UPRS sodba IV U 235/2012

Tožba se zavrne.

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom na predlog Ministrstva za notranje zadeve in na podlagi štirih izvršljivih plačilnih nalogov Policijske postaje Šentjur pri Celju začel davčno izvršbo na tožnikova denarna sredstva iz naslova neplačane globe in stroškov postopka za prekršek ter stroškov davčne izvršbe v skupnem znesku 1 439,88 EUR. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je predlagatelj izvršbe poslal davčnemu organu predlog za prisilno izterjavo neplačane globe in stroškov postopka, ki so izkazani z izvršilnim naslovom, navedenim v izreku, ter da gre v konkretnem primeru za izvršbo drugih denarnih obveznosti na podlagi 156. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), za katero je v skladu s prvim odstavkom 146. člena ZDavP-2 podlaga odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki jo izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. In ker tožnik v določenem roku ni poravnal globe in stroškov postopka, je davčni organ v skladu s 143. členom ZDavP-2 začel davčno izvršbo z izdajo izpodbijanega sklepa.

Drugostopni organ je pritožbi tožnika ugodil glede navedbe izvršilnih naslovov in terjanih zneskov glob ter temu ustrezno spremenil prvi odstavek izpodbijanega sklepa tako, da se po (zdaj le še treh) odločbah o prekršku terjajo neplačani stroški postopka za prekršek in stroški davčne izvršbe v skupnem znesku 180,86 EUR, v ostalem pa pritožbo zavrnil. Ugotavlja namreč, da so izvršilni naslovi v sklepu nepravilno navedeni oziroma poimenovani, in da so nepravilno navedeni datumi njihove izdaje. Izvršilne naslove predstavljajo odločbe o prekršku Policijske postaje Šentjur, ki so vse opremljene s potrdilom o izvršljivosti in so kot takšne v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku ustrezna podlaga za davčno izvršbo. Obenem pa je iz upravnih spisov razvidno, da je bilo s sklepi Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju z dne 6. 7. 2010 odločeno, da se globa po prej navedenih odločbah prisilno ne izterja, zato je bilo treba sklep, s katerim se terja tako globa kot stroški postopka, spremeniti tako, kot sledi iz izreka odločbe. Pritožbeni ugovor, da bi bilo treba postopek izvršbe ustaviti za celoten dolg, drugostopni organ zavrača. Iz sklepov sodišča namreč sledi, da se globa po navedenih odločbah ne izterja, ni pa hkrati odločeno, da se ne izterja sodna taksa kot strošek postopka. In ker glede sodne takse obstajajo že navedene odločbe, ni procesnih ovir za to, da se neplačana sodna taksa izterja.

Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja ter predlaga, da sodišče odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in naloži toženi stranki, da mu povrne izterjane zneske. V tožbi se sklicuje na sklepe Okrajnega sodišča v Šentjurju ter meni, da je vse to, kar vsebuje izpodbijana odločba oziroma sklep, razveljavljeno s sklepi sodišča. Izpodbijana odločitev je zato nezakonita, tožnik pa pahnjen na rob preživetja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz izpodbijanega sklepa in listin, ki so v spisih, sledi, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan na predlog upravičenega predlagatelja izvršbe ter na podlagi odločb o prekršku, s katerimi se tožniku (v izreku in pod grožnjo prisilne izterjave) nalagajo v plačilo tako globa kot stroški postopka, in ki so vse opremljene s potrdilom o izvršljivosti. Izdan je bil torej na podlagi izvršljivih odločb, ki so po določbah ZDavP-2 podlaga za davčno izvršbo. Iz spisov je razvidno tudi, da je bilo kasneje, vendar še pred izdajo sklepa o izvršbi, s sklepi sodišča (z dne 6. 7. 2010) odločeno, da se globa po izdanih odločbah ne izterja prisilno. Odločeno je bilo torej le glede globe, zato pritožbeni davčni organ ni imel podlage za to, da bi spremenil izpodbijani sklep tudi v delu, ki se nanaša na prisilno izterjavo stroškov postopka. Da bi bile izdane v tej zvezi še druge ali drugačne odločbe, tožnik ne trdi, oziroma se tudi sam v tožbi izrecno sklicuje le na že omenjene sklepe sodišča. Uspeti pa tudi ne more s sklicevanjem na 5. točko izreka sklepov sodišča (z dne 25. 5. 2010), s katerimi se določi uklonilni zapor, ter na njihovo razveljavitev, saj se z izpodbijanim sklepom o izvršbi ne terja sodna taksa po teh sklepih, temveč po izdanih odločbah o prekršku. To pa pomeni, da je drugostopni davčni organ ravnal v skladu z vsebino odločb, ki mu jih je posredoval predlagatelj izvršbe, ter na tej podlagi pravilno spremenil prvostopni sklep o izvršbi.

Sodišče je zato tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker ključne dejanske okoliščine niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.