VSRS Sklep X Ips 435/2007

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je revidentka dne 2. 4. 2007 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/06).

2Revizija ni dovoljena.

3S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka prvega odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 5. 2005, s katero je ta ugodila pritožbi tožeče stranke v delu, ki se je nanašal na izpolnitveni rok, v ostalem pa zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 31. 1. 2002, s katero je carinski organ prve stopnje v postopku naknadnega obračuna carinskega dolga tožeči stranki obračunal carinski dolg za blago, sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji (ECL) z dne 14. 1. 2002.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih med drugim tudi v sklepu Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/08), ugotovilo, da to stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja tožeča stranka, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Tožeča stranka zatrjuje, da je revizija v obravnavani zadevi dovoljena zaradi pomembnega pravnega vprašanja o veljavnosti pooblastila predstojnika upravnega organa. Državna podsekretarka, ki je v zadevi odločala, je namreč podpisala odločbi s pooblastilom ministra, ki v času odločanja na drugi stopnji ni bil več minister.

7Navedeno vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni nerešeno pravno vprašanje in zato ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj o tem vprašanju že obstaja ustaljena upravnosodna praksa sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče s sodbo X Ips 1783/2006. V skladu z navedeno sodno prakso pooblastilo ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju mandata ministra, ki ga je dal, vse do njegovega preklica oziroma odvzema.

8Ostale revizijske navedbe je Vrhovno sodišče štelo za vsebinske razloge revizije in ne kot razloge za dovoljenost revizije, zato se do njih ni opredeljevalo.

9Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

10V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.