VSL sklep II Cp 2970/2013

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 2.366,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 667,21 EUR od 28. 4. 2012 do plačila, od zneska 1.699,00 EUR pa od 26. 6. 2012 do plačila.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb postopka, s predlogom, da višje sodišče sodbo spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče je pri svoji odločitvi, ali gre za vlomsko tatvino po splošnih pogojih tožene stranke, izhajalo le iz opisa kazenskih ovadb, ki pa sta pomanjkljivi, saj policisti niso ugotavljali, na kakšen način je neznani storilec prišel do skupne kolesarnice večstanovanjskega objekta na P. 3. Tožeča stranka je pojasnila, da se kolesarnica nahaja za dvojnimi zaprtimi in zaklenjenimi vrati, najprej za zaprtimi vrati v stanovanjsko stavbo, potem pa še posebej za zaprtimi vrati v kolesarnico. Neposreden in prost vstop v kolesarnico tako ni mogoč. Do odtujitve koles je lahko prišlo le tako, da je nekdo protipravno posegel v tuj zaprt prostor ter odtujil obe kolesi. To je bilo lahko storjeno s sredstvom, ki ni namenjeno za redno odklepanje, vendar pa ne pusti sledi oziroma poškodb na vratih ključavnice. Navedeno je izpovedala tožeča stranka, potrdil pa je to možnost tudi policist J. P.. Sodišče ni napravilo dokazne ocene posameznih dokazov in ni obrazložilo, zakaj je nekatera dejstva in dokaze štelo kot odločilna, druge pa ne, prav tako tudi ni upoštevalo izpovedi tožnika in priče J. P.. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da kolesarnica ne predstavlja pomožnih prostorov v smislu 18. člena splošnih pogojev, saj to dejstvo med strankama ni bilo sporno. Sodišče se je tudi napačno spuščalo v 19. člen splošnih pogojev, ki določa razširitev zavarovalnega kritja. Stališče sodišča je prestrogo, saj je bil tožnik pri sklepanju pogodbe šibkejša stranka. Zato bi bilo treba splošne pogoje razlagati v korist tožnika.

3Pritožba je utemeljena.

4Tožnik kot sklenitelj zavarovanja po polici za zavarovanje stanovanjskih premičnin v tej pravdi od toženke kot pogodbene zavarovalnice zahteva povračilo škode, ki mu je nastala zaradi protipravne odtujitve dveh koles iz kolesarnice, v stavbi, v kateri živi. Med strankama ni bilo sporno, da sta bili kolesi res protipravno odtujeni, sporno je bilo zgolj, ali sta bili odtujeni z vlomsko tatvino oziroma ropom, kot to ureja 13. člen Splošnih pogojev za zavarovanje stanovanjskih premičnin (Pg-Sta-11-3, v nadaljevanju splošni pogoji).

5Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo splošne pogoje toženke, ko je štelo, da se zavarovalno kritje ne razteza na predmete, odtujene iz kolesarnice, ki se nahaja znotraj večstanovanjske stavbe na naslovu P. 3. Po določilu 16. člena splošnih pogojev so predmet zavarovanja tako stanovanjske premičnine, kot stvari, ki služijo za osebno uporabo, in sicer tudi, če so shranjene v pomožnih prostorih (peta alinea prvega odstavka 16. člena splošnih pogojev), če so last zavarovanca oziroma članov njegovega gospodinjstva. Splošni pogoji izrecno izključujejo predmete, ki niso predmet zavarovanja, med njimi tudi vsa motorna vozila, med katera pa odtujena kolesa ne spadata. Čeprav kolesa torej nista bila odtujena iz stanovanjskih prostorov, je zanje zavarovalno kritje podano, in sicer ne glede na to, da ni bila sklenjena razširitev zavarovalnega kritja K. Napačno je stališče prvostopnega sodišča, da kolesarnice ni mogoče šteti kot pomožni prostor, saj predstavlja skupne prostore stanovanjske zgradbe. Splošni pogoji namreč v uvodnem določilu opredeljujejo pojem pomožnih prostorov, med katere sodijo klet, podstrešje (ki oba predstavljata skupne prostore), garaža, lopa, terasa, torej tja nedvomno sodi tudi kolesarnica. Toženka v postopku tudi ni ugovarjala, da za vlomno tatvino v konkretni kolesarnici ni podano zavarovalno kritje po sklenjeni zavarovalni polici, kar še dodatno kaže na napačen zaključek iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da zavarovalni primer ni nastal, ker tega rizika zavarovalna polica ne pokriva.

6Tožnik in priča J. P. sta zaslišana v dokaznem postopku podrobno opisala, kako je urejen režim zaklepanja njihove večstanovanjske zgradbe v X ter izrecno zanikala, da bi bila kolesa v kolesarnici prosto dostopna. Tožnik je izrazil predvidevanje, da je do odtujitve koles prišlo na vlomen način s posebnim pripomočkom, ki ne pušča sledov na vratih, to možnost pa je dopustil tudi kriminalist J. P.. Ta in policistka S. M. sta tudi izpovedala, da so takšne tatvine največkrat storjene tako, da se nekdo pritaji in izkoristi čas zapiranja vrat, da se izmuzne v stavbo. Sodišče prve stopnje se do omenjenih navedb prič in tožnika v sodbi ni opredelilo, temveč je izhajalo zgolj iz podatkov policijskega zapisnika, da na kraju dogodka ni bilo sledi vloma. Ker je vlomna tatvina po določilu 3. točke prvega odstavka 13. člena splošnih pogojev storjena tudi, če nekdo pride v stanovanjski prostor (oziroma tudi pomožni prostor), se v njem skrije in opravi tatvino v času, ko so prostori zaklenjeni, pritožba utemeljeno opozarja, da izpodbijana sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi temeljili na celoviti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

7Sodišče naj v novem postopku upošteva, da je do odtujitve koles prišlo iz pomožnih prostorov, ki so predmet zavarovalnega kritja, ter se nato ponovno opredeli do vprašanja, ali sta bili kolesi odtujeni z vlomno tatvino, kot jo določa 13. člen splošnih pogojev. Ob tem naj ustrezno ovrednoti, da zavarovanec, ki ob dogodku ni bil navzoč, ne more imeti natančnih podatkov, kako je do tatvine prišlo, zato je potrebno o teh dejstvih sklepati tudi glede na vse ostale okoliščine primera in namen zavarovalnega kritja.

8Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.