VSL sklep II Cp 155/2014

Pritožbi se ugodi, se sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine 41.412,59 EUR ter tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka.

Zoper sodbo se zaradi napačne uporabe materialnega prav in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik in naslovnemu sodišču predlaga, da jo spremeni ali pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Nasprotuje oceni, da v pravdi P 3164/2006 ne bi uspel in da zato vzročna zveza med nedopustno napako odvetnika in njegovo škodo ni podana. Čeprav ve, da ne gre za vezanost na to odločitev, je sodišče, ki je obravnavalo njegovo odškodninsko tožbo za nesrečo pri delu, očitno bilo drugačnega mnenja, saj je že sprejelo dokaz z izvedencem, s katerim bi ugotavljalo višino škode. Navaja, da je R. treba šteti za „neformalnega delodajalca“, saj je bila ona tista, ki je organizirala televizijski prenos ter odrejala tehnične podrobnosti tega prenosa, s tem pa tudi usmerjala delo tožnika. Zato tožniku odgovarja enako kot njegov delodajalec. Pogodba med tožnikom in M., d. o. o., te odgovornosti ne more izključiti. Ni odločilno, kdo je podest, ki se je zrušil, postavil oz. kdo je bil njegov lastnik, saj je imetnik brez dvoma bila R., uporabljala ga je za svojo dejavnost, ni pa res, da se tožnik v svoji pravdi ni skliceval na objektivno odgovornost in na nevarno stvar. Zatrjeval je tako objektivno kot krivdno odgovornost in temelj obveznosti tudi dokazal. Res je bil v njegovi izgubljeni pravdi prvi narok že opravljen, vendar bi iz upravičenih razlogov lahko navajal nova dejstva in predlagal nove dokaze, kar mu je bilo zaradi ravnanja toženčevih zavarovance onemogočeno.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje svoj pritožbeni strošek. Sklicuje se na svoje trditve med postopkom na prvi stopnji in nasprotuje tudi oceni, da je bila storjena napaka odvetnika. Meni še, da tožnik ne more sedaj navajati še česa, česar ni navajal v sporni pravdi, kjer pa je bil že prekludiran.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh spornih pravno pomembnih dejstev, zato zaključku, da odvetnikova napaka tožniku ni povzročila škode, ker ta s tožbo ne bi uspel, za zdaj ni mogoče pritrditi.

Tožnik se je 22. 1. 2004 poškodoval pri delu v športni dvorani B., in sicer se je hudo poškodoval (izguba palca leve roke) pri tem, ko se je nanj zrušil podest, na katerem je stala kamera za televizijski prenos ene od tekem Evropskega prvenstva v rokometu, ki ga je organizirala R.. Tožnik je bil zaposlen pri M., d. o. o., ki je bila pogodbenica R., slednja pa je izvajala televizijske prenose športnih tekem. Navedeno ni sporno.

Nadalje ni sporno, da je tožnik 12. 10. 2006 proti zavarovalnicama, pri katerih sta imeli R. in S. zavarovano svojo odgovornost, vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo 23.430,98 EUR. Ta tožba se je 9. 7. 2009 štela za umaknjeno, ker za tožnika na narok tega dne nihče ni pristopil in izostanka ne opravičil, kljub temu, da je tudi tožnikov pooblaščeni odvetnik vabilo osebno vzel na znanje na naroku 25. 5. 2009.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno oceno sodišča prve stopnje, da je bila s tem storjena huda kršitev odvetnikove obveznosti (obveznosti mandatarja, da ravna vestno in v skladu s pravili stroke; 1. odst. 768. čl. Obligacijskega zakonika; OZ) (1), ki se z novo tožbo proti odgovorni osebi zaradi zastaranja odškodninske obveznosti ni dala več popraviti. S tem je podano protipravno krivdno ravnanje toženkinega zavarovanca (odvetnikov M. B., P. V., Z. H. in P. B. iz M.) čemur toženka v odgovoru na tožbo neutemeljeno (sicer pavšalno) še vedno nasprotuje.

Naslednje vprašanje, ki si ga je prvostopenjsko sodišče ustrezno zastavilo, je, ali bi tožnik v pravdi proti zavarovalnicama R. in S.. Le v tem primeru je mogoč zaključek o vzročni zvezi med protipravnim krivdnim ravnanjem zavarovancev toženke in tožnikovo škodo. Tudi glede tega je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje pravilno: treba je bilo ugotoviti in oceniti, ali R. za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri svojem delu, odgovarja enako kot tožnikov delodajalec.

Od tu dalje pa so izhodišča, ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje, delno napačni, delno pa nejasni in pomanjkljivi.

Sodišče prve stopnje kot ključni razlog svoje ocene, da tožnik v pravdi ne bi uspel, navaja pogodbo med tožnikovo delodajalko družbo M. in R. (Pogodba o osebju za radiodifuzijo in opravljanju storitev), po kateri prva „v celoti in izključno odgovarja za odškodnine za člane osebja, ki ga dobavitelj uporablja za opravljanje storitev po tej pogodbi.“ Pogodba ustvarja namreč pravice in obveznosti le inter partes, za pogodbene stranke, zato na pravice tožnika ne more vplivati.(2)

Tudi nadaljnji argument sodišča prve stopnje, češ da obveznosti R. ni, ker ta ni bila tožnikov delodajalec, ne drži. Dolžnost skrbeti za varnost delavcev pri delu je primarno na strani delodajalca; z določbo 5. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD , veljaven v času obravnavane nesreče) (3) je povzdignjena na nivo temeljnega načela. Po določbi 1. odst. 3. čl. ZVZD pa ni delavec le oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pač pa se kot delavec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca. V konkretnem primeru je bil tožnikov delodajalec v smislu delovnopravnih predpisov sicer nesporno družba M. kot pogodbeni podizvajalec R.. Za odškodninsko odgovornost pa je na to povezanost torej treba gledati širše in ugotoviti, kdo je naročal, odrejal, organiziral in vodil delovni proces.(4) Sodba sodišča prve stopnje ima v tem delu pomanjkljive razloge, saj brez kakršnekoli dokazne podlage samo skopo zaključi, da je „ves nadzor nad delom in varnostjo tožnika bil pristojen in odgovoren M.“ (t. 22 izpodbijane sodbe). Tega zaključka se ne da preizkusiti, saj ne temelji na nobenih dejanskih ugotovitvah, tožnik pa je te relevantne okoliščine zatrjeval (zatrjeval je, da je bil popolnoma vključen v delovni proces R., da je deloval pod njenim nadzorstvom in navodili). S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Res je treba ugotavljati, ali bi tožnik v tisti prejšnji pravdi uspel (po temelju in po višini), torej na podlagi tam podanih navedb in dokazov. Res pa je, kar v tej smeri (smiselno) navaja pritožnik, da sodišče, ki je obravnavalo njegovo (prvo) odškodninsko tožbo, tožbenih navedb glede temelja obveznosti ni štelo za pomanjkljive oz. nezadostne, saj je dejansko že pristopilo k ugotavljanju višine nastale škode. Seveda to ni nikakršen prejudic za tu obravnavano tožnikovo tožbo, vendar pa bi moralo sodišče prve stopnje tudi v tej smeri opraviti materialno procesno vodstvo, torej poskrbeti, da se z postavljanjem vprašanj oz. na drug primeren način poskrbi, da se navedejo vsa odločilna dejstva in da se dajo potrebna pojasnila (285. čl. ZPP), če bi že v podanih relevantnih dejstvih (v tej oz. v prejšnji pravdi) ugotovilo pomembne vrzeli.

Po povedanem je bilo treba v skladu z določbo 355 in 1. odst. 354. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ugotovim vsa relevantna dejstva (predvsem še, kdo je odrejal in nadziral tožnikovo delo, kaj točno je delal, po čigavih navodilih in kdo je postavil opremo ter oder za televizijske kamere), nato pa upoštevajoč gornja materialnopravna navodila ponovno odloči o zadevi. Upošteva naj tudi navodila, navedena v prejšnji točki obrazložitve in naj glede na relevantne ugotovitve (predvsem glede vprašanja, kdo je namestil oder, ki se je samodejno zrušil) obrazloženo odloči tudi o zahtevku, ki je temeljil na tožbi proti zavarovalnici organizatorja dogodka – S.

Odločitev o pritožbenih stroških je po določbi 165. čl. ZPP pridržana za končno sodbo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Na to v ničemer ne more ne vplivati, da je bil na narok v redu povabljen tudi tožnik.

(2) Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 199/2007 v podobni zadevi.

(3) »Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Delodajalec je dolžan izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh. Če delodajalec prenese strokovne naloge na področju varnosti in zdravja pri delu na strokovnega delavca ali strokovno službo, ga to ne odvezuje odgovornosti na tem področju. Obveznosti delavcev na področju varnosti in zdravja pri delu ne vplivajo na načelo odgovornosti delodajalca.«

(4) Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips RS 210/2010 in II Ips 199/2007.