VSL sodba I Cpg 76/2013

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:
- v izpodbijani I. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 79162/2009 z dne 11. 6. 2009 razveljavi tudi glede plačila zneska 6.501,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2008 dalje do plačila in izvršilnih stroškov v višini 165,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2009 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne;
- v izpodbijani III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v višini 1.047,00 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva tožene stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 79162/2009 z dne 11. 6. 2009 glede plačila zneska 6.501,81 EUR in izvršilnih stroškov v višini 165,48 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in glede plačila zneska 1.240,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zaradi umika tožbe postopek ustavilo, glede plačila zneska 4.755,60 EUR in izvršilnih stroškov v višini 35,28 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V vsakem primeru zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožba pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do neprerekanih navedb tožene stranke, da je tožnik za naročnika del opravljal tako funkcijo arhitekta kot funkcijo nadzornika del (navedbe je tožena stranka prvič podala v pripravljalni vlogi z dne 19. 3. 2010 - l. št. 40). Takšen dogovor med tožečo stranko in investitorjem bi vsekakor bil ničen (saj bi nasprotoval določbi 34. člena Zakona o graditvi objektov – v nadaljevanju ZGO-1) (1). Vendar odnos med tožečo stranko in investitorjem del na objektu X, ni predmet presoje tega postopka. Dejstvo pa je, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni prerekala navedb toženca, da je, po tem, ko je funkcijo nadzornika že opravljala za investitorja, tudi z njim sklenila ustni dogovor o odplačnem opravljanju nadzora, koordinacije, vodenja, in strokovnega svetovanja, na istem objektu. Kot je pravilno opozorila tožena stranka, takšen dogovor ne more biti veljaven. Nadzornik gradbenih del namreč deluje v imenu investitorja (30. člen ZGO-1) in v njegovo korist - nadzor mora zagotoviti investitor, ki mora tudi skleniti pisno podjemno pogodbo z nadzornikom (75. in 85. člen ZGO-1). Sklenitev enakega dogovora tudi med nadzornikom in enim od izvajalcev je nedopustna - istega dela namreč tožeča stranka ne more hkrati opravljati v interesu naročnika in na njegov račun ter v interesu izvajalca, na njegov račun. Glede na takrat veljavno določbo 2. odstavka 34. člena ZGO-1 je takšen dogovor nezakonit - slednji je namreč izrecno določal, da nadzornik ne sme biti v nobeni poslovni povezavi z izvajalcem. Tožeča stranka navedb, da je sklenila dve pogodbi o opravljanju nadzora, ni pravočasno prerekala (2), prav tako ni prerekala navedb, da je dogovor o opravljanju nadzora, svetovanja, koordinacije in vodenja sklenila s toženo stranko – torej z izvajalcem. Namen zanikanja takšnih trditev ne izhaja niti iz drugih navedb tožnika. (3) Takšne navedbe se zato štejejo za priznane (2. odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Dogovor o tem, da bo tožnik za toženca opravljal storitev nadzora, vodenja in strokovnega svetovanja, je glede na navedeno ničen (1. odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika).

Tožeča stranka (spet kljub opozorilom toženca v pripravljalnih vlogah in na prvem naroku za glavno obravnavo) ni specificirala kolikšen del cene, zahtevane na podlagi računa št. 201/08, se nanaša na vsako od postavk na podlagi katerih plačilo zahteva - torej kaj se nanaša na plačilo provizije za posredovanje pri pridobitvi posla, kaj na strokovno svetovanje, koordinacijo in vodenje ter kaj na opravljanje nadzora. Trdila je le, da ji je tožena stranka že plačala od 15 % dogovorjene provizije, ki znaša 10.792,20 EUR, le približno 7 % vrednosti opravljenih del. Zaradi tako pomanjkljive trditvene podlage sodišče ni moglo ugotoviti v kolikšnem delu bi zahtevek tožeče stranke lahko bil utemeljen na podlagi dogovora o plačilu provizije za posredovanje pri sklenitvi posla oziroma kakšno plačilo tožnik zahteva na podlagi ničnega dogovora o opravljanju nadzorstva, vodenja, strokovnega svetovanja in koordinacije. Ker višina zahtevka na tak način ni izkazana, je bilo tega potrebno v celoti zavrniti.

6Pritožba tako pravilno opozarja, da v sodbi sodišča prve stopnje niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je poleg tega zmotno uporabilo materialno pravo (določbo 34. člena ZGO-1 in 86. člena OZ) in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Višje sodišče je razpolagalo z zadostnimi podatki, da je omenjene pomanjkljivosti odpravilo, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (1. odstavek 354. v zvezi s 355. členom ZPP). Ker je pritožba utemeljena že iz zgoraj opisanih razlogov, se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

7Kadar višje sodišče spremeni odločbo zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka po spremembi odločitve s tožbenim zahtevkom v celoti propadla, je dolžna toženi stranki povrniti vse potrebne stroške postopka na prvi stopnji. Te je sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi. Toženi stranki je priznalo stroške nagrade za postopek v višini 443,30 EUR, nagrade za narok v višini 409,20 EUR in 20 EUR materialnih stroškov, vse z 20% DDV – skupaj torej 1.047,00 EUR pravdnih stroškov.

8Skladno s 1. odstavkom 163. člena ZPP sodišče o povračilu pravdnih stroškov odloča na določno zahtevo stranke. Ta mora opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (2. odstavek istega člena). Navesti mora vsako procesno dejanje za katero zahteva povračilo ter znesek, ki ga zahteva po vsaki postavki. Tožena stranka v zahtevi za povračilo pritožbenih stroškov tega ni storila – navedla je zgolj, da zahteva povračilo pritožbenih stroškov, brez vsakršne specifikacije. Sodišče tako ne-konkretizirani zahtevi ni moglo ugoditi, zato je odločilo, da mora tožena stranka sama kriti svoje pritožbene stroške.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) V času, ko naj bi bil sporni dogovor sklenjen se je 2. odstavek 34. člena ZGO-1 glasil: Kot nadzornik lahko nastopa samo tista fizična ali pravna oseba, ki v zvezi z objektom, nad katerega gradnjo opravlja nadzor, ne nastopa kot izvajalec gradbenih, zaključnih oziroma obrtniških, montažnih in drugih del ali kot dobavitelj gradbenih proizvodov, naprav in opreme. Nadzornik tudi ne sme biti v nobeni poslovni zvezi z izvajalcem,...

(2) To, da funkcije nadzora ni opravljala, je prvič navedla šele v odgovoru na pritožbo.

(3) Kakšno funkcijo je opravljal v razmerju do naročnika, kljub očitkom tožene stranke, ni navedel, tudi sam pa je trdil, da je bila njegova naloga koordinacija, vodenje, nadzor, strokovno svetovanje in reševanje problemov.