VSRS Sodba II Ips 887/2006

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi:

»Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

»Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 13.983,66 EUR (3.351.045,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 1999 dalje in 1.546,58 EUR (370.624,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27 .4. 2002 dalje ter ji povrniti 126,44 EUR (30.301,20 SIT) stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.«

II. V ostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.256,54 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev terjatve dalje.«

IV. Sicer se revizija zavrne.

V. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.081,54 EUR stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev terjatve dalje.

1Tožnica in stranski intervenient sta razvezana zakonca. Po sklenitvi zakonske zveze novembra 1991 se je tožnica preselila na kmetijo, na kateri so živeli njen mož ter lastnika kmetije: toženka, njegova mati in sedaj že pokojni (med pravdo umrli) oče Š. Ž..

2F. Ž. je skupaj z možem in njegovimi starši kmetijo le-teh, po njeni priselitvi povečano za kmetijska zemljišča, stroje in živino v njeni lasti, obdelovala z osebnim delom ter na ta način in s sredstvi, ki jih je pridobila iz svojega posebnega premoženja, po lastnem prepričanju pripomogla k povečanju vrednosti kmetije, na katero se je poročila in ki jo je zapustila konec februarja 1995. Po razpadu življenjske skupnosti z I. Ž. je zahtevala vrnitev svojih stvari (kmetijske mehanizacije, nekaj pohištva in gospodinjskih pripomočkov, kar je popisano v prvem odstavku I. točke na 3. strani sodbe sodišča prve stopnje) in gotovinskih prihrankov, plačilo za delo, plačilo najemnine za kmetijske stroje in za v sklopu kmetije obdelovana kmetijska zemljišča v njeni lasti, plačilo za s seboj pripeljano živino, za v njenem gozdu posekan les, za prodane starine, za opeko in pohištvo spalnice, pa tudi vrnitev pokojnine svojega strica V. S., ki se je na kmetijo priselil z njo.

3Sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku ugodilo le delno: odločilo je, da ji mora toženka (ki je postala po smrti moža Š. Ž. izključna lastnica kmetije) plačati 3.782.572,80 SIT (15.784,40 EUR), ki zajemajo vrednost tožničinega dela (3.005.518,80 SIT oz. 12.541,80 EUR), zakupnine za zemljišča (345.505 SIT oz. 1.441,77 EUR) ter plačilo za posekano drevje (486.194 SIT oz. 1.953,74 EUR), za živino (438.400 SIT oz. 1.441,77 EUR), za pohištvo spalnice (24.000 SIT oz. 100,15 EUR) in za opeko (60.000 SIT oz. 250,38 EUR), vse zmanjšano za stroške preživljanja in pokopa V. S. (394.850 SIT oz. 1.647,68 EUR) ter plačila zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja tožnice (182.195 SIT oz. 760,29 EUR), ki jih je odštelo od postavke vrednosti tožničinega dela; od posameznih postavk je tožnici od različnih datumov prisodilo še zakonske zamudne obresti.

4Drugostopenjsko sodišče je takšno sodbo spremenilo tako, da je tožnici prisodilo le 331.624 SIT oz. 1.383,84 EUR. Za razliko od prvostopenjskega je odločilo, da ni upravičena do plačila za delo in za uporabo njenih kmetijskih zemljišč in da ji za posekano drevje pripada le polovica na prvi stopnji prisojenega ji zneska, v njeno korist pa je menilo, da stroška v zvezi z zdravstvenim in pokojninskim zavarovanjem ni treba odšteti od njene terjatve. V ostalem delu je sodbo potrdilo.

5Sodbo pritožbenega sodišča tožnica izpodbija z revizijo v tistem delu, v katerem je bila njena pritožba zavrnjena in v delu, v katerem je bilo ugodeno pritožbi toženke (tj. glede zneska, ki presega 331.624 SIT oz. 1.383,84 EUR). Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev procesnih pravil v postopku pred obema nižjima sodiščema ter predlaga razveljavitev njunih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je po prepričanju revidentke procesne predpise kršilo, ker je, ne da bi opravilo pritožbeno obravnavo, spremenilo dejanske ugotovitve in zaključilo, da tožnica zaradi dela na kmetiji ni bila premoženjsko prikrajšana, ker se je z delom preživljala in krila svoje potrebe; ker je podano nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe, saj ta najprej pojasni, da so bila sredstva, pridobljena z uporabo tožničinih zemljišč, uporabljena za potrebe obeh pravdnih strank in tožničinega takratnega zakonca, nato pa zaključi, da toženka na ta način ni bila obogatena; ker ni navedlo razlogov, zaradi katerih je enako kot zemljišča obravnavalo tožničino krmo in ker ni obravnavalo pritožbene graje dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje glede stroškov za V. S. (ni bilo upoštevano, da je imel imenovani svojo pokojnino, ki je presegala njegove življenjske stroške in da je pomagal pri delu na kmetiji), pri tem pa tudi ni pojasnilo, zakaj je te stroške, ki jih je sicer napačno odštelo, odštelo od tožničine terjatve za drevje, opeko in spalnico in ne od terjatve za živino. Presoja, da toženka ni bila obogatena in tožnica ne prikrajšana, je materialnopravno zmotna.

6Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7Revizija je delno utemeljena.

8Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku (delno) ugodilo na podlagi presoje, da je nastopilo nepogodbeno razmerje neupravičene pridobitve iz 210. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), v katerem je bila tožnica prikrajšana, toženka pa sorazmerno temu prikrajšanju okoriščena. O prikrajšanju na eni strani in o okoriščenju na drugi strani je sklepalo na podlagi temeljnih dejanskih ugotovitev (preostale relevantne ugotovitve bodo povzete v nadaljevanju): da se je tožnica po poroki s toženkinim sinom priselila na kmetijo, ki je bila takrat last toženke in njenega moža Š. Ž., po smrti imenovanega pa je v celoti v lasti toženke; da je do odselitve čez približno 40 mesecev na kmetiji delala skupaj z možem in toženko; da so vsi trije in toženkin mož Š. Ž., ki za kmečka dela ni bil več sposoben, živeli v družinski in gospodarski skupnosti ter so imeli skupno denarno poslovanje; da je poleg dela tožnica v kmetijo toženke vložila svoja kmetijska zemljišča (in sicer v uporabo in skupno gospodarjenje, lastnica pa je ostala sama); da je tožnica s seboj pripeljala živino, kmetijsko mehanizacijo in nekaj drugega premičnega premoženja in da je, upoštevaje stroške, ki jih je bilo mogoče pripisati le v njeno breme (npr. oskrbovanje V. S., zavarovanje), pomembno prispevala k uspešnemu poslovanju kmetije in k pridobitvi dohodka iz nje, ta prispevek pa je v celoti ostal v toženki, saj tožnica ni prejela nobene odmene za kateregakoli od svojih zgoraj navedenih prispevkov in je kmetijo zapustila praktično brez vsega. Takrat je odpadla pravna podlaga toženkine koristi. Isto pravno podlago, 210. člen ZOR, je uporabilo tudi sodišče druge stopnje, le da drugače kot prvostopenjsko, saj je presodilo, da tožnica zaradi svoje udeležbe pri poslovanju kmetije toženke (v obliki dela in kapitala) ni bila prikrajšana in da je upravičena le do polovice vrednosti prodanega njenega lesa.

9Procesnih kršitev, ki jih uveljavlja revidentka, v postopku pred sodiščem druge stopnje ni bilo. S tem, ko je – drugače kot sodišče prve stopnje ­– prišlo do zaključka, da tožnica ni bila premoženjsko prikrajšana, ker se je z delom na kmetiji toženke preživljala, ni (na seji senata, brez obravnave) spremenilo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pač pa je drugače ovrednotilo njeno delo in koristi, ki ji jih je to prinašalo in je torej drugače uporabilo materialno pravo. Enako velja za zaključek, da tožnica ni bila prikrajšana, čeprav so bila sredstva, pridobljena z uporabo njenih kmetijskih zemljišč, porabljena za obe pravdni stranki. Zato so zmotne revizijske trditve, da je podano nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe, ki naj bi bilo prav v tem, da je v njej zapisano, da so bila sredstva, pridobljena z uporabo tožničinih zemljišč, uporabljena za obe pravdni stranki, nato pa, da tožnica ni bila prikrajšana. Procesni predpisi so kršeni, če je podano nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), v konkretnem primeru pa gre v resnici za prepričanje revidentke, da prej navedeno dejstvo (poraba v korist obeh pravdnih strank) ne utemeljuje pravne posledice, ki jo je izreklo sodišče (presoje o neobstoju prikrajšanja). Ne drži niti, da pritožbeno sodišče ni pojasnilo, zakaj je krmo obravnavalo enako kot zemljišča. Zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča je v tem delu potrdilo s pojasnilom o pravilnosti njegovih materialnopravnih razlogov (nedokazanost količine krme, ki jo je na kmetijo pripeljala tožnica, predpostavka, da je bila krma uporabljena za tožničine živali, zaradi česar ta strošek ni bil obračunan tožnici v breme). Končno ni res niti, da pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožbene graje dejanskih ugotovitev glede oskrbe V. S.: štelo jih je za neutemeljene in to pojasnilo v predzadnjem odstavku na 6. strani sodbe.

10Na revizijski razlog bistvene kršitve procesnih pravil revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na zahtevo stranke (371. člen ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: revident mora pojasniti, katero ravnanje ali opustitev nižjih sodišč je v nasprotju z določbami procesnega zakona. V konkretnem primeru tožnica tej zahtevi v zvezi s procesnimi kršitvami v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jih je v uvodu revizije uveljavljala kot revizijski razlog povsem nekonkretizirano, ni zadostila. V tem delu je zato revizija neutemeljena.

11Ima pa revidentka delno prav, ko uveljavlja, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. To velja za zavrnilno odločitev glede plačila koristi, izvirajoče iz tožničinega dela, vloženega v kmetijo toženke in iz uporabe njenih kmetijskih zemljišč.

12Tožnica je, kot je mogoče v bistvenem povzeti ugotovitve sodišča prve stopnje, živela na domu toženke in stranskega intervenienta, svojega takratnega zakonca, več kot tri leta (približno 40 mesecev). V tem času je skupaj z njima delala na kmetiji, v okviru katere so obdelovali kmetijska zemljišča obeh pravdnih strank in nekaj najetih. Sredstva, pridobljena od kmetijske proizvodnje, so porabili za gradnjo silosa, urejanje stanovanjske hiše, napeljavo vodovoda, nakup mehanizacije in podobno (torej je pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da je bila toženka kot lastnica okoriščena). Čisti dobiček, ustvarjen v času, ko je na kmetiji živela tožnica, je znašal 7.909.260 SIT oz. 33.004,76 EUR. Tožničin prispevek k njegovi pridobitvi je bil 38 odstoten, koristi, ki jih je imela od tega (npr. pokritje dela stroškov oskrbe in pogreba V. S.) pa so bile manjše od njenega prispevka (zato je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da je bila tožnica prikrajšana). Materialnopravno zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da tožnica ni upravičena do povrnitve koristi od vloženega dela samo zato, ker z njenim delom ni bilo nadomeščeno delo najetih delavcev; tožnica je bila namreč članica družinske in ekonomske skupnosti, v kateri je bil dobiček ustvarjen tudi z njenim prispevkom. Bistveno je, da je imela toženka od tega korist, ki je presegala koristi tožnice. Zato je iz tega naslova upravičena do zneska, ki ji ga je prisodilo sodišče prve stopnje (3.005.518,80 SIT oz. 12.541,81 EUR), ne pa tudi do višjega: v reviziji izpodbija zavrnilno odločitev glede te postavke v celoti, a tako, da nedovoljeno graja le dejansko ugotovitev o višini čistega dobička, ki je bil podlaga za izračun tožničinega prikrajšanja, in sicer za znesek 107.712 SIT oz. 449,47 EUR.

13Ker pri ugotovitvi čistega dobička kmetije (drugače kot pri toženki) v korist tožnice ni bil upoštevan njen kapitalski prispevek v obliki zemljišč (pri izračunu so bila upoštevana kot strošek, ki je zmanjšal čisti dobiček), je tožnica upravičena tudi do povrnitve vrednosti tega prispevka, ki ga je prvostopenjsko sodišče ugotovilo v višini 345.505 SIT oz. 1.441,77 EUR ter je nasprotna odločitev pritožbenega sodišča materialnopravno zmotna. Ne gre za izgubljeno zakupnino, kot je menilo sodišče druge stopnje, pač pa je bila višina najemnine za ta zemljišča zgolj eden od elementov za ugotovitev višine toženkine koristi in tožničinega prikrajšanja.

14Vrednost dreves, ki so bila posebna last tožnice in so bila posekana in porabljena v času, ko je živela na toženkini kmetiji, in vrednost živine, ki jo je pripeljala na kmetijo, je ugotovljena v višini 486.194 SIT oz. 2.028,85 EUR (les) in 876.800 SIT oz. 3.658,82 EUR (živina). Ob nadaljnji ugotovitvi, da so bila sredstva, pridobljena s prodajo obojega, porabljena v korist obeh pravdnih strank in stranskega intervenienta, od tega polovico v korist tožnice, je odločitev sodišča druge stopnje, da je tožnica upravičena le do 243.074,50 SIT oz. 1.014,33 EUR za les in do 438.400 SIT oz. 1.829,41 EUR za živino, skladna z materialnim pravom in so nasprotne revizijske trditve neutemeljene.

15Neutemeljeni so tudi vsebinski očitki (na procesne je bilo že odgovorjeno), ki se nanašajo na stroške v zvezi z oskrbo in pokopom V. S.. Pri ugotovitvi višine le-teh je bilo upoštevano, da je prejemal pokojnino ter je bila v tožničino breme naložena le razlika med njegovimi prihodki in (od njih višjimi) stroški. Trditev, da je pokojnina presegala stroške, predstavlja nedovoljeno sprevračanje dejanskih ugotovitev nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP).

16V odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnica upravičena do povrnitve vrednosti svojega prispevka za spalnico in do vrednosti izročene opeke (24.000 SIT oz. 100,15 EUR in 60.000 SIT oz.250,38 EUR) drugostopenjsko sodišče ni poseglo in nista predmet revizijskega preizkusa.

17V čem naj bi bila zmotna odločitev sodišča druge stopnje v preostalem zavrnilnem delu (vrednost smrek, kobile in žrebeta, starin, uporaba kmetijskih strojev, pridelki s tožničine kmetije, denarni prihranki – drugi odstavek na 4. strani sodbe), revizija ne pove, uradni preizkus (371. člen ZPP) pa ni dal podlage za dvom v njeno pravilnost.

18Po vsem doslej povedanem je tako tožnica upravičena do zneskov: 60.000 SIT oz. 250,38 EUR za opeko, 24.000 SIT oz. 100,15 EUR za spalnico, 243.074,50 SIT oz. 1.014,33 EUR za les in 438.400 SIT oz. 1.829,41 EUR za živino, kar ji je prisodilo tudi sodišče druge stopnje, poleg tega pa tudi do 3.005.518,80 SIT oz. 12.541,81 EUR iz naslova toženkine koristi od dela, ki ga je vložila tožnica ter 345.505 SIT oz.1.441,77 EUR iz naslova koristi od uporabe kmetijskih zemljišč, zmanjšanih za 394.850 SIT oz. 1.647,68 EUR tistega dela stroškov oskrbe in pokopa V. S., ki so presegali njegovo pokojnino. Pripada ji torej skupno 3.682.648,30 SIT oz. 15.367,42 EUR in ne le 331.624,50 SIT oz. 1.383,84 EUR, kolikor ji je bilo prisojeno z izpodbijano sodbo. Zato je revizijsko sodišče skladno z navedenim tožničini reviziji delno ugodilo in le-to spremenilo tako, da je tožnici prisodilo še 3.005.518,80 SIT oz. 12.541,81 EUR in 345.505 SIT oz. 1.441,77 EUR (prvi odstavek 380. člena ZPP) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 1999 dalje.

19Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno (210. člen ZOR), je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (214. člen ZOR). Tožnica je tožbo sicer vložila že 26. 5. 1995, vendar je z njo zahtevala plačilo za opravljeno delo in najemnino za svoja kmetijska zemljišča, do česar glede na dejansko in pravno podlago spora ni upravičena; nadomestitev koristi, ki jo ima toženka zaradi tožničinega dela in zaradi uporabe tožničinih zemljišč, je (z nenasprotovanjem izhodišču izvedenskega mnenja izvedenke K. K. K., ki je ocenila čisti dobiček kmetije v spornem obdobju in z njenim delom in kapitalom pogojen delež tožnice na njem) zahtevala šele, ko jo je ovrednotila izvedenka, na mnenje katere sta se oprli nižji sodišči. Zato je do zakonskih zamudnih obresti upravičena šele od tedaj dalje in ne že za čas pred vložitvijo tožbe, kot je uveljavljala v pritožbi ter tudi ne od vložitve tožbe, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje.

20V ostalem je revizijsko sodišče revizijo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

21Ker je delno spremenilo izpodbijano odločitev, je moralo revizijsko sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi sodbe pritožbenega sodišča v revizijskem postopku je z glavničnim zahtevkom tožnica uspela z enakim deležem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, obračuna pravdnih stroškov, ki ga je opravilo, pa pravdni stranki v pritožbah nista grajali (tožnica je trdila le, da bi moralo biti upoštevano, da je bil njen uspeh v pravdi več kot 50%, česar pa sodišče prve stopnje ni zanemarilo), zato revizijsko sodišče vanj ni posegalo. Tako mora po pobotu toženka tožnici povrniti 126,44 EUR oz. 30.301,21 SIT stroškov prvostopenjskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Ker je v postopku s pravnimi sredstvi tožnica delno uspela, vendar pa zaradi dela, s katerim ni uspela, niso nastali posebni stroški, ji mora toženka povrniti tudi skladno z Odvetniško tarifo odmerjene stroške zastopanja in po Taksni tarifi odmerjene stroške sodnih taks iz pritožbenega in revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od prvega dneva po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.