VSL sklep Cst 1/2014

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo stečajnega dolžnika za razrešitev stečajnega upravitelja z dne 24.10.2013.

2Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil stečajni dolžnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik pravilno navaja, da ima v glavnem postopku osebnega stečaja stečajni dolžnik položaj stranke, vendar zgolj zaradi tega še nima posebnih ali drugačnih pravic, kot mu jih daje zakon. Postopek osebnega stečaja se ne vodi zato, da bi stečajni dolžnik dosegel odpust obveznosti (kot to zmotno meni pritožnik), pač pa zato, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatve do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih (prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP). Zaradi tega se za postopek osebnega stečaja smiselno uporabljajo pravila o stečajnem postopku nad pravno osebo.

5Namen pravnega instituta razrešitve upravitelja ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti, saj so za te kršitve določene ustrezne prekrškovne sankcije, pač pa je njegov namen zagotoviti nemoten tek postopka zaradi insolventnosti in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem) deležu (dr. Nina Plavšak v ZFPPIPP razširjena uvodna pojasnila GV Založba 2008, str.98).

6Sodišče prve stopnje je zahtevo za razrešitev stečajnega upravitelja zavrglo iz razloga, ker stečajni dolžnik ni legitimiran za vložitev takšne zahteve. Pravilno namreč navaja, da lahko po določbi prvega odstavka 119. člena ZFPPIPP razrešitev stečajnega upravitelja predlaga upravitelj sam, upniški odbor ali pa vsak upnik. Zakon pravice zahtevati razrešitev upravitelja torej ne daje strankam postopka, pač pa zakonsko določenemu krogu oseb, med katerimi ni stečajnega dolžnika. Ne glede na to, da je pritožnikov položaj podoben položaju osebno odgovornega družbenika v stečajnem postopku nad pravno osebo (prim. Up-949/12), pa ZFPPIPP niti temu ne daje legitimacije za vložitev take zahteve. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna, pritožnik pa s pritožbenimi razlogine more uspeti. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).