VSC sodba Cpg 124/2014

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da sedaj izrek sodbe glasi:
“1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. 0002 VL 118128/2012 z dne 20. 8. 2012, se razveljavi v celoti in se tožbeni zahtevek zavrne.
2. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 3.123,56 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila”.
Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 1.334,13 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in izreklo: “1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. 0002 VL 118128/2012 z dne 20. 8. 2012, se vzdrži v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 17.049,37 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2012 dalje in izvršilnih stroškov v znesku 210,48 € z zakonskimi zamudni mi obrestmi od 30. 8. 2012 dalje, vse v 8 dneh. II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 2.900,70 € pravdnih stroškov v 8. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.”

Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi v celoti in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, podredno pa, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje ter v reševanje novemu senatu.

Sodišču prve stopnje pritožba očita, da je ponovno odločilo v korist tožeče stranke ne da bi upoštevalo napotke višjega sodišča iz razveljavitvenega sklepa Cpg 251/2013 in brez ustrezne ocene izvedenih in predlaganih dokazov ter je nepravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni upoštevalo relevantnih trditev tožene stranke. Navaja, da se je sodišče prve stopnje ponovno zmotno postavilo na stališče, da gre za menično obveznost tožene stranke, ki odgovarja kot porok, pri tem pa ni upoštevalo, da je bila v konkretnem primeru izdana bianco menica. Ni prezreti, da mora biti bianco menica izpolnjena in uporabljena v skladu z dogovorom in danim pooblastilom. Sprejem bianco menice predstavlja pooblastilo poštenemu imetniku, da lahko menico izpolni kasneje, vendar v skladu s pooblastilom, ki mu je bilo za to dano in ki izvira iz samega obligacijskega razmerja imetnika menice in podpisnika. Pri tem se sklicuje na določbo drugega odstavka 16. člena Zakona o menici (ZM), ki edino posredno govori o bianco menici. Opozarja na uporabo meničnih predpisov pri bianco menici glede na značilnost bianco menice, ki jo oblikujeta tako obligacijsko kot menično pravno razmerje, kar pomeni, da je menične zaveze podpisnikov menice, ki izvirajo iz bianco menice presojati drugače kot pri izdaji klasične popolne menice. Zlasti v primeru, ko je menični upnik prvi imetnik menice, je sporno vprašanje podpisnika menice presojati upoštevaje vsebino temeljnega posla in skladnosti z menico in to ne le glede trasanta, temveč tudi glede poroka oziroma avalista. Tako ima tudi avalist ugovore glede skladnosti menice z osnovno pogodbo, poleg tega pa tudi ugovor nepoštene pridobitve menice iz drugega odstavka 16. člena ZM. Opozarja, da je tovrstne ugovore tožena stranka uveljavljala ves čas postopka, a jih sodišče ni upoštevalo zaradi zmotnega stališča, da ji kot meničnemu poroku ne gredo. Opozarja na vloženi zapisnik zaslišanja priče P. H. iz identične pravdne zadeve I Pg 1445/2012, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo Cpg 217/2013 in je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Iz navedenega zaslišanja so razvidne izjave P. H., ki jih sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dokazno ni ocenilo zaradi napačnega stališča, da so vse te izpovedbe nerelevantne za odločitev. V nadaljevanju povzema izpovedbo P. H. iz navedenega zapisnika o okoliščinah spornega podpisa tožene stranke na menici. Vztraja, da je dokazni postopek pokazal na nesporno nepošteno ravnanje tožeče stranke in nepošten način pridobitve podpisa tožene stranke in jo ta podpis ne more materialnopravno zavezovati. Ugovori, ki jih je podala tožena stranka pa so tako pravno upoštevni. Sodišču prve stopnje pritožba očita napačno uporabo določila drugega odstavka 16. člena ZM, ko navaja, da po tej določbi lahko menični zavezanec ugovarja izpolnitvi menice v nasprotju s sklenjenim sporazumom le v primeru, če dokaže, da je menica bila pridobljena nepošteno, na kar bi naj napotovala ta trditev tožene stranke in da bi tudi, če bi se ta trditev tožene stranke pokazala kot resnična, to nikakor ne pomenilo, da tožene stranke podpis na menici (aval) materialnopravno ne zavezuje oziroma, da so njeni menični ugovori utemeljeni (točka 19 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zaradi tovrstne precepcije sodišča in napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje izvedenih in predlaganih dokazov ni ocenjevalo in jim dalo relevantno težo ter je njegova dokazna ocena zgrešena. Pritožba nadalje opozarja na zaključke Višjega sodišča v Celju v sodbi Cpg 217/2013, ki je v celoti pritrdilo toženi stranki, da je v okoliščinah konkretnega primera (gre pa za okoliščine tudi sedaj pritožbeno obravnavanega primera), ko se je sicer tožena stranka podpisala na menico kot menični porok šteti, da je ta podpis ne more materialnopravno zavezovati, saj gre za nedvomno nepošten način pridobitve podpisa tožene stranke, kakor to izhaja iz omenjene sodbe višjega sodišča. Sodišču prve stopnje očita, da sodišče v točkah 21 in 22 ter 23 obrazložitve sodbe izhaja iz napačnih predpostavk in napačno uporabi materialno pravo. Tovrstni zaključki po mnenju tožene stranke ne morejo imeti pravnega varstva in so v nasprotju s pravno teorijo in sodno prakso. Dokazni postopek je pokazal na nesporno nepošteno ravnanje tožeče stranke in nepošten način pridobitve podpisa tožene stranke in jo ta podpis ne more materialnopravno zavezovati. Ugovori, ki jih je podala tožena stranka pa so pravno upoštevni. Tožena stranka meni, da kljub temu, da je avalistova obveznost samostojna, je vseeno pravno pomembna vsebina osnovnih pogodb oziroma skladnost osnovnih pogodb z menico. Ker je tožena stranka kot avalist zavezana tako in v istem obsegu kot glavni zavezanec je zavezana le, če je avalirana bianco menica naknadno izpolnjena v skladu z vsebino osnovnih pogodb. Avalistu gre ugovor iz neposrednega odnosa meničnega dolžnika nasproti meničnemu upniku. Tožena stranka ne negira svojega podpisa, pač pa ves čas zatrjuje in dokazuje na kakšen način je do tega prišlo in da ni bil njen namen prevzeti osebnega poroštva niti ji ni bilo tako predstavljeno, niti o tem ni bilo govora ob podpisu pogodbe in so to vsekakor upoštevni ugovoru v skladu z meničnim pravom. Tako je potrebno upoštevati vse okoliščine in dogovore, v katerih je prišlo do podpisa menice. V tem delu so nepravilni zaključki sodišča v točki 17 obrazložitve sodbe. Tožena stranka ponovno pritožbeno izpostavlja, da je P. H. kot komercialist dogovarjal celoten posel s toženo stranko kot direktorjem družbe C. d.o.o., ki je bila poslovni partner I. d.o.o. Sam ta komercialist zanika kakršenkoli dogovor o poroštvu tožene stranke v izpovedbi na glavni obravnavi v pravdni zadevi II Pg 1445/2012. Glede na to, da H. sam ni vedel, da naj bi šlo za osebno poroštvo tožene stranke, tega toženi stranki tudi ni povedal. Pri toženi stranki pa ni obstajala volja podpisati osebno poroštvo za družbo v kateri je bil direktor in tovrstnega nagiba ali motiva ni bilo. Tudi zaslišani P. H. pove, da ob podpisu menice ni bilo govora, da se tožena stranka kot direktor podpisuje kot osebni porok. Tudi iz pogodbe o poslovnem sodelovanju in menične izjave - pooblastila za izpolnitev menice in vnovčenje menice, ne izhajajo kakšne določbe o osebnem poroštvu, temveč je določeno le poroštvo družbe C. d.o.o. Iz same pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki je tovrstna podlaga, v 9. členu izhaja, da kupec (C. d.o.o.) za zavarovanje plačil izstavi dve bianco menici z menično izjavo in pooblastilom in ni govora o nobenem poroku ali poroštvu (B. S. kot fizične osebe), kot dodatnem zavarovanju plačila. Takega dogovora namreč nikoli ni bilo. Prav tako pa iz menične izjave - pooblastila za izpolnitev menice in vnovčenje izhaja, da se za zavarovanje obveznosti po navedeni kupoprodajni pogodbi in vseh bodočih obveznostih izroča prodajalcu bianco menica, ki je žigosana s strani trasanta in podpisana od pooblaščenih oseb, v nadaljevanju pa je naveden trasant in pooblaščena oseba - direktor. Toženec se tako kot porok v pooblastilu ni zavezal k izpolnitvi terjatve v primeru, če glavni dolžnik (kupec C. d.o.o.) izpolnitve ne opravi. Tožena stranka nadalje navaja, da se bianco menica izroči upniku s pooblastilom, da menični blanket izpolni in uporabi v svojo korist. Vse pa temelji na dogovoru - pooblastilu. Sam podpis Boruta Strojina na meničnem blanketu, kot fizične osebe, v okoliščinah, ki so bile natančno navedene tekom postopka ter v tej pritožbi nikakor ne zavezuje toženo stranko kot osebnega poroka. Zlasti je zmoten tudi zaključek sodišča v točki 20 obrazložitve. Sodišču prve stopnje tožena stranka nadalje očita, da je to nekritično sledilo navedbam tožeče stranke na ponovljenem naroku za glavno obravnavo. Navaja, da je že na tem naroku opozorila na ravnanje tožeče stranke in njeno podajanje novih dejstev in širjenje pravne podlage, za kar je bila prekludirana in je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka pa opozarja tudi na kršitev ustavnih pravic in sicer iz 22. člena Ustave RS, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje z odločitvijo v tej zadevi, s tem, ko je odločilo v nasprotju z že sprejeto odločitvijo višjega sodišča Cpg 217/2013. Meni, da sodišče stranke ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi o njeni zadevi samovoljno in arbitrarno odločilo drugače kot sicer redno odloča v vsebinsko enakih primerih.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Kolikor tožena stranka uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku na prvi stopnji, te niso bile storjene. Sodišče prve stopnje mora v ponovljenem postopku res opraviti vsa pravdna dejanja, ki jih nalaga razveljavitveni sklep in obravnavati vsa vprašanja, na katera ta sklep opozarja (člen 362/I ZPP), ni pa vezano na materialnopravna stališča, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Tako lahko vztraja pri svojem dotedanjem materialnopravnem stališču in odloči enako kot prejšnjič (19), prav to pa je sodišče prve stopnje v novem sojenju tudi storilo.

Na naroku za glavno obravnavo v novem sojenju je tožeča stranka podajala zgolj svoja pravna naziranja za katera pa zakonske določbe o prekluziji navajanja dejstev in dokazov ne veljajo (člen 286 in 286a ZPP).

Pritožba pa ima prav, ko sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava in posledično napačno ugotovitev dejanskega stanja.

Kot ugotavlja sodišče prve stopnje gre med pravdnima strankama za menični spor, saj tožeča stranka svojo vtoževano terjatev od tožene stranke uveljavlja na podlagi menične poroštvene obveznosti. Sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotavlja, da materialnopravno podlago za odločanje o predmetni zadevi predstavljajo določbe Zakona o menici (ZM) in določbe Obligacijskega zakonika (OZ).

Iz po sodišču prve stopnje nespornih dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka podpisala bianco menico. Sodišče prve stopnje tudi v zvezi z ureditvijo le-te pravilno ugotavlja, da ZM ne ureja posebej bianco menice, da se ta posredno omenja le v drugem odstavku 16. člena ZM, ki določa, da ob izdaji menice ta nima vseh potrebnih sestavin, da bi se jo štelo za menico, vendar pa se lahko izdajatelj in prejemnik sporazumeta, da sme slednji bianco menico izpolniti in uporabiti v svojo korist. Šele z izpolnitvijo postane bianco menica prava menica.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da so določila meničnega prava stroga, da je vsaka menična izjava na menici samostojna, neodvisna od drugih in da vsak formalno pravilen podpis na menici ustvarja samostojno menično obveznost. Vendar ni spregledati, da pravila kot so določena v ZM veljajo za menico v pravem pomenu besede, torej za menico, ki opravlja klasično funkcijo kroženja v pravnem prometu, ko v vlogi upravičenca iz menice oziroma imetnika menice nastopa nekdo tretji. Vsa po sodišču prve stopnje navedena načela meničnega prava so zato namenjena zaščiti pravnega prometa (kroženja menice), kar ščiti dobrovernega tretjega, ki se lahko znajde v vlogi imetnika menice. V obravnavanem primeru pa je bila menica izdana kot sredstvo zavarovanja (za terjatve tožeče stranke do družbe C. d.o.o., po pogodbi sklenjen s to d.o.o.) in je ves čas ostala v rokah strank meničnega dogovora. Siceršnje načelo zaupanja v menično listino, načelo abstraktnosti menične zaveze ter načelo objektivne razlage se v konkretnem primeru morajo zato umakniti načelu vestnosti in poštenja (2).

Ne gre prezreti, da mora bianco menica biti izpolnjena in uporabljena v skladu z dogovorom in danim pooblastilom za izpolnitev. Sprejem bianco menice predstavlja pooblastilo poštenemu imetniku, da lahko menico izpolni kasneje, vendar v skladu s pooblastilom, ki mu je za to dano in ki izvira iz osnovnega obligacijskega razmerja med imetnikom menice in podpisnikom. Menične zaveze podpisnikov menice, ki izvirajo iz bianco menice, ki jo oblikujeta tako obligacijsko kot menično pravno razmerje, je zato presojati drugače kot pri izdaji klasične menice, upoštevaje vsebino dogovora podpisnikov menice in skladnost tega z menico in to ne le glede trasanta, temveč tudi glede poroka oziroma avalista. Slednji ima tako ugovore glede skladnosti menice z osnovno pogodbo in menično izjavo za izpolnitev menice, poleg tega pa tudi ugovor nepoštene pridobitve menice iz drugega odstavka 16. člena ZM (3), kakor to vseskozi utemeljeno zatrjuje tožena stranka, a ji sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega prepričanja ni sledilo in je posledično trditve tožene stranke: (-) da ni bilo nikoli govora, tudi ne ob podpisovanju sporne (bianco) menice, da naj bi se tožena stranka s podpisom menice tožeči stranki zavezovala kot porok za obveznosti izdajatelja menice, (-) da niti v pogodbi o poslovnem sodelovanju niti v menični izjavi - v pooblastilu za izpolnitev menice ni bilo govora o tem, da bi tožena stranka jamčila za obveznosti C. d.o.o kot porok, (-) da menica naknadno ni bila izpolnjena v skladu z vsebino osnovnih pogodb in (-) da ni bila volja tožene stranke, da bi kot fizična oseba odgovarjala za obveznosti družbe C. d.o.o., napačno štelo za nerelevantne za odločitev in jih v zatrjevani smeri ni presojalo.

Iz po sodišču prve stopnje posredno izvedenih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni dokazno ocenjevalo in presojalo, lahko pa to stori pritožbeno sodišče (člen 358 tč. 2 ZPP), je slediti povzetim trditvam tožene stranke, da je tožeča stranka menico izpolnila v nasprotju z dogovorom pravdnih strank, da ta ni skladna z dogovorom v menični izjavi (priloga B 4) izdajatelja menice in podpisnika C. d.o.o. in v pogodbi o poslovnem sodelovanju sklenjeni med tožečo stranko in C. d.o.o. (priloga A3, B3), saj se v nobeni od teh ne omenja menično poroštvo, da je tožena stranka menice podpisala le kot zakoniti zastopnik dolžnika C. d.o.o, katere direktor je bila takrat, kakor to nedvomno izhaja iz menične izjave in pogodbe, ne pa kot porok in da tožena stranka ni podpisala izjave za poroštvo niti pooblastila za vnovčenje menice. Slednjega je podpisala le kot zakonita zastopnica C. d.o.o. Kot je trdila tožena stranka, to pa izhaja tudi iz izpovedbe zaslišanega komercialista tožeče stranke P. H. s katerim edino se je dogovarjala tožena stranka v zvezi s poslovanjem z družbo C. d.o.o., kot njen direktor, je tožena stranka sporno menico podpisala dvakrat in to na mestu, kot je bilo označeno na vzorčni menici, ki jo je predložil komercialist tožeče stranke P. H., ki je bil edini navzoč pri podpisovanju in ob podpisovanju (bianco) menice ni bilo dogovora o osebnem poroštvu tožene stranke za obveznosti C. d.o.o. Iz teh dejanskih ugotovitev je zaključiti, da podpisa tožene stranke kot fizične osebe na obravnavani menici ni moč šteti za aval, pri čemer sodišče prve stopnje spregleda, da je bil podpis dan na bianco menico in ne na izpolnjeno menico in tožene stranke ne more materialnopravno zavezovati.

Pritožbeno sodišče v zvezi z navedeno izpovedjo priče P. H. sicer ugotavlja, da je ta, ko je bil zaslišan v obravnavani zadevi, izpovedal drugače, nato pa je v zadevi II Pg 1445/2012 (zapisnik o zaslišanju v prilogi B 8) istih strank zaradi terjatve tožeče stranke po drugi (istočasno z obravnavano menico izdani) menici, svojo izpovedbo spremenil in izpovedal, kot je navedeno zgoraj in s tem potrdil okoliščine podpisa sporne bianco menice, kot jih je vseskozi zatrjevala tožena stranka. Slednji izpovedbi je kot verodostojni sledilo tudi pritožbeno sodišče, saj ob zaslišanju P. H. ni bil prisoten direktor tožeče stranke, kot ob njegovem zaslišanju v tej zadevi, ki je hkrati delodajalec P. H.

Pritrditi je toženi stranki, da je tožeča stranka do takšnega podpisa na menici prišla na nepošten način, saj je vedela, da se je podpisnik pogodbe o poslovnem sodelovanju zavezal le za zavarovanje z bianco neavalirano menico, pa je kljub temu po svojem komercialistu toženi stranki dala v podpis bianco menico na podlagi vzorčne menice, ki pa je bila bianco avalirana menica, pri čemer pa tožene stranke na to okoliščino sploh ni opozorila, na kar bi jo gotovo morala ob upoštevanju zaveze iz pogodbe o poslovnem sodelovanju.

Tožena stranka je podpisovala menico glede na dogovor v pogodbi o poslovnem sodelovanju in ob zaupanju v pošteno ravnanje tožeče stranke, da bo ob predložitvi menice v podpis dosegla zgolj to, kar je bila zaveza po pogodbi, ko pa je tožeča stranka s svojim ravnanjem dosegla več, kot bi ob pričakovanju tožene stranke, ki je podpisovala bianco menico v vlogi direktorja pogodbene stranke smela, ji je gotovo pripisati nepošteno ravnanje.

Ker je tožeča stranka ravnala nepošteno, tožene stranke podpis na menici ne more materialnopravno zavezovati in je zato ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti (4).

Pritožbi je bilo po navedenem ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se izdani sklep o izvršbi razveljavi v celoti in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne (člen 358 točka 2 ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je moralo odločiti tudi o stroških pravdnega postopka.

Ker je tožena stranka v celoti uspela v tem postopku, ji mora tožeča stranka povrniti vse pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Tožeča stranka mora toženi stranki tako povrniti pravdne stroške v znesku 3.123,56 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa za ves čas zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je o pravdnih stroških odločilo na podlagi priglašenih stroškov po stroškovnikih tožene stranke in po Zakonu o sodnih taksah in Odvetniški tarifi.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, je upravičena do pritožbenih stroškov v višini 1.334,13 EUR, ki ji jih mora tožeča stranka povrniti v 15 dneh (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Tako v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, člen 362, stran 500, tretja knjiga.

Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 245/2012.

Op. št. (3): Tako že v sklepu Cpg 251/2013 VS Celje v tej obravnavani zadevi.

Op. št. (4): Tako že v sklepu Cpg 251/2013 VS Celje v tej obravnavani zadevi.