VSL sklep II Cp 2517/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je zahtevala posestno varstvo. Tožencema je očitala, da sta jo motila v posesti nepremičnine ID znak: 000 (v naravi: sadovnjak, stanovanjska stavba, gospodarsko poslopje in dvorišče), s tem, ko sta s svojim ravnanjem (preusmeritev pošte upravljalca vodovoda na naslov druge tožene stranke, nepošiljanje računov tožeči stranki in neplačilo računov) povzročili dne 18. 4. 2012 s strani upravljalca izvedeni odklop vode v stanovanjski hiši na naslovu X. Zahtevala je vzpostavitev prejšnjega stanja, tako da toženca v postavljenem roku pri upravljalcu vodovoda podasta nalog za ponovni priklop vode na njune stroške. Zahtevala je še prepoved bodočih takih in podobnih motilnih dejanj in plačilo pravdnih stroškov.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo po ugotovitvi, da toženi stranki nista storili zatrjevanega motilnega dejanja, in da je do odklopa vode s strani upravljalca vodovoda prišlo v okviru ustrezne pravne podlage izključno zaradi tožnikovega ravnanja (neporavnavanja obveznosti). Pravdne stroške tožene stranke v višini 602,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Uveljavlja absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sklep pomanjkljiv, nerazumljiv, razlogi pa nejasni in v nasprotju sami s seboj ter z izvedenimi dokazi. Sodišče se je oprlo le na izpovedbo priče S. B. Ni se opredelilo do izpovedbe dolžnika in priče I. Š. niti do dopisa K. K. z dne 11. 5. 2012, ki potrjujejo, da tožeča stranka ni prejemala računov. V zvezi z dogovorjeno dolžnostjo glede prenosa obveznosti plačevanja stroškov so bili predlagani dokazi (zaslišanje zakonitega zastopnika in zaposlenih v nepremičninski agenciji), ki jih sodišče ni izvedlo niti tega pojasnilo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje o tem, na kateri naslov so prihajale položnice, pa je nepopolno in zmotno ugotovljeno. Sprejeta odločitev je posledično materialno pravno zmotna.

Tožena stranka je odgovorila na vročeno pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Na tožeči stranki je trditveno in dokazno breme, da v posestni pravdi dokaže, da je bila pred motenjem posestnica stvari, da je bila posest res motena, da jo je motila tožena stranka in še, da njeno dejanje res pomeni motenje: da je samovoljno in protipravno (32. in 33. člen SPZ).

Prvo sodišče je navedena pravna izhodišča v celoti upoštevalo. Pritožnik ne nasprotuje njegovi ugotovitvi, da sam odklop vode s strani upravljalca vodovoda ni bil protipraven, ker je imel ustrezno zakonsko podlago in je bil posledica neporavnanih obveznosti za dobavo vode. Prav tako ne izpodbija ugotovitve, da je bila dolžnost plačevanja računov za vodo na njem kot uporabniku nepremičnine. Kot pravilno jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj ima oporo v pravilno ocenjeni trditveni podlagi, ki jo je ponudil sam pritožnik. Torej dogovor med kupcem in prodajalcem nepremičnine o prenosu obveznosti plačevanja stroškov in sporočanja o tem Komunali, za to pravdo niso pravno relevantno dejstva. Predlagani dokazi v tej smeri pa so potemtakem nepotrebni. Sodišče prve stopnje jih zato upravičeno ni izvajalo. Velja sicer načelna dolžnost izvedbe predlaganih dokazov, razen izjem, med katerimi so tudi dokazi za ugotavljanje pravno nerelevantnih dejstev. Ker gre v dokazih, izpostavljenih v pritožbi, prav za take dokaze, z opustitvijo njihovega izvajanja sodišče očitane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bili računi za vodo pošiljani na naslov S. P. Nasprotna izpovedba tožeče stranke, ki ji je sicer pritrjevala tudi priča I. Š., je bila ovržena z ostalimi izvedenimi dokazi. Dokazna ocena je opravljena celovito in popolno, upoštevaje celotno dokazno gradivo. Da so bili računi pošiljani na naslov nepremičnine, ki jo je uporabljala tožeča stranka, in ne na naslov tožene stranke v L., se je sodišče zanesljivo prepričalo zlasti s samimi računi, ki so naslovljeni na naslov v P., in odgovorom K. K. sodišču. Od nje je zahtevalo natančnejša pojasnila prav glede na nejasni dopis, ki ga je v spis predložila tožeča stranka in na katerega se še v pritožbi (neuspešno) opira pritožnik. Ker se je na podlagi prepričljivega zaslišanja priče S. B. izkazalo, da vsebina listine, ki jo je pridobila tožeča stranka, ni bila dovolj natančna, pritožba sprejete dokazne ocene ne more omajati. Dejansko stanje o tem, kam so bili pošiljani računi, je pravilno in popolno ugotovljeno, dokazna ocena pa pojasnjena z jasnimi, prepričljivimi in življenjsko logičnimi razlogi. V njih ni protislovij in nasprotij, ki bi onemogočala vsebinski preizkus. Pa tudi neskladij z izvedenimi dokazi ne. Očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni in tudi tistih ne, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Siceršnje nestrinjanje pritožnika z dokazno oceno sodišče prve stopnje pa ne zadošča za očitke o kršitvi 8. člena ZPP. Kot je bilo že povedano, sodba tudi ni obremenjena z njo, ker je dokazna ocena opravljena skladno z metodološkimi napotki 8. člena ZPP.

Sodišču prve stopnje je treba torej pritrditi, da tožeči stranki ni uspelo dokazati niti tega, da so računi prihajali na naslov tožencev v L., niti tega, da bi toženca Komunali naročila preusmeritev pošiljanja računov in s tem povzročila oziroma storila očitano jima motilno dejanje. Tožbeni zahtevek je torej zavrnjen ob pravilni uporabi materialnopravnih določil 33. in naslednjih členov SPZ.

Ker pritožbenih razlogov ni in je odločitev pravilna v materialnopravnem in procesnem pogledu, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Zaradi neuspeha s pritožbo mora tožeča stranka sama trpeti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Tožena stranka stroškov z odgovorom na pritožbo ni priglasila, zato je odločanje o tem odpadlo.