VSL sodba in sklep I Cp 2382/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in druga tožena stranka sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je F. lastnica v izreku natančneje označenih poslovnih prostorov v I. nadstropju objekta A – poslovne stavbe na naslovu ..., ki stoji na parc. št. 386/5 k.o. X, ugotovitev, da stavbi pripadajoče zemljišče, ki je v solasti vsakokratnih lastnikov stavbe, predstavljajo parc. št. 386/7, 386/9, 386/12, 386/13, 386/14, 386/15, 386/16, 386/17, 386/18 in 386/19, vse k.o. X, kar vse skupaj predstavlja idealni solastniški delež 178/10.000 na parc. št. 386/5 ter že prej navedenih parcelah, ki se odpiše od idealnega solastniškega deleža tožene stranke družbe K., d. d. (I. točka izreka). Podredni tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila za primer, da bo predlog za vknjižbo lastninske pravice K. d. d., ki se obravnava pod Dn. št. 17417/2008 zavrnjen, in se od primarno postavljenega tožbenega zahtevka razlikuje zgolj v delu, s katerim predlaga odpis idealnega solastniškega deleža od deleža prvo tožene stranke I. d. o. o., pa je zavrglo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti prvo toženi stranki v višini 2.242,50 EUR, drugo toženi stranki pa v višini 2.827,00 EUR s pripadki (III. točka izreka).

Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da se izpodbijana odločitev spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti oz. njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da priposestvovanje idealnega dela nepremičnine ni mogoče, v nasprotju s temeljnimi določili stvarnega prava, ki določajo, da solastnik prosto razpolaga s svojim solastniškim deležem. Je tudi v nasprotju z ustavno pravico do zasebne lastnine, saj postavlja v neenakopraven položaj osebe, ki pridobijo lastninsko pravico na delu nepremičnine na podlagi priposestvovanja, v primerjavi z osebami, ki lastninsko pravico na delu nepremičnine pridobijo s sklenitvijo pravnega posla. Da je mogoče tudi priposestvovanje idealnega dela, je večkrat potrdila tudi sodna praksa (II Ips 339/2003 in II Ips 340/2003, VSK I Cp 586/2006). V tej zadevi priposestvovanje idealnega dela pride še toliko bolj v poštev zato, ker so bili že s pogodbo o ustanovitvi etažne lastnine in določitvi etažnih lastnikov na posameznih delih poslovnega objekta na naslovu ... z dne 23. 3. 1994, ki so jo sklenili prvotni lastniki oz. investitorji (med njimi tudi obe toženi stranki oz. njuna pravna prednika) določeni idealni deleži, ki pripadajo posameznemu investitorju na stavbi. V korist družbe K. d. o. o. je bil določen delež do 178/10.000 na stavbi in pripadajočem zemljišču, to je delež, ki ga s tožbo vtožuje tožeča stranka. S pogodbo o vzajemnih razmerjih med imetniki pravice uporabe so bili s strani prvotnih lastnikov oz. investitorjev opisno določeni prostori, ki sodijo v izključno last posameznega lastnika in prostori, na katerih ima posamezni lastnik skupno pravico uporabe. Za družbo K. so bili navedeni prostori, katerih lastnica je danes tožeča stranka in so predmet te tožbe. Točno ti prostori pa predstavlja idealni delež 178/10.000. Ta pogodba pomeni dogovor solastnikov o razdelitvi solastnine v naravi. Tožeča stranka s tožbo zahteva lastništvo na natanko tistem deležu, ki je bil naveden s pogodbo in dodeljen v izključno last drugi toženi stranki oz. njenemu pravnemu predniku. Prvotni lastniki so torej že leta 1994 oblikovali solastniške deleže, ki so zaživeli v pravnem prometu. Zmotno je materialnopravno stališče sodišča, da solastnina v naravi ni razdeljena in da zato ni mogoče ugoditi tožbi na ugotovitev lastninske pravice na idealnem deležu. Ker se sodišče do teh navedb niti ni opredelilo, sodbe ni mogoče preizkusiti. Napačna je tudi ugotovitev, da je tožeča stranka zgrešila pasivno legitimacijo, ko je tožbeni zahtevek usmerila zoper drugo toženo stranko, saj je bila ob koncu obravnave 6. 3. 2013 v zemljiški knjigi še vedno vpisana lastninska pravica v korist prve tožene stranke, o predlogu za vpis lastninske pravice v korist druge tožene stranke pa še ni bilo odločeno. Sodišče je namreč pri odločanju dolžno upoštevati tudi pravila zemljiškoknjižnega prava. V primeru, da bo predlogu drugo tožene stranke za vpis lastninske pravice ugodeno, bo vpisana kot lastnica z dnem 24. 6. 2008 in se torej v trenutku izdaje sodbe že šteje za zemljiškoknjižno lastnico. Tožbe ni dopustno zavrniti zaradi tega, ker sodišče o vpisu še ni odločilo. Sodišče bi se glede tega predhodnega vprašanja moralo opredeliti ali pa prekiniti postopek. Tudi sicer je napačno materialnopravno stališče sodišča, da drugo tožene stranke ni mogoče šteti za lastnico, ker še ni vpisana v zemljiško knjigo. Vpisu se namreč po najnovejši sodni praksi (II Ips 132/2009 in Up-591/10) ne pripisuje več izključnih absolutnih učinkov. V razmerju med prenositeljem in pridobiteljem prenos lastninske pravice začne učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen. V nadaljevanju pritožnik povzema stališče Ustavnega sodišča v citirani odločbi. Meni, da je zato drugo tožena stranka v razmerju do prvo tožene stranke že postala lastnica, vknjižba njene lastninske pravice v zemljiško knjigo pa bo zgolj deklaratornega značaja. Ne drži, da etažna lastnina v konkretnemu primeru ni vzpostavljena. Nastala je že s tem, ko je investitor sklenil pogodbo, s katero je prenesel lastninsko pravico na vsaj enem prostorskem delu stavbe. Na podlagi prejšnjih predpisov, ki so veljali do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), namreč vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo ni bil predpostavka njenega nastanka. Opozarja na določila Zakona o pravicah na delih stavbe (v nadaljevanju ZPDS), Zakona o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju ZPN) in Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju (v nadaljevanju SZ), ki so problematiko etažne lastnine in prometa z njo urejali v obdobju, ko je bila stavba zgrajena in v času, ko je s posameznimi deli tekel pravni promet. Etažna lastnina torej obstoji, znani so pripadajoči solastniški deleži, ki so v pravnem prometu in je zato dopustna tožba na ugotovitev lastništva na solastniškem deležu. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s postavitvijo primarnega in podrednega zahtevka uporabila institut eventuelnega sosporništva v smislu 192. člena ZPP. Tožeča stranka namreč podrednega zahtevka zoper prvo toženo stranko ni postavila za primer, da bi bil pravnomočno zavrnjen primarni zahtevek zoper drugo toženo stranko, temveč za primer, da bo predlog za vpis lastninske pravice v korist drugo tožene stranke zavrnjen. Uveljavlja podrejeni zahtevek v smislu 3. odstavka 182. člena ZPP. Opozarja, da v primeru eventuelne kumulacije zahtevkov ni treba čakati, da bo prvi zahtevek pravnomočno zavrnjen, pač pa je o tem mogoče odločiti v isti sodbi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami ZPP podrejeni zahtevek zoper prvo toženo stranko kot nedopusten in najmanj preuranjen zavrglo. Neobrazložena je tudi stroškovna odločitev, saj sodišče ni specificiralo, katere posamezne stroške je priznalo toženima strankama. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Na pritožbo je odgovorila druga tožena stranka. Pritrjuje stališču in zaključkom sodišča prve stopnje. Opozarja, da bi morala tožeča stranka postaviti ustrezen dajatveni zahtevek proti sopogodbeniku iz temeljnega posla, saj za ugotovitveni tožbeni zahtevek na podlagi priposestvovanja ni podlage, če iz navedb izhaja, da obstaja pogodbena podlaga njene zatrjevane lastninske pravice. Predlaga zavrnitev pritožbe in povračilo stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče pri pisanju odločbe ni storilo kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Za svojo odločitev je namreč navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so tudi jasni in si ne nasprotujejo. Preizkus odločitve je tako mogoč. Pomanjkanje razlogov o dejstvih, ki so odločilna z vidika drugačne materialnopravne presoje, ki jo ponuja pritožnica, pa ne pomeni te kršitve, ampak kvečjemu zmotno uporabo materialnega prava.

Tožnica je v tem postopku zahtevala ugotovitev, da je lastnica poslovnih prostorov, ki imajo oznake 4.1N, 5.1N, 6.1N, 7.1N, 18.1N, 19.1N, 21.1N, 22.1N in 24.1N, vse s skupno površino približno 135,17 m2, ki se nahajajo v I. nadstropju objekta A – poslovne stavbe na naslovu ..., ki stoji na parc. št. 386/5 k.o. X; da stavbi pripadajoče zemljišče, ki je v solasti vsakokratnih lastnikov stavbe, obsega parc. št. 386/7, parc. št. 386/9, parc. št. 386/12, parc. št. 386/13, parc. št. 386/14, parc. št. 386/15, parc. št. 386/16, parc. št. 386/17, parc. št. 386/18 in parc. št. 386/19, vse k.o. X, kar skupaj predstavlja idealni solastniški delež 178/10.000 na parc. št. 386/5, 386/7, 386/9, 386/12, 386/13, 386/14, 386/15, 386/16, 386/17, 386/18 in 386/19, vse k.o. X, ki se po primarnem zahtevku odpiše od idealnega solastniškega deleža tožene stranke družba K. d. d., po podrednem, če bo predlog za vpis lastninske pravice, ki se obravnava pod dn. št.17417/2008 zavrnjen, pa od deleža tožene stranke I. d. o. o.. Oba zahtevka utemeljuje s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev primarnega zahtevka utemeljilo 1. z ugotovitvijo, da priposestvovanje idealnega dela nepremičnine ni mogoče in 2. z ugotovitvijo, da drugo tožena stranka K. d. d., ki v zemljiško knjigo (še) ni vpisana kot solastnica, v tem sporu ni pasivno legitimirana.

Pritožbeno sodišče se do v sodbi sodišča prve stopnje in pritožbi izpostavljenega vprašanja, ali je (1) priposestvovanje idealnega dela nepremičnine mogoče (2), ne opredeljuje, ker to, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, v konkretnem primeru ni potrebno. Tožba je namreč v delu, ki se nanaša na zahtevek, s katerim tožnica zahteva ugotovitev, da je priposestvovala solastninsko pravico na celotni stavbi ter pripadajočih zemljiščih, glede na njeno trditveno podlago, po mnenju pritožbenega sodišča nesklepčna.

Kot izhaja iz trditev pritožnice, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje niti niso bile prerekane, je bila gradnja stavbe na naslovu ... financirana s strani desetih investitorjev (tudi obeh toženih strank) na podlagi pogodbe št. 6006/III/1 z dne 29. 6. 1979. Po izgradnji so investitorji 23. 3. 1994 sklenili pogodbo o ustanovitvi etažne lastnine in določitvi etažnih lastnikov na posameznih delih zgrajenega poslovnega objekta (v nadaljevanju pogodba o ustanovitvi etažne lastnine), v kateri so določili idealne deleže, ki pripadajo posameznemu investitorju na zgrajeni stavbi in zemljiščih (v korist družbe K. oziroma njene pravne prednice je bil določen delež do 178/10.000), s pogodbo o vzajemnih razmerjih med imetniki pravice uporabe (v nadaljevanju pogodba o vzajemnih razmerjih), ki je bila sklenjena istega dne, pa so bili določeni prostori, ki so v izključni lasti posameznega investitorja. Za pravno prednico družbe K. d. d. so bili to prostori, na katerih tožnica v tej pravdi zatrjuje lastninsko pravico. Skupna trajna pravica uporabe je bila dogovorjena na pripadajočih zemljiščih in skupnih delih stavbe. Etažna lastnina v zemljiško knjigo ni bila vpisana, prav tako pa se drugo tožena stranka oziroma njena pravna prednica na podlagi teh pogodb ni vpisala kot solastnica. Imetnica idealnega deleža, ki je sicer po citiranih pogodbah pripadel pravni prednici druge tožene stranke, je v zemljiški knjigi še vedno prva tožena stranka. Tožnica trdi, da je pravna prednica druge tožene stranke to, kar je dobila z obema pogodbama, prodala M. B. (sedaj banka K.), ta pa tožnici.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice v pritožbi, da je s sklenitvijo pogodbe o ustanovitvi etažne lastnine in pogodbe o vzajemnih razmerjih, obe z dne 23. 3. 1994, prišlo do nastanka etažne lastnine. Do tega je prišlo ne glede na to, da etažna lastnina v zemljiško knjigo ni bila vpisana.

Takrat veljavna zakonodaja, ki je urejala etažno lastnino (3), je tako omogočala (med drugim) tudi pridobitev lastninske pravice na posameznih poslovnih prostorih kot delih stavbe (primerjaj 2. člen ZPDS), skupne dele stavbe pa je opredeljevala kot skupno lastnino oziroma skupno pravico rabe (4. do 7. člen ZPDS). Nastala je (lahko) z razdelitvijo solastnine na stavbi med solastniki s pogodbo (8. člen). Razmerja med etažnimi lastniki so se urejala z občinskim odlokom (splošni pogoji) in s pogodbo, to je pogodbo o vzajemnih razmerjih (17. do 21. člen ZPDS). Za evidentiranje etažne lastnine je bila po ZPDS predvidena posebna zemljiška knjiga („E“ knjiga), vendar pa vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega značaja, saj je bil v zakonu predpisan le kot pravica etažnega lastnika (primerjaj 25. člen).

V konkretnem primeru so prvotni investitorji po zaključeni gradnji z zgoraj omenjenima pogodbama sicer določili solastne deleže na celotni stavbi ter pripadajočih zemljiščih, vendar so stavbo istočasno razdelili na posamezne dele in se sporazumeli o tem, kdo ima na njih (izključno) lastninsko pravico. S tem je, upoštevajoč opisano pravno podlago, etažna lastnina nastala, solastninska pravica posameznega investitorja na celotni (prej solastni) nepremičnini pa je prenehala. Prenehala je ne glede na to, da jo zemljiškoknjižno stanje še vedno izkazuje. Gre le za primer t.i. navidezne solastnine, za katero je značilno, da je bila stavba v naravi dejansko in pravno razdeljena na posamezne dele in je s tem nastala dejanska etažna lastnina, v zemljiški pa se je izvedla z vpisom solastninske pravice posameznih etažnih lastnikov, tako pa je tekel tudi pravni promet(4). Tudi v letu 2003 uveljavljena zakonodaja (5), ki je nastanek in vpisovanje etažne lastnine popolno in dosledno uredila in vpisu etažne lastnine v zemljiško knjigo dala konstitutiven pomen, tako nastale etažne lastnine ni ukinila, niti je ni zgolj zato, ker ni bila izvedena v zemljiški knjigi, transformirala nazaj v solastnino. Celo več, zapovedala je (6), da je treba omogočiti pravno ureditev dejansko že obstoječih, pred uveljavitvijo SPZ nastalih razmerij etažne lastnine, med drugim tudi primere t. i. navidezne solastnine. Prav taki primeri so bili tudi ciljni primeri postopka za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL(7). Dejanska etažna lastnina tudi sicer po ustaljeni sodni praksi uživa sodno varstvo (8).

Ker nastanek etažne lastnine pomeni način razdelitve solastnine, le-ta, kot je že bilo navedeno, s tem preneha. To pa pomeni, da tožnica - ki trdi (in pri tem vztraja tudi v pritožbi), da je na nepremičnini vzpostavljena etažna lastnina in je enega od posebnih delov, ki je v etažni lastnini, tudi sama kupila in v dobri veri uporabljala - ne more zahtevati ugotovitve, da je s tem na podlagi priposestvovanja pridobila solastninsko pravico. Tak tožbeni zahtevek je neodpravljivo nesklepčen in je bil zato pravilno zavrnjen.

Z ugoditvijo takšnemu zahtevku bi prišlo tudi do nedopustnega posega v lastninsko pravico ostalih etažnih lastnikov, saj bi odločitev vzpostavila solastninsko pravico tudi na njihovih etažnih delih. Ne da bi za to obstajala podlaga, bi se spremenil tudi položaj tožnice: iz (zatrjevane) izključne lastnice posameznega dela, bi postala solastnica celotne stavbe. Tak položaj pa bi ji, enako kot ostalim solastnikom, dajal možnost zahtevati delitev skladno s pravili o delitvi solastnine (70. člen SPZ). Ker pri tem lahko pride do razdelitve v naravi (etažne lastnine), civilne delitve (prodaje celotne nepremičnine na dražbi) ali uveljavitve prevzemne pravice (prevzem celotne nepremičnine po enem od solastnikov), bi to lahko pripeljalo do položaja, da tožnica ne bi imela več izključne lastninske pravice na svojem posameznem delu, temveč bi to morda pridobila šele kasneje, v postopku za razdelitev solastnine, ali pa tudi ne (9). Tak položaj pa ob dejstvu, da se dejanski etažni lastnini nudi sodno varstvo, seveda ni sprejemljiv.

Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju presojalo primarni zahtevek tudi v delu, s katerim je tožnica uveljavljala ugotovitev, da je priposestvovala lastninsko pravico na delu nepremičnine, to je posameznem delu, ki ga je s pogodbo o vzpostavitvi etažne lastnine in pogodbo o vzajemnih razmerjih pridobila druga tožena stranka. Tudi ta zahtevek je bil, čeprav iz deloma drugačnih razlogov, pravilno zavrnjen.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je bilo, ob materialnopravni presoji kot jo je opravilo sodišče prve stopnje (10), vprašanje, kdo je zemljiškoknjižni (so)lastnik, predhodno vprašanje. Ob dejstvu, da je že ob vložitvi tožbe tekel postopek za vpis (so)lastninske pravice v zemljiško knjigo na drugo toženo stranko (postopek Dn. št. 17417/2008), bi zato sodišče moralo, če se ni odločilo tega vprašanja rešiti samo, postopek prekiniti do pravnomočne odločitve v zemljiškoknjižnem postopku, vse v skladu s 13. in 206. členom ZPP. To, da o predlogu za vpis so(lastninske) pravice na drugo toženo stranko ob zaključku glavne obravnave še ni bilo odločeno (pri čemer bi morebiten vpis učinkoval od dneva vložitve zemljiškoknjižnega predloga), zato ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko.

Kot je bilo že navedeno, pa je odločitev o zavrnitvi zahtevka kljub temu pravilna.

V konkretnem primeru bi namreč tožnica tožbo z ugotovitvenim zahtevkom, da je lastnica v tožbi označenega posebnega dela, morala (nujno) vložiti zoper vse zemljiškoknjižne (so)lastnike. V kolikor slednji morda niso tudi dejanski etažni lastniki, pa tudi zoper slednje. Nobenega dvoma ni, da bi bil za tak zahtevek, če bi bila etažna lastnina vzpostavljena tudi v zemljiški knjigi, pasivno legitimiran (le) zemljiškoknjižni lastnik tega posameznega dela. Ker pa temu ni tako, to nujno terja, da v postopku, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani sodelujejo vsi zgoraj navedeni udeleženci materialnopravnega razmerja. Odločitev bi namreč lahko posegla tudi v njihove pravice. Na to možnost je opozorila že prva tožena stranka z (neprerekano) navedbo o neurejenih in spornih medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki, ki se nanašajo na uporabo posameznih posebnih delov (primerjaj neprerekane navedbe v odgovoru na tožbo z dne 23. 8. 2010).

Tudi zahtevek, da stavbi pripadajoče zemljišče predstavljajo v tožbi navedene parcele, ki so v solasti vsakokratnih lastnikov stavbe, ki ga tožnica dejansko postavlja v korist vseh etažnih lastnikov, ni usmerjen zoper pravo toženo stranko. Tožnica bi morala s tožbo zajeti vse zemljiškoknjižne solastnike, ki so nujni sosporniki, in ne le enega od njih (11). Če bi sodišče zahtevku ugodilo, to ne bi poseglo zgolj v stvarnopravna upravičenja ene od solastnic, ampak vseh.

Tudi ZVEtL, ki je sicer predpis, ki ima interventni značaj in strankam nudi nekatere olajšave, v postopku za vzpostavitev etažne lastnine predvideva udeležbo tako zemljiškoknjižnega lastnika kot lastnikov posameznih delov (primerjaj 16. člen ZVEtL), v postopku za ugotovitev in določitev pripadajočega zemljišča (26. člen ZVEtL), pa nujno udeležbo zemljiškoknjižnega lastnika zemljišča kot formalnega udeleženca (etažni lastniki so v tem postopku zgolj materialnopravni udeleženci (12)). Nobenega razloga ni, da bi za pravdni postopek, če se stranka odloči svoje pravice uveljaviti v pravdi, veljale manj stroge zahteve.

Odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka je tako pravilna. Do ostalih pritožbenih trditev, ki se nanašajo na ta del odločitve, se pritožbeno sodišče posledično ne opredeljuje, saj so nerelevantne.

Vse, kar je bilo povedano glede nesklepčnosti tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev solastninske pravice ter zgrešeni pasivni legitimaciji v pogledu ostalih delov zahtevka, velja tudi v pogledu podredno postavljenega zahtevka. Pritožbeno sodišče zato, čeprav je bil podredni zahtevek, upoštevajoč razloge v točki 7 te sodbe, nepravilno zavržen (13), v ta del odločitve ne posega. Zahtevek bi bilo namreč potrebno v vsakem primeru zavrniti.

Neutemeljen je tudi očitek o storjeni absolutni bistveni kršitvi postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker pri stroškovni odločitvi ni specificiralo, katere stroške je toženima strankama priznalo. Kot izhaja iz razlogov, se je sodišče prve stopnje glede tega, katere stroške je priznalo, v skladu z ustaljeno sodno prakso, sklicevalo na stroškovnike obeh strank. Ker je iz njih razvidno kateri stroški so bili priznani in kateri ne, in v kakšni višini, je s tem mogoč tudi pritožbeni preizkus odločitve.

Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev postopka na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. in 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, do njihovega povračila ni upravičena. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so drugi toženi stranki v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna jih je zato nositi sama.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------- (1) - upoštevajoč objektivno koncepcijo posesti, ki jo je sprejel Zakon o temeljih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in pojem posesti, ki izključuje lastninsko pravico na delu stvari -

(2) Glede tega vprašanja v sodni praksi ni ustaljenega stališča: tako so se v preteklosti dopuščali tudi zahtevki na ugotovitev solastninske pravice na podlagi priposestvovanja (primerjaj II Ips 339/2003 in I Cp 586/2006), z odločbo VS RS II Ips 178/2009, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, pa je bilo zavzeto drugačno stališče. SPZ priposestvovanja solastnine ne izključuje, saj jo v 3. odstavku 45. člena izrecno omenja.

(3) Gre za Zakon o pravicah na delih stavb (UL SRS 19/1976).

(4) Sodna praksa je takšne primere že prej štela in obravnavala za etažno lastnino (primerjaj npr. odločbe VS RS II Ips 847/94 in II Ips 59/99)

(5) Gre za Stvarnopravni zakonik in Zakon o zemljiški knjigi.

(6) Tako je 266. člen SPZ vse stvarne pravice (kamor sodi tudi lastninska pravica na posameznem delu stavbe), ki so bile pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, ohranil v veljavi tudi po njegovi uveljavitvi z vsebino, kot jo določa SPZ. 270. člen SPZ pa omogočil naknadno vzpostavitev pravnega akta, ki je podlaga za nastanek etažne lastnine ter ureditev razmerij med etažnimi lastniki.

(7) Primerjaj J. Debevec, Razmerja pri etažni lastnini nastali pred uveljavitvijo SPZ (t. i. dejanska etažna lastnina), Pravna praksa – 2012, številka 43, stran 9

(8) Primerjaj odločbo VS RS II Ips 83/2009, II Ips 178/2009, I Up 193/2011, II Ips 390/2009 in druge.

(9) Primerjaj odločbo VS RS I Up 193/2011.

(10) Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je v tem sporu pasivno legitimirana le oseba, ki je kot lastnica vknjižena v zemljiški knjigi (zemljiškoknjižni lastnik), pri čemer dejstva, da bi druga tožena stranka, kot izhaja iz neprerekanih tožbenih trditev, postala (le) solastnica deleža do 178/10.000, ni problematiziralo.

(11) Ni pa, glede na tako oblikovan zahtevek, dolžna zajeti tudi ostalih etažnih lastnikov – primerjaj odločbo VS RS II Ips 71/2011.

(12) Primerjaj sklep VSL I Cp 1955/2013 z dne 9. 10. 2013 in I Cp 90/2013

(13) Po rešitvi predhodnega vprašanja bi se izkazalo, da gre pri takšni postavitvi zahtevkov za situacijo iz 191. člena ZPP, vprašanje, ki bi se morda lahko izpostavilo je le, ali je lahko druga tožena stranka tožena (le) podredno.