primer), so v zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju določene le pravice, ki jih zavarovanci na tej podlagi lahko pridobijo. Obveznosti v zvezi z uveljavljanjem in uresničevanjem teh pravic pa morajo biti urejene v splošnih aktih organizacij oziroma kolektivni pogodbi. Iz napotilne norme prej veljavnega 59. člena oziroma v času nastanka spornega razmerja veljavnega 3. odstavka 145. člena izhaja, da zavarovanci uveljavljajo in uresničujejo pravice na podlagi neposredne nevarnosti za nastanek invalidnosti v organizacijah oziroma pri delodajalcih pod pogoji in na način, določen s splošnimi akti organizacije oziroma s kolektivno pogodbo. To pomeni, da je zavarovancem, pri katerih je podana neposredna nevarnost za nastanek invalidnosti, in nimajo statusa delovnih invalidov (1. odstavek 145. člena), dolžan delodajalec iz lastnih sredstev izplačevati nadomestila plače, ki jim gredo po tem zakonu, vendar samo pod pogoji in na način, kot ga določi v svojem splošnem aktu oziroma kolektivni pogodbi. V pristojnosti delodajalca je pravna možnost, da lahko uredi ugodnejše pogoje za priznanje pravic ali za odmero nadomestil delavcem, pri katerih obstaja neposredna nevarnost za nastanek invalidnosti kot so v tem zakonu določeni za delovne invalide s preostalo delovno zmožnostjo. Po določbi 2. odstavka 145. člena pa jim mora biti zagotovljen takšen obseg pravic oziroma vsaj tako ugodni pogoji za njihovo pridobitev, kot je določeno v 94. členu tega zakona za invalide III. kategorije (134. člen).

Z določbo 134. člena je bila na novo urejena odmera nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu. Namesto prejšnjega merila za odmero nadomestila - to je osebnega dohodka na drugem ustreznem delu in plače s stalnimi dodatki, predpisane za delovno mesto, na katerem je zavarovanec delal pred nastankom invalidnosti oziroma neposredne nevarnosti zanjo, je kot osnova po prvem odstavku navedenega člena določena pokojninska osnova, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob rezporeditvi na drugo ustrezno delo.

Ker je norma iz 59. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83 do 27/89 in Uradni list RS, št. 14/90 do 10/91), na katero je sodišče druge stopnje oprlo svojo odločitev, napotilne (pooblastilne) narave, ne more biti neposredno uporabljiva. Po omenjeni zakonski določbi oziroma po določbi 3.

odstavka 145. člena ima zavarovanec pravico do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen zaradi obstoja neposredne nevarnosti za nastanek invalidnosti na svojem prejšnjem delovnem mestu, le pod pogoji in na način določen s splošnimi akti delodajalca oziroma s kolektivno pogodbo. Če delodajalec pravice do ustreznega denarnega nadomestila v zvezi z uživanjem te pravice v navedenih aktih ni uredil, ni bila dana pravna podlaga za njeno priznanje.

Iz kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Uradni list RS, št. 1/92), ki je začela veljati 19.1.1992 izhaja, da mora delodajalec zagotoviti delavcu invalidu, delavcu z zmanjšano delovno zmožnostjo in delavcu, ki ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev, določenih s posebnimi predpisi, nadomestilo plače (147. člen).

Delavcu s spremenjeno delovno zmožnostjo in delavcu, pri katerem je podana neposredna nevarnost za nastanek invalidnosti pa mora po 148. členu zagotoviti nadomestilo plače, vendar le za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo v višini 80 % in za čas trajanja prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije v višini 90 % (prvi odstavek), ne pa za samo razporeditev na drugo delovno mesto. Ali je tožena stranka skladno temu pravnemu pooblastilu ravnala in v svojih splošnih aktih uredila pogoje za priznanje pravic ali za odmero nadomestila delavcu, pri katerem obstaja neposredna nevarnost za nastanek invalidnosti (tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu), v postopku ni bilo ugotovljeno. Pravilnik o osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke TOZD G. L., ki je bil sprejet na referendumu dne 29.9.1987 (priloga B3), je to vprašanje v VII/2 poglavju pod naslovom Nadomestilo osebnih dohodkov, uredil na naslednji način. V 76. členu je bilo določeno, da se delavec, ki mu je zmanjšana zdravstvena skupina ali delovna sposobnost ali mu je dnevno skrajšan delovni čas, razporedi v tisto stopnjo zahtevnosti dela, ki jo ima, ter prejema osebni dohodek novega delovnega mesta iz v ta namen oblikovanih solidarnostnih sredstev v sredstvih za osebne dohodke TOZD na podlagi načel za enotno merjenje pravic in obveznosti delavcev s preostalo delovno zmožnostjo, delavcev s spremenjeno delovno zmožnostjo ter delavcev, pri katerih je podana nevarnost za nastanek invalidnosti v okviru ŽG L..

Sodišči prve in druge stopnje navedenih materialnopravnih predpisov nista upoštevali, zato tudi nista ugotavljali njihove veljavnosti, možnih sprememb in dopolnitev oziroma ureditve v novih splošnih aktih. Posledica tega je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Čeprav se pravna pravila praviloma ne dokazujejo, bi bilo v obravnavanem primeru v dokaznem postopku potrebno ugotoviti za odločitev o tožbenem zahtevku odločilno vsebino splošnih aktov tožene stranke, saj niso bili objavljeni na način, dostopen vsem in tudi sodišču.

Zato je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odstavek 395. člena ZPP). V nadaljevanju postopka bo potrebno predvsem ugotoviti veljavno ureditev pravic delavcev, ki so bili na podlagi neposredne nevarnosti za nastanek invalidnosti razporejeni na drugo delovno mesto, pogoje in način za njihovo uveljavljanje in uresničevanje kot so bili določeni v splošnih aktih tožene stranke. Kajti samo avtonomna ureditev predstavlja pravno podlago za uveljavljeni denarni zahtevek tožnika. Ko bo sodišče prve stopnje dejansko stanje v nakazani smeri popolneje ugotovilo, bo lahko tudi materialnopravno pravilno razsodilo.

Ob tem je opozoriti še na določbo 296. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98), po kateri je bil zavarovanec, pri katerem je bila po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992, ugotovljena invalidnost, spremenjena delovna zmožnost ali neposredna nevarnost za nastanek invalidnosti, upravičen zahtevati od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, da se mu pravice določijo po novem zakonu, če je to zanj ugodnejše (prvi odstavek). Zahtevo je bilo po drugem odstavku omenjenega zakonskega določila potrebno vložiti do 30.6.1992, če je bila vložena kasneje, je bil zavarovanec upravičen do uveljavljenih pravic šele od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Če je tožnik izkoristil to pravno možnost, je s tem izčrpal pravico do izbire prejemati nadomestilo osebnega dohodka pri svojem delodajalcu.

Določbe ZPP in drugih zveznih predpisov je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).