UPRS sklep II U 167/2013

Tožba se zavrže.

Z izpodbijanim sklepom je Občinski svet Občine Ljutomer na podlagi 107. člena Poslovnika Občinskega sveta Občine Ljutomer (Poslovnik) na svoji 16. seji dne 16. 1. 2013 sprejel sklep, da se tožnika kot člana Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja (Komisija), razreši.

Tožnik v tožbi navaja, da so predlagatelji razrešitve navajali, da nima več zaupanja večine članov občinskega sveta, ker njegovi predlogi niso usklajeni z voljo večine svétnikov in ne dobivajo podpore v občinskem svetu. S takšnim stališčem se tožnik ne strinja. Meni, da je večina predlogov, ki jih je podala Komisija, bila v občinskem svetu sprejeta in je kot član Komisije delal v skladu s predpisi. Meni tudi, da predlog za razrešitev ne vsebuje utemeljenih razlogov za razrešitev. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrže. Meni, da tožnik predmetnega spora ne more začeti, saj v skladu s 33. členom Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) lahko to stori samo župan. Meni tudi, da je odločitev tudi vsebinsko pravilna.

Tožba ni dovoljena.

Po določbi pete alineje drugega odstavka 29. člena ZLS občinski svet imenuje in razrešuje člane komisij občinskega sveta, torej tudi člane Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja (prvi odstavek 30. člena ZLS). Župan lahko zadrži izvajanje odločitve Občinskega sveta, če meni, da je nezakonita ali je v nasprotju s Statutom ali drugim splošnim aktom občine ter predlaga občinskemu svetu, da o njej ponovno odloči na prvi naslednji seji, pri čemer mora navesti razloge za zadržanje. Če občinski svet ponovno sprejme enako odločitev, lahko župan začne postopek pri Upravnem sodišču (šesti odstavek 33. člena ZLS). To pomeni, da je v primeru nezakonitosti odločitve občinskega sveta zakonodajalec predvidel sodno varstvo v upravnem sporu, ki ga lahko zahteva le župan. To nadalje pomeni, da tožnik (sam) zgoraj navedenega sklepa občinskega sveta ne more izpodbijati v upravnem sporu.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po presoji sodišča pa izpodbijani sklep ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu navedenega člena. Biti član Komisije občinskega sveta namreč ni pravica, ki bi imela varstvo v sodnem postopku. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 113/2013.

Ker torej izpodbijani akt ni upravni akt, tožnik pa tudi ni izkazal, da izpodbijani akt posega v njegov pravni položaj, je sodišče na podlagi 4. in 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi z drugim in tretjim odstavkom tega člena tožbo zavrglo.