VSK sodba Cp 940/2013

Pritožba tožeče stranke se zavrne in sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženec tožniku plačati 459,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.1.2013 (dan vložitve tožbe) dalje do plačila. V presežku, glede zakonskih zamudnih obresti za čas od 24.3.2011 do 2.1.2013, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da mora toženec tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 82,00 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik in se sklicuje na vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je sodišče del obrestnega zahtevka neutemeljeno zavrnilo. Po 193. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) je treba tedaj, ko se vrača tisto, kar je neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti. Toženec je dolžan plačati zamudne obresti od tedaj, ko ni bil več dobroveren, kar je najkasneje ob vložitvi zahtevka. Tožnik meni, da je bil toženec v trenutku pridobitve zneska 459,79 EUR res dobroveren, ni pa bil več dobroveren po 24.3.2011, ko ga je tožnik opozoril na vloženo revizijo. V skladu s sodno prakso je informacija o vloženi reviziji izključila dobro vero toženca (sodba VS RS II Ips 731/2007).

Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, ponavlja svoje navedbe s postopka na prvi stopnji ter pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik tožencu 16.3.2011 nakazal znesek 459,79 EUR, ki je predstavljal tožnikovo obveznost do toženca po pravnomočni sodni odločbi (pravdni stroški z obrestmi). Sodba je bila kasneje v postopku z izrednim pravnim sredstvom (1) spremenjena tako, da je bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. V tej pravdi je tožnik zaradi odpadle podlage za plačilo na podlagi 190. člena OZ zahteval vrnitev zneska 459,79 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne, ko je bil po tožbenih trditvah toženec seznanjen, da je tožnik vložil revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje, to je od 24.3.2011 dalje do plačila.

V pritožbi vztraja, da je bil obrestni zahtevek v celoti utemeljen. Gre torej za vprašanje pričetka teka zamudnih obresti pri vračanju neupravičeno pridobljenega. Sodišče prve stopnje je glede na procesno gradivo določbo 193. člena OZ pravilno uporabilo. Da toženca ni mogoče šteti za nepoštenega pridobitelja v trenutku prejema zneska, ki mu je bil izplačan na podlagi pravnomočne sodbe, ni sporno. Za presojo trenutka kasnejšega nastopa nedobrovernosti pa v konkretnem primeru ni relevanten trenutek, ko je bil toženec seznanjen z vložitvijo revizije zoper sodbo, ki je predstavljala podlago za plačilo. Dejstvo je, da je ob vložitvi revizije še obstajala pravna podlaga, na podlagi katere je toženec zadrževal prejeti znesek. Šele s tem, ko je s spremembo pravnomočne sodbe podlaga odpadla in je bil toženec s tem seznanjen, je po mnenju pritožbenega sodišča mogoče govoriti o njegovi nepoštenosti v smislu 193. člena OZ, saj je to trenutek, ko je zvedel, da je brez podlage obogaten na tuj račun in zamudnih obresti od prejetega zneska za čas pred tem ni mogoče zahtevati (2). V tej zvezi se tožnik neutemeljeno sklicuje na v pritožbi citirano sodbo VS RS, saj se ta nanaša na vprašanje pravilne uporabe 195. člena OZ, ki preprečuje sam vrnitveni zahtevek v primeru neutemeljeno plačnih odškodnin, v povezavi s skrbnostjo prejemnika oziroma bremenom, da prejetega ne porabi na način, da bi onemogočil morebitno vračilo. Iz teh razlogov in ker po podatkih spisa ni bil opredeljen in izkazan datum, ko se je toženec seznanil z izidom postopka z izrednim pravnim sredstvom, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je upoštevalo dan vložitve tožbe in tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od tega dne dalje.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku). Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik glede na svoj neuspeh, toženec pa, ker s svojim odgovorom ni prispeval k razjasnitvi spornega vprašanja in je bil strošek odgovora na pritožbo nepotreben (154. in 155. člen ZPP).

------------------------------------------

op. št. 1: Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo.

op. št. 2: Primerjaj sodbi VS RS III Ips 5/2011, VSL I Cpg 102/2012.