UPRS sklep IV U 98/2014

Tožba se zavrže.

1Tožnik je 18. 4. 2014 na Upravno sodišče RS vložil tožbo, v kateri izpodbija odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Strokovne službe za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Bpp 288/2014 z dne 15. 4. 2014. V tožbi navaja nepravilnosti Centra za socialno delo Celje in Kranj, v zvezi z delom Centra za socialno delo Šentjur pri Celju (v nadaljevanju CSD Šentjur), ki se je nezakonito vmešal v njegovo zadevo na Delovnem sodišču v Celju in s tem škodoval tako njemu, kot njegovi soprogi. Pojasnjuje nepravilnosti Davčne uprave RS v zvezi z nepravilnim obračunavanjem pokojnine, ki izhajajo iz odločbe tega organa z dne 20. 3. 2013. Nezakonito delovanje CSD Šentjur, Celje in Kranj, Zavoda za zdravstveno zavarovanje in davčnega organa je v korist ZPIZ Celje, nikakor pa ne tožnika. Pojasnil je še, v kateri fazi se nahajata nepravdna postopka N 8/82 in N 91/84. Izpodbijano odločbo tožene stranke šteje za nezakonito in izdano v nasprotju z zakonodajo in sodišču predlaga, da jo razveljavi (prav odpravi, op. sodišča).

2Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka navedbe v tožbi in navaja, da tožnik ne more samostojno vložiti tožbe, ker ni popolnoma poslovno sposoben. Po določbi 78. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnih sporih uporablja v skladu z določbo 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik, ki je določen z zakonom ali z aktom organa pristojnega za socialne zadeve. V konkretnem primeru je bila tožniku s sklepom Temeljnega sodišča v Kranju N 147/93 z dne 16. 11. 1993, delno odvzeta poslovna sposobnost. Z odločbo CSD Šentjur 1221-59/2011-6 z dne 29. 11. 2011, mu je bil za skrbnika postavljen CSD Šentjur, ki je v imenu tožnika tudi vložil prošnjo za dodelitev BPP. Ker je torej tožbo vložila oseba, ki ni popolnoma opravilno sposobna, tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrže.

3Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

4Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben in ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. To izhaja iz 80. člena ZPP, katerega določbe se v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporabljajo za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena.

5Sodišče je na podlagi podatkov spisa Bpp 288/2014, ki ga je odgovoru na tožbo priložila tožena stranka, ugotovilo, da je vlogo za dodelitev BPP, za zadevi I Ps 2639/2012 in I Ps 2007/2011, kot skrbnik A.A., tožnika v tem upravnem sporu, vložil CSD Šentjur. V tej vlogi je CSD Šentjur pojasnil, da je bila tožniku s sklepom Temeljnega sodišča v Kranju N 147/93 z dne 16. 11. 1993, delno odvzeta poslovna sposobnost, zaradi kverulanstva. Z odločbo CSD Šentjur 1221-59/2011-6 z dne 29. 11. 2011 je bil tožniku postavljen skrbnik, katerega naloge so glede na delni odvzem poslovne sposobnosti enake dolžnostim skrbnika mladoletnika, ki je dopolnil 15 let starosti, v skladu z določili 208. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

6Po prvem odstavku 192. člena ZZZDR skrbnik zastopa varovanca, kar pomeni, da je njegov zakoniti zastopnik. Po prvem odstavku 78. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. To pomeni, da lahko tožnik opravlja pravdna dejanja le po svojem skrbniku (192. člen ZZZDR in 78. člen ZPP).

7Tožnik je v obravnavani zadevi tožbo vložil sam, ker pa ni procesno sposoben v smislu vložitve tožbe, je sodišče v nadaljevanju postopka ugotavljalo, ali bi bilo treba od njegovega skrbnika zahtevati morebitno odobritev tožnikove tožbe (drugi odstavek 81. člena ZPP). Ugotovilo je, da je bil CSD Šentjur, kot skrbnik in zakoniti zastopnik tožnika, seznanjen z izpodbijano odločitvijo, ki mu je bila vročena 17. 4. 2014. To po presoji sodišča pomeni, da je imel skrbnik glede na obseg svojih pooblastil, možnost in dolžnost, da bi zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo, če bi presodil, da je to tožniku v korist. Iz navedenega razloga sodišče ni bilo dolžno ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti na način, da bi tožbo naknadno odobril tožnikov skrbnik. Zato sodišče slednjega ni pozivalo na odobritev tožbe in je tožbo v skladu z določbo petega odstavka 81. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.