VSL sklep I Cp 1170/2014

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je odločilo,da se zavrne tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse, in hkrati da se ga oprosti plačila sodne takse za tožbo, in sicer za znesek 120,00 EUR tako da je dolžan plačati preostalo takso v znesku 50,00 EUR. Hkrati je zavrnilo njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse za začasno odredbo.

2Tožnik je v pravočasni pritožbi predlagal razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje drugi sodnici. Navaja, da je sodišče zavrnilo njegov predlog na podlagi standardov, ki jih je samo postavilo. Pri odločitvi bi moralo predvideti vse takse in stroške tožnika, ki bodo nastali v tem in drugih postopkih, v katerih je udeležen. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo, da je v gmotni in duševni stiski in ga primerjalo z zdravim in delovno sposobnimi prejemniki socialne pomoči. V postopkih taksne oprostitve se kot finančni cenzus upošteva neto minimalna plača, ki znaša okoli 560,00 EUR. Podrejeno predlaga sodišču, da ga oprosti plačila sodnih taks v vseh postopkih Okrajnega sodišča v Domžalah in Okrožnega sodišča v Ljubljani.

3Pritožba je utemeljena.

4Po določilu prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je lahko v celoti oproščena plačila sodnih taks le stranka, ki na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Stranke, ki ni prejemnik denarne socialne pomoči, sodišče delno oprosti plačila taks, če bi bila s plačilom celotnega zneska občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani (drugi odstavek 11. člena ZST-1). Ker tožnik po njegovih lastnih navedbah ni prejemnik denarne socialne pomoči ni upravičen do plačila sodne takse v celoti. V tem delu so razlogi izpodbijanega sklepa pravilni, tožnikova pritožba pa neutemeljena.

5Neutemeljeno pritožba tudi očita sodišču prve stopnje, da je svojo odločitev oprlo na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Sodišče se je na določbe omenjenega zakona sklicevalo zgolj v okviru presoje pravnega standarda „občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje“ pri odločanju o tožnikovi delni oprostitvi plačila sodnih taks. Po ustaljeni sodni praksi (1) se pravni standard „občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje“ presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določata ZBPP, ZSVarPre in Sklep o usklajeni višini minimalnega dohodka. Tako je oseba upravičena do brezplačne pravne pomoči, če mesečni dohodek na družinskega člana ne presega 2-kratnika minimalnega dohodka (približno 530,00 EUR in ne 1.060,00 EUR kot to napačno navaja tožnik v svoji pritožbi) premoženje pa ne presega višine 60 zneskov minimalnega dohodka (22. člen ZBPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikova pokojnina presega navedeni dvakratnik, pa vendar je odločilo, da je upravičen do delne oprostitve plačila sodne takse. Stališče, da tožnik izpolnjuje pogoje za delno oprostitev plačila sodne takse je pravilno, vendar pa je sama odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je izrek sklepa nerazumljiv oziroma, se ga glede na njegove razloge tudi ne da preizkusiti. Tako prvostopenjsko sodišče hkrati zavrne predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse iz nadaljevanja odločitve pa izhaja, da je ta vendarle delno utemeljen in tožnika oprosti plačila sodne takse za znesek 120,00 EUR in odloči, da je dolžan plačati preostalo takso v znesku 50,00 EUR in v celoti takso za izdajo začasne odredbe v višini 30,00 EUR. Pri tem se ne ujemata niti zneska glede sodne takse za tožbo, saj znaša taksa za tožbo, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v razlogih sklepa 180,00 EUR (120,00 EUR + 50,00 EUR = 170,00 EUR). Hkrati iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj razlogi za delno oprostitev plačila sodne takse za tožbo ne veljajo tudi za predlog za izdajo začasne odredbe. Zaradi navedene kršitve je bilo treba tožnikovi pritožbi ugoditi, razveljaviti izpodbijani sklep ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločitev (3. točka 365. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------(1) Odločbe Vrhovnega sodišča R Slovenije (I Up 213/2013, I Up 318/2012, I Up 355/2013)