VSL Sodba I Cpg 687/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni plačati nadaljnje stroške tožene stranke v znesku 356,97 EUR, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavijo učinki izvedenih pravnih dejanj plačil računov tožene stranke v skupnem znesku 10.751,94 EUR in da je tožena stranka ta znesek skupaj s pripadki dolžna vrniti tožeči stranki; ter (II.) tožeči stranki naložilo plačati toženi stranki stroške postopka v višini 951,00 EUR s pripadki.

2Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa iz razloga absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da ne obstoji objektivni pogoj izpodbojnosti. Upoštevalo je, da je med strankama nesporno, da so bile opravljene odvetniške storitve opravljene in plačane. Tožeča stranka sama navaja, da je bil dolg poplačan takoj ob izdaji računa, s čimer dejansko zatrjuje, da gre za sočasno izpolnitev. Navaja še, da tožeča stranka domneve iz 1. točke prvega odstavka 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ni zatrjevala. Ker je ugotovilo, da že objektivni pogoj izpodbojnosti pravnega dejanja ne obstaja, na trditve, ki se nanašajo na subjektivni pogoj izpodbojnosti, ni odgovarjalo.

7Po določbi prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP je izpodbojno pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti: 1) če je posledica tega dejanja (objektivni pogoj izpodbojnosti): bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno; bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika; in 2) če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivni pogoj izpodbojnosti). Značilnosti neenake obravnave upnikov ima tisti razpolagalni pravni posel (v konkretni zadevi plačilo) ali drugo pravno dejanje, s katerim stečajni dolžnik izpolnil svojo obveznost odplačne pogodbe, če je s tako izpolnitvijo stečajni dolžnik prejemnika izpolnitev obravnaval ugodneje od preostalih upnikov, ki so v razmerju do njega v enakem položaju.

8Trditveno in dokazno breme glede objektivnega pogoja izpodbojnosti nosi stečajni dolžnik, ki uveljavlja izpodbojni zahtevek. Pri tem se lahko opre na domneve iz 272. člena ZFPPIPP; če se, se ob dokazanosti predpostavk domneve vzame domneva za podlago sodne odločbe brez dokaza, ne pa kot dokazana. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se pritožnica na domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP ni oprla. Ker se ni oprla na zakonsko domnevo, je morala obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti dokazovati drugače (primerjaj VS RS sodba III Ips 24/2014 z dne 7. 4. 2015). Tu pa ne samo, da tega ni storila, tudi ustrezne trditvene podlage ni podala, saj zgolj zatrjevanje izpolnitve pogodbenih obveznosti ne zadošča (glej tudi prvi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

9Sodišče prve stopnje je glede na to, da je šlo za dvostransko pogodbo, ki je bila tudi nesporno izvedena in opravljena, povsem pravilno zaključilo, da ni podan prvi element objektivne izpodbojnosti, to je, ni bila zmanjšana čista vrednost vrednost premoženja stečajnega dolžnika, saj o tem ni mogoče govoriti, če sta bili obe karakteristični izpolnitvi pogodbe izpolnjeni. Hkrati pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da že iz trditev tožeče stranke izhaja, da je obveznosti do tožene stranke redno in v roku izpolnjevala. Ker je torej prišlo do sočasne izpolnitve pogodbenih obveznosti, kar pritožba v ničemer ne napada, ni moglo priti do neenakopravnega obravnavanja upnikov. To je sodišče prve stopnje pritožnici pravilno in jasno razložilo.

10Pritožnica nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 272. člen ZFPPIPP. Domneva iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP namreč ohranja načelo, da neenako obravnavanje upnikov obstaja, vendar le, če izpolnitev ni bila opravljena po načelu sočasne izpolnitve (glej drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP, pa tudi ustaljeno sodno prakso, na primer VS RS v citirani odločbi, VSL sodba I Cpg 1491/2015 z dne 29.11.2016, VSL sodba I Cpg 708/2012 z den 17. 4. 2013, VSK sodba Cpg 68/2013 z dne 23. 5. 2013).

11Drži sicer pritožbena navedba, da je pritožnica v pripravljalni vlogi (z dne 16. 1. 2017; red. št. 11) navedla, da iz tožbenih navedb nesporno izhaja, da je tožena stranka bila prednostno poplačana, celo po uvedbi stečajnega postopka in celo na dan začetka postopka, kar pomeni ugodnejše pogoje za plačilo njene terjatve do stečajnega dolžnika. Ne drži pa, da sodišče prve stopnje na to pritožnici ni odgovorilo. Odgovor sodišča ni nujno dobeseden. Zadošča, da iz celotne obrazložitve izhaja, da se je do pravno pomembnih trditev in pravnih naziranj stranke opredelilo. To pa je sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je povedalo, da ni podan objektivni pogoj izpodbojnosti po prvi alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, dodatno upoštevajoč še razloge višjega sodišča v predhodni točki. Kolikor pa pritožnica meni, da bi ji moralo na to odgovoriti še v okviru druge alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, je tako pritožbeno stališče zmotno. Pritožnica trditev, pomembnih v okviru ta zakonske določbe, sploh ni podala. Zakonski dejanski stan priviligiranja upnika v smislu zagotovitve ugodnejšega položaja za poplačilo namreč lahko predstavljajo le tisti dejanski stanovi, s katerimi posamezni upnik pridobi na dolžnikovem premoženju pravico, ki mu (bo šele) omogoča(la) ugodnejše poplačilo njegove terjatve (torej ne že same izpolnitve). Vse trditve tožeče stranke pa so se nanašale na vzajemno izpolnjeno dvostransko pogodbo, torej na zakonski dejanski stan neenakopravnega obravnavanja upnikov iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

12Ker bi morala biti za ugoditev tožbenemu zahtevku izpolnjena kumulativno tako objektivni kot subjektivni pogoj, tožeča stranka pa ni uspela izkazati prvega, se sodišču prve stopnje do trditev, ki se nanašajo na zadnjega, ni bilo treba opredeliti. Enako velja za višje sodišče (glej pritožbene navedbe zadnjega odstavka druge strani pritožbe in dalje).

13Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbe in odgovora na pritožbo temelji na prvih odstavkih 154. in 155. člena ZPP. Višje sodišče je stroške tožene stranke odmerilo po stroškovniku (list. št. 56), v katerem je tožena stranka pravilno upoštevala določbe Odvetniške tarife.