VSK sodba II Kp 55943/2013

Pritožba obsojenega J.P. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z izpodbijano sodbo kot neutemeljen zavrnil predlog obsojenega J.P. za združitev kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 1, ki je postala pravnomočna 21. junija 2013 in po sklepu o odreditvi pripora Okrožnega sodišča v Kopru Kpr 2.

Zoper sodbo je obsojeni vložil pritožbo, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot tudi kršitve materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in odločitve pred drugim predsednikom senata.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je odločitev zunajobravnavnega senata sodišča prve stopnje pravilna. Obsojeni namreč predlaga združitev kazni zapora po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani s prestanim priporom v kazenskopreiskovalni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Kopru. Po določbi prvega odstavka 407. člena ZKP se sme pravnomočna sodba spremeniti tudi brez obnove kazenskega postopka, če je bilo v dveh ali več sodbah zoper istega obsojenca pravnomočno izrečenih več kazni, pa niso bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku; če je bila pri izreku enotne kazni po določbah o steku upoštevana kot določena (55. člen Kazenskega zakonika) tudi kazen, ki je bila že zajeta v kazni, izrečeni po določbah o steku v kakšni prejšnji sodbi in če se pravnomočna sodba, s katero je bila za več kaznivih dejanj izrečena enotna kazen, delno ne bi mogla izvršiti zaradi amnestije, pomilostitve ali iz drugih razlogov. Jasno je torej, da se sme spremeniti na predlagani način le pravnomočna sodba in ni mogoče združevati kazni izrečene s pravnomočno sodbo s prestanim priporom v drugi kazenski zadevi. S tako imenovano nepravo obnovo kazenskega postopka se namreč spreminja samo odločba o kazni, medtem ko pripor ni kazen, pač pa eden od ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka, kot je pravilno navedeno v 6. točki izpodbijanega sklepa. Ker pritožba ni utemeljena, jo je višje sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obsojeni s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso po tarifni številki 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 30,00 EUR.