VSL sodba I Cpg 1238/2012

I. Pritožbi se ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki Republiki Sloveniji plačati 6.680,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2008 naprej do plačila, v 15 dneh od prejema te sodbe in ji v istem roku povrniti 627,50 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude pa plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 408,80 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh po prejetju te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

1Tožeča stranka je zahtevala vračilo 6.680,86 EUR z zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2008 naprej in povrnitev pravdnih stroškov. Za takšen znesek naj bi bila tožena stranka obogatena, ker ji je tožeča stranka plačala kot opravljeno storitev nekaj, česar tožena stranka ni opravila.

2Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek.

3Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožena stranka izrabljene avtomobilske gume (IAG) oddajala družbi E., d.o.o., in ne P., d.o.o. (s sedežem v Republiki Hrvaški). Ni predložila evidenčnega lista o oddaji odpadka. S tem je tožena stranka kršila koncesijsko pogodbo in ni bila upravičena do plačila, ki pa ga je tožeča stranka vseeno opravila.

4Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

5Pritožba je utemeljena.

6Tožeča in tožena stranka sta 13. 12. 2002 sklenili koncesijsko pogodbo (priloga A6). Ta je bila kasneje spremenjena. Tožena stranka jo je sklenila kot koncesionar, tožeča stranka kot koncedent. Koncesionar je pridobil koncesijo za opravljanje javne službe ravnanja z izrabljenimi avtomobilskimi gumami, to je za prevzem, zbiranje in zagotavljanje predelave za področja skupaj 15 upravnih enot (1. in 2. člen Koncesijske pogodbe; v nadaljevanju: KP). Koncesionarjeva dolžnost iz KP je bila, to storitev plačati (3. odstavek 3. člena in 12. člen KP).

7Za odločitev v tej zadevi pomembna je sprememba, do katere je prišlo 29. 9. 2006 (priloga A2, „Aneks št. 1“). Z njo je bil spremenjen 17. člen KO, in dodan 17.a člen. Bistveni del novega 17. člena KO je glasil takole:

„Koncedent plačuje koncesionarju opravljene storitve … na podlagi naslednjih dokazil o opravljenih storitvah:

- kopije evidenčnega lista o predaji IAG predelovalcu teh odpadkov, izdanem v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, in

- kopije prevzemnega dokumenta ali drugega dokumenta o prevzemu IAG s strani predelovalca kot je račun predelovalca, s katerim predelovalec IAG potrjuje prevzem teh odpadkov.

ali

- kopije mednarodnega tovornega lista, potrjenega od predelovalca IAG, če gre za iznos IAG v države članice EU, in

- kopije prevzemnega dokumenta ali drugega dokumenta o prevzemu IAG s strani predelovalca kot je račun predelovalca, s katerim predelovalec IAG potrjuje prevzem teh odpadkov, če mednarodnega tovornega lista iz prejšnje alinee ni potrdil predelovalec IAG,

ali

kopije potrjene izvozne carinske deklaracije, če gre za izvoz IAG v tretje države,

- kopije mednarodnega tovornega lista, potrjenega od predelovalca IAG v tretji državi in

- kopije prevzemnega dokumenta ali drugega dokumenta o prevzemu IAG s strani predelovalca iz tretje države kot je račun predelovalca, s katerim predelovalec IAG potrjuje prevzem teh odpadkov, če mednarodnega tovornega lista iz prejšnje alinee ni potrdil predelovalec IAG.

Za predelovalca IAG se šteje oseba, ki v skladu s predpisi predeluje IAG ali jih obnavlja z namenom njihove ponovne uporabe.“

8V prvem odstavku 17a člena je bilo določeno še naslednje: „Koncesionar predloži koncedentu račun skupaj z dokazili o predaji IAG predelovalcu odpadkov za vsak mesec posebej najpozneje 30 dni po preteku zadnjega dneva v mesecu.“

9Skupna lastnost vseh navedenih treh alinei v 1. odstavku 17. člena KP je bila, da je morala tožena stranka tožeči stranki predložiti listino o tem, da so bile IAG izročene predelovalcu IAG in ne komu drugemu. KP je sicer dopuščala izročitev predelovalcu v RS, v kateri drugi državi članici EU ali predelovalcu zunaj EU, v t. i. „tretji državi“. Glede na to, ali je bil predelovalec v RS, v drugi državi članici EU ali zunaj EU, pa je predvidela različne listine, ki jih je moral predložiti koncesionar, če je želel dobiti plačilo za svojo storitev.

10Tožena stranka je v mesecu novembru 2007 oddala družbi E., d.o.o., 46.020 kg IAG in to je bilo med strankama nesporno (prvostopenjska sodba, rš. 13). Enako ugotovitev, namreč da je tožena stranka oddala prej navedeno količino IAG prav E., d.o.o., in ne komu drugemu, je mogoče najti tudi v rš. 14 prvostopenjske sodbe. Družba E., d.o.o., ni imela dovoljenja za predelavo IAG (prvostopenjska sodba, rš. 14). Prvostopenjsko sodišče je potem ugotovilo še, da je E., d.o.o., zagotovila predelavo gum pri družbi P., d.o.o., Hrvaška, to pa je družba, ki ima dovoljenje Republike Hrvaške za predelavo IAG (prvostopenjska sodba, rš. 14). Prvostopenjsko sodišče torej ni ugotovilo, da bi tožena stranka odala IAG v predelavo P., d.o.o., in je pritožbena graja glede tega neutemeljena.

11Pač pa ima pritožba prav, da tožena stranka s takšnim ravnanjem ni zadovoljila svojim, v 17. členu KP določenim pogodbenim obveznostim. Prva alinea prvega odstavka 17. člena KP se je nanašala na izročitev IAG osebi v Republiki Sloveniji. Določba je jasno določala, da mora tožena stranka predložiti listino, da je izročila IAG predelovalcu odpadkov in sicer kopijo evidenčnega lista in pa kopijo kakšnega drugega dokumenta o prevzemu IAG, kot na primer računa. Iz te določbe je posredno tudi jasno izhajalo, da se lahko IAG izroči le predelovalcu, in da lahko le v takšnem primeru tožena stranka računa na plačilo svoje storitve.

12Če bi bila tožena stranka izročila IAG predelovalcu s sedežem v Republiki Hrvaški, bi morala predložiti: kopije potrjene izvozne carinske deklaracije in kopije mednarodnega tovornega lista, potrjenega od predelovalca IAG v tretji državi. Če mednarodnega tovornega lista ne bi potrdil predelovalec IAG, bi lahko predložila kopije prevzemnega dokumenta ali drugega dokumenta o prevzemu IAG s strani predelovalca iz tretje države, kot je na primer račun predelovalca, s katerim predelovalec IAG potrjuje prevzem teh odpadkov.

13Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi tožena stranka listine, kot jih je predvidevala 1. alinea 1. odstavka 17. člena KP predložila tožeči stranki. Menilo pa je, da to niti ni bilo pomembno. Izrecno je v svoji obrazložitvi (prvostopenjska sodba, rš. 16) zapisalo tole: „Sodišče torej glede na trditve tožeče stranke, da je zahtevek za izplačilo, ki ga je predložila tožena stranka, nepopoln, da tožena stranka ni predložila evidenčnega lista o predaji IAG predelovalcu v Sloveniji, ugotavlja, da tožena stranka „morebiti res ni že k računu priložila vseh ustreznih listin, vendar pa je tožena stranka zagotovila ustrezno predelavo IAG v skladu s Koncesijsko pogodbo predelovalcu v tujini … Ob nujnem upoštevanju pogodbenega namena pravdnih strank, ki se kaže v zagotavljanju varnega prevzema in zbiranja ter predelave IAG …. sodišče zaključuje, da (tožeča stranka) od tožene stranke ni upravičena zahtevati vtoževanega zneska.“

14Pritožbeno sodišče se s takšno razlago KP ne strinja. Določila 17. člena KP so bila jasna in je nanje tožena stranka pristala s sklenitvijo KP. Sama po sebi niso nasprotovala prav nobeni prisilni določbi slovenske zakonodaje in jih je bilo torej treba izvrševati takšna, kot so bila: „pacta sunt servanda“. Nobenega razloga ni bilo, da se s sredstvi razlage „omehčajo“ v korist tožene stranke, ki svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila. Tožena stranka je izročila IAG pravni osebi s sedežem v Sloveniji. Za takšen primer je veljala 1. alinea 1. odstavka 17. člena KP. Glede na to določbo bi koncesionar (tožena stranka) morala predložiti tožeči stranki kopije evidenčnega lista o predaji IAG predelovalcu odpadkov in kopije prevzemnega dokumenta ali drugega dokumenta o prevzemu IAG s strani predelovalca (kot je na primer račun predelovalca). Tem pogodbenim obveznostim ni zadovoljila, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče.

15Čeprav to za samo odločitev ni bistveno, pa pritožbeno sodišče dodaja še naslednje pojasnilo. Očitno je bilo, da so razmeroma stroga pravila za ravnanje z IAG skušala doseči, da bodo IAG resnično predelane ali uničene, in da se zanesljivo zagotovi sledljivost poti IAG. S tem se je tudi preprečevalo, da bi se IAG prenašale od enega do drugega imetnika, in da bi se potem za njimi nemara zabrisala sled, še preden bi bile uničene. Takšen objektivni pogodbeni namen pa ni dopuščal takšnega ravnanja, kot je bilo ugotovljeno v danem primeru: izročitev IAG E., d.o.o., ki ni bil predelovalec, in šele potem v naslednjem koraku P., d.o.o. Ne nazadnje bi tožena stranka lahko izročila IAG P., d.o.o., če bi se potrudila in poskrbela za vse listine, ki so bile izrecno predvidene za takšen primer, in sicer v 3. alinei 1. odstavka 17. člena KP.

16Tožena stranka je ne glede na to, da svojih pogodbenih obveznosti ni opravila, izdala tožeči stranki račun (račun št. 070222 z dne 30. 11. 2007. Tožeča stranka je plačilo za oddanih 46.020 kg IAG vseeno opravila, čeprav za takšno plačilo ni bilo pravnega temelja, in sicer 23. 1. 2008. Brez pravnega temelja je plačala 6.680,86 EUR. Vrnitev je zahtevala s pismom z dne 13. 8. 2008. Glede na odločbo VS RS, opr. št. III Ips 84/2007 ni mogoče domnevati, da je neupravičeno osiromašeni svojo dajatev opravil vedoma, četudi pri tem sam ni ravnal skrbno. 191. člen OZ se torej ne more uporabiti, pač pa je zahtevek tožeče stranke utemeljen na podlagi 1. odstavka 190. člena OZ. Trditev tožene stranke, da bi tožeča stranka namerno izpolnila njen neutemeljen zahtevek, pa ni bilo.

17Tožena stranka, ki je zahtevala – in tudi prejela - plačilo kljub temu, da ni izpolnila vseh jasno in nedvoumno določenih pogodbeno določenih predpostavk, je sama ravnala nepošteno in zato dolguje zamudne obresti od trenutka, ko je prejela izplačilo (193. člen OZ), torej od 23. 1. 2008 naprej.

18Pritožba je torej utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo na temelju 358. člena ZPP.

Stroški postopka

19Ker je po končanem pritožbenem postopku tožeča stranka zmagala, je upravičena tudi do povrnitve svojih pravdnih stroškov (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP), tožena stranka pa ni upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov.

20Vse navedbe tarifnih številk v nadaljevanju te obrazložitve se bodo nanašale na ZOdvT.

21Tožeča stranka je upravičena do povrnitve nagrade za postopek pred prvostopenjskim sodiščem (tar. št. 3100), nagrade za 1 narok (tar. št. 3102), nagrade za pritožbo (tar. št. 3210). Tožeča stranka je poleg tega upravičena še do povrnitve poštnih in telekomunikacijskih storitev pred sodiščem prve in druge stopnje (tar. št. 6002), vsakič po 20,00 EUR. Tožena stranka mora torej povrniti skupaj 627,50 EUR stroškov prvostopenjskega postopka in 408,80 EUR stroškov pritožbenega postopka.

22Stroške pravdnega postopka mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v 15 dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).