VSL sklep I Cp 2503/2013

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od toženke, da ji povrne vlaganja, s katerimi se je povečala vrednost njenega poslovnega prostora, v višini 496.192,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2007 dalje. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 5.949,00 EUR.

2Tožnica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je v pripravljalni vlogi z dne 20. 3. 2013 navedla, da izjava z dne 1. 10. 2011 ureja razmerje med vlagatelji, torej med tožnico in njenim možem F. K. o tem, kdo bo ta vlaganja uveljavljal v pravdnem postopku. Gre za dogovor, da lahko tožnica sama upravlja s skupnim premoženjem tako, da lahko sama vloži tožbo na povrnitev vlaganj. Toženka ni zatrjevala, da navedena izjava ne predstavlja prave volje tožničinega moža. Izjava je napisana laično, iz njene vsebine pa je mogoče sklepati, da gre za soglasje o upravljanju s skupnim premoženjem. Ne predstavlja pogodbe o urejanju medsebojnih razmerjih med zakoncema, zato zanjo ni potrebna oblika notarskega zapisa. Za dogovor med zakoncema zadošča neoblično strinjanje drugega zakonca. Tožnica je vložila tožbo za povrnitev vlaganj zoper skupnega dolžnika, kar ima za posledico povečanje skupnega premoženja in je s tem ravnala tudi v korist drugega zakonca, zaradi česar sodna praksa ne vztraja pri nujnem sosporništvu obeh zakoncev na aktivni strani.

3Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni podana aktivna legitimacija za tožničino vtoževanje zneska iz naslova povrnitve vlaganj v sporni gostinski lokal. Dejansko podlago takšni presoji predstavljajo dejanske ugotovitve, da so bila zatrjevana vlaganja v poslovni prostor toženke opravljena iz sredstev skupnega premoženja tožnice in njenega moža F. K. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da vtoževana terjatev predstavlja skupno terjatev zakoncev oziroma takoimenovano kolektivno terjatev, temeljna značilnost te pa je, da jo dolžnik lahko izpolni le vsem upnikom skupaj. Njeno uveljavljanje v pravdnem postopku torej vodi v položaj nujnega sosporništva na aktivni strani. Ker je tožbo vložila zgolj tožnica sama, po presoji prvostopenjskega sodišča ni podana njena aktivna legitimacija.

6Med pravdnima strankama ni sporno, da sta tožnica in F. K. zakonca, da zato med njima obstoji skupnostno razmerje in da je terjatev, ki jo tožnica vtožuje nastala v takšnem razmerju. Terjatev, nastala v skupnostnem razmerju, je ena terjatev in je nedeljiva, saj se ne more razdeliti na več alikvotnih delov, ne da bi se pri tem spremenila njena pravna narava (z določitvijo deležev na njej in njeno delitvijo bi postala posebno premoženje vsakega od zakoncev). Takšna terjatev sodi v skupno premoženje zakoncev, s katerim lahko upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno (prvi odstavek 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR). Upravičenost upravljanja in razpolaganja pa se lahko (izrecno ali molče) z dogovorom prenese na enega zakonca (drugi odstavek 52. člena ZZZDR).

7Tožnica je zatrjevala tak dogovor in ga dokazovala z izjavo F. K. z dne 1. 10. 2011, v kateri ta navaja, da odstopa tožnici terjatev iz naslova vlaganj in hkrati, da ji dovoljuje, da sama vodi postopek njene izterjave. V pripravljalni vlogi z dne 20. 3. 2013 je tožnica zatrjevala, da navedena izjava po svoji vsebini ni cesijska pogodba oziroma da ni šlo za odstop terjatve, ampak za dogovor, kdo od zakoncev bo uveljavljal navedeno terjatev. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vsebine navedene izjave, saj je štelo, da ne glede na to, ali predstavlja odstop terjatve ali pa dogovor o prenosu upravljanja in razpolaganja s tem delom skupnega premoženja na tožnico, ne more vplivati na pogoj, da sta za uveljavljanje terjatve v tej pravdi lahko aktivno legitimirana le oba zakonca skupaj. Pri tem je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da navedena izjava ne bi mogla biti upoštevna kot odstop terjatve skupnega premoženja enega zakonca drugemu, ker je za tak posel potrebna v skladu s 1. točko 47. člena Zakona o notariatu (ZN) posebna obličnost, saj je v nasprotnem primeru takšna pogodba med zakoncema nična (48. člen ZN).

8Ni pa se mogoče strinjati s stališčem prvostopenjskega sodišča, da bi morala oba zakonca na aktivni strani nastopati kot nujna sospornika tudi v primeru dogovora med njima, da le eden uveljavlja terjatev skupnega premoženja. Če bi takšnemu dogovoru priznali zgolj učinke, enake učinkom pri razmerju pooblastitve, potem ne bi presegal učinkov klasičnega zastopniškega razmerja. Ob takšni razlagi posebna določba drugega odstavka 52. člena ZZZDR ne bi imela nobenega posebnega pomena. Navedeno določbo je zato treba razumeti tako, da lahko s skupnim premoženjem ali njegovim delom upravlja ali z njim razpolaga v svojem imenu tisti zakonec, na katerega je bila z dogovorom prenesena upravičenost upravljanja in razpolaganja, z učinkom proti obema. Takšno razlago potrjuje določba 416. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ko določa, da lahko posamezni upnik nedeljive obveznosti zahteva od dolžnika, da obveznost izpolni njemu, če so ga drugi upniki pooblastili, da sprejme izpolnitev. Če sta se tožnica in F. K. dogovorila, da lahko ona uveljavlja obravnavano terjatev, potem je podana njena aktivna legitimacija za tožbo, s katero zahteva, da naj se zatrjevana terjatev iz skupnostnega razmerja izpolni njej.

9Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnice glede vsebine omenjene izjave F. K., vendar pa zaradi napačne uporabe drugega odstavka 52. člena ZZZDR in drugega odstavka 416. člena OZ zaključka o vsebini navedene izjave ni sprejelo. Ker je dejansko stanje ostalo tako nepopolno ugotovljeno, je bilo treba razveljaviti izpodbijano sodbo in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje najprej razčistiti navedeno sporno pravno relevantno dejstvo in pri tem upoštevati tožničino dejansko trditveno podlago, okoliščino, da gre za nedeljivo terjatev iz skupnostnega razmerja in z razlago določiti vsebino izjave F. K. z dne 1. 10. 2011.

10Odločitev o stroških pritožbe in odgovora na pritožbo se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).