VSL sklep I Cpg 708/2014

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor tožene stranke – dolžnika z dne 10.12.2013 zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo VIII Pg 227/2005-115 z dne 28.11.2013 zavrne.

II. Tožena stranka mora v roku osmih dni povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 2.015,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v zvezi s popravnim sklepom z dne 17.3.2014 (odprava pisne pomote pri navedbi opravilne številke sklepa o izvršbi) ugodilo ugovoru tožene stranke z dne 10.12.2013 in razveljavilo sklep o zavarovanju z začasno odredbo VIII Pg 227/2005 z dne 28.11.2013. Odredilo je izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin tožene stranke, navedenih v točki 1. izreka, v zemljiški knjigi v korist tožeče stranke zaradi zavarovanja njene denarne terjatve. Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške zavarovanja v višini 1.003,45 EUR. Tako je odločilo po ugotovitvi, da je verjetnost terjatve izkazana, ne pa tudi subjektivni pogoj, ki je potreben za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

2Zoper sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Predlaga spremembo sklepa tako, da se zavrne ugovor dolžnika zoper sklep o zavarovanju in potrdi sklep o začasni odredbi ter odloči o stroških. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje s plačilom pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Najprej opozarja na očitno pisno pomoto pri zapisu opravilne številke sklepa o zavarovanju, kar je sodišče popravilo s popravnim sklepom z dne 17.3.2014, ki je pravnomočen.

3V nadaljevanju pritožnica nasprotuje ugotovitvi sodišča, da ni podan subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe. Očita mu, da se je sklicevalo le na zastavno pravico DURS, do nadaljnjih navedb tožeče stranke in zemljiškoknjižnega stanja, ki dokazuje aktivno ravnanje tožene stranke, pa se ni opredelilo. S priloženim izpiskom iz zemljiške knjige (priloga A195) je dokazano, da tožena stranka tudi po izdaji začasne odredbe „drugače razpolaga s premoženjem“. Po vpisu plombe Dn 2489-13/2013 z dne 29.11.2013, ki se nanaša na obravnavani sklep, so bile vpisane še tri nove plombe (Dn 25361/2013 dne 9.12.2013, Dn 5253/2014 dne 8.1.2014 in Dn 20557/2014 dne 27.1.2014). Gre za aktivno ravnanje tožene stranke, saj ne gre za prisilne izvršbe. To kaže, da tožena stranka aktivno razpolaga z nepremičninami, čeprav ji je bilo to z začasno odredbo izrecno prepovedano. Začasna odredba je bila izdana zato, da se z že do tedaj obremenjenimi nepremičninami ne bi dodatno razpolagalo. Tožena stranka je ravnala v nasprotju s tem. To kaže na nevarnost, da bo s takim ravnanjem nadaljevala. Nepomembna so njena pojasnila, da ji zaradi začasne odredbe nastaja škoda in da ji je onemogočeno redno poslovanje oziroma kandidiranje na razpisih. O tem je podala le navedbe brez dokazov. Nepravilen je argument sodišča, da toženi stranki zavarovanje ne nudi zavarovanja za bodočo izvršbo. Pomembno je, da se prepreči nadaljnje obremenjevanje toženkinih nepremičnin. S tem bo imela tožeča stranka vsaj teoretične možnosti, da se iz njih poplača. Če se bodo novi upniki in nove hipoteke kopičile, tovrstno poplačilo tožeče stranke ne bo mogoče. Končno pritožba opozarja še, da se sodišče ni opredelilo do navedb, da ima tožena stranka namen svoje nepremičnine še naprej obremenjevati. Ob takih ugovornih navedbah je izpodbijani sklep nerazumljiv.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka je po pravnomočnosti vmesne sodbe o temelju zahtevka 11.11.2003 predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje vtoževane terjatve v višini 882.214,36 EUR (red. št. 112 spisa) s prepovedjo obremenitve in odtujitve toženkinih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je predlogu ugodilo. Pritožbeno sodišče sprejema njegovo ugotovitev, pojasnjeno v točki 5 izpodbijanega sklepa, da je verjetnost terjatve izkazana (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Ugovorne navedbe v zvezi s tem so neutemeljene.

6Zmotno pa je naziranje sodišča, da tožeča stranka ni izkazala tudi drugega pogoja za izdajo začasne odredbe: da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ).

7Subjektivna nevarnost kot predpostavka za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve se izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju, ki ima lahko za posledico onemogočanje ali otežkočenje izvršbe. Zadostuje, da ga upnik izkaže s stopnjo verjetnosti. Pogoj za izdajo začasne odredbe je izkaz nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega ravnanja terjatev onemogočena ali precej otežena.

8Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožeča stranka z listinami izkazala kapitalsko povezanost tožene stranke z družbami s sedežem zunaj Republike Slovenije in s tem verjetnost, da bo premoženje in poslovanje prenesla nanje. Tem ugotovitvam tožena stranka v ugovoru niti ne nasprotuje. Prav tako ne prereka ugotovitve, da je imela v letu 2012 precejšnjo izgubo. V ugovoru se sklicuje na dobre prihodke od prodaje, izkazan denarni tok in likvidnost. S tem ugotovitev o slabšem položaju, sprejetih na podlagi letnega poročila v prilogi A55 spisa, ne omaje. Bistvene pa so ugotovitve sodišča prve stopnje, da so njene nepremičnine obremenjene z zastavno pravico DURS, številnimi hipotekami drugih upnikov (vknjiženimi tudi po izdaji vmesne sodbe) ter da zato ne nudijo več realnega zavarovanja hipotekarnim upnikom. Take ugotovitve utemeljujejo presojo, da ne gre več za normalen način poslovanja tožene stranke, ki v ugovoru priznava, da nadaljuje z obremenjevanjem svojih nepremičnin in ustanavljanjem novih hipotek, pač pa za konkretna dejanja, ki ogrožajo bodoče poplačilo terjatve tožeče stranke. Nadaljnje obremenjevanje nepremičnin z novimi obveznostmi, čeprav same nepremičnine za zadoščajo več za njihovo poplačilo, nenazadnje pa tudi prisilna zastavna pravica DURS (kot posledica prisilne izvršbe zaradi očitnega neizpolnjevanja lastnih obveznosti tožene stranke) kažejo na to, da njeni ugovori, češ da razpolaga s premoženjem v okviru svojega rednega poslovanja, niso prepričljivi in utemeljeni.

9Po presoji pritožbenega sodišča je torej tožeči stranki uspelo izkazati tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Nasprotne ugovorne navedbe so neutemeljene. Ob dejstvu, da so obremenjene vse nepremičnine tožene stranke, pa je neutemeljen tudi njen predlog, podan v ugovoru, za omejitev zavarovanja na eno samo nepremičnino.

10Po povedanem je pritožba tožeče stranke utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovor tožene stranke zoper izdani sklep o zavarovanju z začasno odredbo z dne 28.11.2013 zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

11Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Ker je pritožnica s pritožbo uspela, ji mora tožena stranka v roku osmih dni povrniti pritožbene stroške za odvetniške stroške in sodno takso v skupnem znesku 2.015,50 EUR. Odmerjeni so po stroškovniku na list. št. 402, upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi in Zakon o sodnih taksah. V primeru zamude bo tožena stranka dolgovala tudi pripadajoče zamudne obresti (378. člen Obligacijskega zakonika v zvezi s 313. členom ZPP).