VSL sklep I Cpg 293/2014

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog nasprotnega udeleženca za povrnitev stroškov postopka zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlagatelju naložilo, da mora nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka v višini 1.073,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeni sklep se je pritožil predlagatelj. Odločitvi sodišča prve stopnje očita arbitrarnost in nasprotuje njegovemu zaključku, da je bilo predlagatelju znano, da ni imel pravic, ki jih je v tem postopku uveljavljal in da je s tem povzročil nasprotnemu udeležencu nesorazmerne stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Pravica do določitve primerne denarne odpravnine je posebna manjšinska pravica delničarjev. Ker je postopek, v katerem se uveljavlja, razmeroma drag, v njem pa običajno nastopata po moči in materialnem položaju neenakovredna nasprotnika, bi implementacija te pravice v praksi ob upoštevanju pravil rednega pravdnega postopka o povrnitvi stroškov (v katerem je osnovni kriterij načelo uspeha) praviloma zvodenela le v pravico na papirju. Bistveno spremembo na področju porazdelitve stroškov predstavlja že ureditev iz 1. odstavka 607. čl. ZGD-1, da se v postopkih za sodni preizkus menjalnega razmerja uporabljajo pravila nepravdnega postopka. Po splošnem pravilu iz 35. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) namreč vsak udeleženec trpi svoje stroške (ne glede na uspeh, ki ga je v tem postopku dosegel). Vendar je zakonodajalec ocenil, da bi bila lahko tudi omiljena obremenitev po ZNP za predlagatelja prehudo breme. Zato je v specialno določilo 614. člen ZGD-1 vgradil osnovni princip, da stroške sodnega preizkusa odpravnine trpi močnejša stranka, v konkretnem primeru večinski delničar. Navedeno pravilo pa velja le za specifične stroške v postopku določitve primerne denarne odpravnine, to je za stroške, ki nastanejo izključno zaradi določitve primerne denarne odpravnine (praviloma gre za stroške izvedencev, ki jo ugotavljajo), ne pa tudi za običajne redne stroške postopka, t. j. stroške pooblaščencev strank. Glede slednjih še vedno velja splošno pravilo iz 35. člena ZNP, izjeme od tega pravila pa so določene v tretjem in četrtem odstavku 614. člena ZGD-1, vendar le v korist predlagatelja.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem postopku specifični stroški zaradi sodnega preizkusa primerne denarne odpravnine, niso nastali in zaradi tega ni bilo podlage za uporabo prvega odstavka 614. člena ZGD-1. Samo pri specifičnih stroških lahko pride do situacije, da bi bili stroški (izvedencev) nesorazmerni s pravico (številom in vrednostjo delnic) izstopajočega delničarja. Stroški pooblaščencev strank že po definiciji ne morejo biti nesorazmerni s pravicami, ki se v postopku uveljavljajo, saj je njihova višina določena s predpisi, v katerih je ta sorazmernost že ustrezno upoštevana (tako nagrade odvetnikov kot sodne takse se določajo v sorazmerju z vrednostjo spornega predmeta).

6V obravnavanem primeru tudi ne pride v poštev krivdno načelo iz petega odstavka 35. člena ZNP, po katerem mora udeleženec ne glede na izid postopka povrniti drugemu udeležencu stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njemu primerilo. Na domnevi priznanega dejstva iz drugega odstavka 214. člena ZPP (ker predlagatelj ni prerekal trditev nasprotnega udeleženca, da mu je bilo dobro poznano dejstvo, da je del delnic ostal nerazdeljen), ni mogoče utemeljiti predlagateljeve krivde za nastanek pravdnih stroškov. Zaključku, da je bilo predlagatelju dobro znano, da nasprotni udeleženec ni imetnik 90% delnic S., d. d., pa nasprotuje tudi v postopku ugotovljeno dejstvo, da so bile sporne (nerazdeljene) delnice knjižene na račun družbe S., d. d. To pomeni, da so bile v centralnem registru vrednostnih papirjev oziroma v delniški knjigi družbe S., d. d., vpisane kot njene lastne delnice. Vsakdo se ima pravico zanesti se na podatke, ki jih izkazuje bodisi javni register vrednostnih papirjev bodisi interno vodena delniška knjiga družbe.

7Zaradi napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zahtevek predlagatelja za povrnitev stroškov zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).