VSL sklep III Ip 94/2014

I. Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijani I. in II. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika z dne 10. 6. 2009 (I. točka) in odločilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške ugovora z dne 10. 6. 2009 in pritožbe zoper sklep z dne 3. 9. 2010 (II. točka), upnik pa sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo dolžnika zoper sklep z dne 3. 9. 2010 in vloge z dne 28. 6. 2013 (III. točka).

2Zoper I. in II. točko sklepa se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Predlaga, da se sklep spremeni tako, da se ugovoru dolžnika v celoti ugodi in sklep o nadaljevanju izvršbe zoper dolžnika z dne 6. 9. 2009 razveljavi, razveljavi vsa opravljena izvršilna dejanja in predlog za nadaljevanje izvršbe zavrne, upniku pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Uveljavlja pritožbene stroške po specificiranem stroškovniku. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je dolžnik imel status družbenika ob izbrisu družbe E. d.o.o. iz sodnega registra. V ugovoru je navedel, da sta se z drugim družbenikom I. Š. 30. 11. 2003 dogovorila, da dolžnik izstopa iz družbe, sodišče pa je na dokazni predlog vpogledalo v družbeno pogodbo in ugotovilo, da dolžnikovega izstopa tega dne ni mogoče šteti za veljavnega, ker naj ne bi bil opravljen skladno z določbami družbene pogodbe. Določbe ZGD o izstopu družbenika iz družbe niso izključno kogentne narave in družbeniki lahko pogoje za izstop družbenika določijo drugače kot predvideva zakon. V konkretnem primeru je bil postopek izbrisa urejen v družbeni pogodbi. Dolžnik izjave o izstopu res ni podal pred notarjem, jo je pa podal pred edinim preostalim družbenikom, ki je na njej celo podpisan. Šlo je torej za dogovor med družbenikoma, da bo dolžnik iz družbe izstopil in v bistvu za dogovorni izstop po postopku, ki je sicer drugačen od predvidenega v družbeni pogodbi. Ker lahko družbeniki dogovore spreminjajo, je tako treba razumeti tudi dogovor z dne 30. 11. 2003, pri katerem sta sodelovala oba družbenika in soglašala z izstopom, zato ni bilo potrebe o podaji izjave pred notarjem. Le če se drugi družbenik ne bi strinjal z izstopom, bi izstop kljub nasprotovanju lahko dosegel po postopku, predvidenem v družbeni pogodbi. ZGD namreč izstop iz družbe predvideva le, če je tako določeno v družbeni pogodbi in postopek izstopa je v družbeni pogodbi urejen v korist družbenika, saj sicer brez soglasja vseh družbenikov iz družbe ne more izstopiti. Da v konkretnem primeru ni izstopil iz družbe po postopku, predvidenem v družbeni pogodbi glede na soglasje družbenikov na dejanski izstop ne vpliva. Neutemeljeni so zato zaključki sodišča prve stopnje, da dogovora ni mogoče šteti za izstop iz družbe, ker izjava ni bila podana pred notarjem kot tudi zato ne, ker ni bila podana vsaj tri mesece pred koncem poslovnega leta. Če bi slednje držalo, bi se lahko štelo, da je dolžnik izstopil s koncem poslovnega leta 2004, kar je še vedno pred izbrisom družbe iz sodnega registra. Ker je iz družbe izstopil 30. 11. 2003 in od tedaj dalje z družbo ni imel več opravka ter bil prepričan, da ni več družbenik, je s tem tudi izkazano, da je pasivnost nezakrivljena. V družbi je imel poslovni delež v višini 50% osnovnega kapitala. Nikoli ni bil zakoniti zastopnik družbe, temveč je to bil I. Š., ki je bil edini pristojen in odgovoren za to, da družba posluje skladno s predpisi. Odgovoren je bil tudi za sprotno oddajanje letnih računovodskih poročil. Očitno je, da je za stanje za izbris družbe iz sodnega registra, odgovoren I. Š., ki je bil obenem tudi družbenik s 50% poslovnim deležem, dejansko pa je bil edini družbenik po izstopu dolžnika iz družbe. Dolžnik je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje I. Š. ter J. G., sodišče prve stopnje pa ni navedlo razlogov, zakaj je te dokazne predloge zavrnilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Dolžnik stanja neoddajanja poročil ne bi mogel spremeniti, ker kljub temu, da bi lahko sklical skupščino, ne bi mogel doseči zamenjave zakonitega zastopnika, saj za to ni imel potrebne večine. Dolžnik ni vedel za neoddajanje poročil, saj mu I. Š. tega ni povedal, po izstopu pa sta tudi štela, da dolžnik ni več družbenik. Da se je s poslovanjem družbe ukvarjale le I. Š., bi lahko potrdila J. G., ki je za družbo vodila računovodske izkaze in zgolj od I. Š. dobivala vsa navodila. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo in zaradi njegove neizvedbe zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ravno J. G. bi lahko povedala o tem, da je posle vodil I. Š., da se je dolžnik zanimal za stanje v družbi, poskušal izvedeti, kako družba posluje ipd. Ker ni bilo indicev, da družba ne oddaja poročil, ni bila povoda za sklic skupščine in zamenjavo direktorja ter odločanje o zadevah, kjer pa tudi sam ne bi mogel doseči sprememb glede na svoj poslovni delež. Ravno tako ni imel razloga, da bi o zadevah družbe zahteval vpogled v kakšno dokumentacijo. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati dogovor in šteti, da gre pri dolžniku za nezakrivljeno pasivnost. Dogovor med družbenikoma je namreč treba razumeti tako, da I. Š. nase prevzame celotno poslovanje družbe ter vse morebitne obveznosti in terjatve. Ne drži navedba, da dolžnik ni poskušal sklicati skupščine, saj je v ugovoru navedel, da je bilo nekaj skupščin do izstopa sklicanih na njegovo pobudo. Ker je takšna ugotovitev v nasprotju z navedbami v ugovoru, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Drži tudi, da pravno formalno sodišče ni vezano na ugotovitve davčnega organa, vendar ne gre prezreti, da je tudi davčni organ ugotovil, da dolžnik ni bil aktivni družbenik in to na podlagi enakih listin kot so bile predložene v tem postopku. Z odločitvijo je bila dolžniku kršena pravica iz 22. člena Ustave RS, ki vsakemu zagotavlja enako varstvo pravic pred državnimi organi. V konkretnem primeru pa sta dva državna organa pritožnika obravnavala drugače glede enakega dejanskega stanja.

3Upnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je sklep v izpodbijani I. in II. točki izreka preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6Prvotni dolžnik E. d.o.o. je bil 29. 3. 2007 izbrisan iz sodnega registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod. V takšnem primeru se na podlagi četrtega odstavka 27. člena ZFPPod šteje, da so družbeniki izbrisane družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 425. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1 o prevzemu obveznosti za plačilo morebitnih preostalih obveznosti izbrisane družbe. Skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002, ki je deloma razveljavila določbo 27. člena ZFPPod, pa so „pravi, aktivni družbeniki“ univerzalni pravni nasledniki izbrisane družbe; družbenik, ki meni, da to ni, ima možnost ugovora, da je bil „nepravi, pasivni družbenik“. Dokazno breme, da je bil pasivni družbenik, je na družbeniku, in ne na upniku, ki proti njemu uveljavlja svojo terjatev. Obveznost plačila morebitnih obveznosti prevzamejo v skladu z omenjeno Ustavno odločbo tako samo aktivni družbeniki.

7V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 6. 4. 2009 nadaljevalo izvršbo zoper pravnega naslednika izbrisane družbe, in sicer družbenika S. Z. Novi dolžnik je 10. 6. 2009 podal ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe zoper pravnega naslednika izbrisane družbe, katerega je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot ugovor novega dolžnika po 56.a členu ZIZ. V ugovoru je najprej zatrjeval, da ni pravni naslednik izbrisane družbe, ker mu je status družbenika prenehal pred izbrisom družbe iz sodnega registra, in sicer dne 30. 11. 2003, ko sta se z družbenikom I. Š. dogovorila, da dolžnik iz družbe izstopi.

8Kot v pritožbi navaja dolžnik določbe Zakona o gospodarskih družbah – ZGD o izstopu družbenika iz družbe res niso kogentne v takšni smeri, da se družbeniki ne bi mogli dogovoriti o izstopu družbenika iz družbe. Upoštevati pa je treba, da se družbeniki o načinu izstopu ne morejo dogovoriti na katerikoli možen način. Skladno s prvim odstavkom 436. člena ZGD, ki je veljal v času sklenitve omenjenega dogovora med dolžnikom in družbenikom I. Š., lahko namreč družbena pogodba določi, da sme družbenik iz družbe izstopiti ali da je lahko izključen iz družbe, ter določi pogoje, postopek in posledice izstopa oziroma izključitve. To pomeni, da mora družbenik, če želi iz družbe izstopiti, to storiti na način, dogovorjen z družbeno pogodbo. Dolžnik je v ugovoru sicer zatrjeval, da je iz družbe izstopil na tak način, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi vpogleda v družbeno pogodbo (list. št. 104-122 spisa) ugotovilo, da zgolj z omenjenim sporazumom med družbenikoma dolžnik iz družbe ni izstopil. V družbeni pogodbi je bilo namreč v 11. členu določeno, da mora družbenik za izstop iz družbe podati izstopno izjavo pred notarjem tri mesece pred zaključkom poslovnega leta (s tem izstopi ob koncu poslovnega leta), izstopna izjava mora biti vročena direktorju in drugemu družbeniku, dolžnik pa mora imeti poravnane tudi vse obveznosti do družbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sporazum med družbenikoma ni bil sklenjen pred notarjem (kar v pritožbi priznava tudi dolžnik), zato ne izpolnjuje pogojev, ki jih za izstop iz družbe predvideva družbena pogodba. Dogovor o izstopu, sklenjen med družbenikoma mimo določil družbene pogodbe, ne more vplivati na izstop družbenika iz družbe, za kar se v pritožbi zmotno zavzema dolžnik. Kot izhaja iz družbene pogodbe, pa soglasje drugega družbenika za izstop dolžnika niti ni potrebno, če dolžnik izpolnjuje vse pogoje za izstop, določene v družbeni pogodbi. Glede na navedeno se izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik ni uspel dokazati, da je iz družbe E. d.o.o. izstopil pred njenim izbrisom iz sodnega registra, kot pravilen.

9Dolžnik je v ugovoru nadalje zatrjeval, da ni bil aktivni družbenik izbrisane družbe, ker je njegov poslovni delež znašal le 50% osnovnega kapitala, kar mu ni omogočalo, da bi dosegel zamenjavo zakonitega zastopnika I. Š., ki je bil kot direktor družbe edini odgovoren za oddajanje letnih poročil. Dolžnik za neoddajanje poročil s strani direktorja ni vedel, indicev, ki bi kazali na opustitev tega ravnanja direktorja, pa ni bilo. Povoda za sklic skupščine in zamenjavo direktorja zato ni bilo, pa tudi ne za vpogled v dokumentacijo družbe.

10Za presojo, ali gre za aktivnega družbenika v smislu obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča je po ustaljeni sodni praksi odločilno, ali je družbenik imel možnost vpliva na poslovanje družbe, ne pa da te možnosti (po lastni volji) ni izkoristil (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 88/2008 z dne 24. 3. 2011), kar je za podlago svoji odločitvi vzelo tudi sodišče prve stopnje. Pravilen je zaključek, da v ugovoru zatrjevana dejstva, da je bil dolžnik imetnik poslovnega deleža v višini 50% osnovnega kapitala, da skupščine zaradi neobstoja indicev o morebitnem pomanjkljivem ravnanju direktorja v zvezi z oddajanjem letnih poročil ni sklical, ter da nikoli ni vpogledal v dokumentacijo družbe, ker je zmotno menil, da ni več družbenik, v smislu citirane Ustavne odločbe niso taka dejstva, na podlagi katerih bi se dolžnika lahko opredelilo za pasivnega družbenika in razbremenilo odgovornosti. Za to, da je družbenika mogoče opredeliti kot aktivnega, je pomembno ali je družbenik mogel in moral biti aktiven, in ne ali je to možnost tudi dejansko izkoristil. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da iz razloga, ker dolžnik, ki je imel v izbrisani družbi 50% poslovni delež, in ni trdil, da svojih možnosti vplivati na poslovanje družbe, ki mu gredo po zakonu, nezakrivljeno ni izkoristil, o njegovi pasivnosti ni mogoče govoriti.

11Na pravilnost in zakonitost odločitve ne vplivajo pritožbene navedbe, da je bilo nekaj skupščin sklicanih na njegovo pobudo, saj dolžnik pri tem ni navedel, kdaj naj bi bile te skupščine sklicane, iz katerega razloga naj bi bile sklicane ter kaj se je na skupščinah dogajalo oziroma katere ukrepe je na njih predlagal. Glede na pavšalne navedbe dolžnika o sklicanih skupščinah (ki jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi tudi povzelo) je sodišče prve stopnje zaključilo, da dolžnik ni poskušal sklicati skupščine. Nasprotja med navedbami dolžnika o nekaterih sklicanih skupščinah v ugovoru in razlogih sklepa o vsebini ugovora ni, zato sodišče prve stopnje kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni storilo.

12Višje sodišče pojasnjuje, da tudi v pritožbi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ni podana. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je bil dolžnik družbenik izbrisane družbe ob njenem izbrisu in natančno pojasnilo vse razloge, zakaj dolžnika šteje za aktivnega družbenika. Višje sodišče kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene očitke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje dolžnika in prič. Sodišče prve stopnje je na peti strani sklepa v prvem odstavku navedlo, da je te dokazne predloge zavrnilo, ker z njihovo izvedbo zaključka, da dolžnik zgolj na podlagi sporazuma z drugim družbenikom ni mogel veljavno izstopiti iz družbe, ne bi bilo mogoče spremeniti.

13Z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki se razlikuje od odločitve in ugotovitev davčnega organa, dolžniku ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS kot ustavna pravica procesnega značaja zagotavlja enakopravno obravnavo vseh strank v podobnih ali enakih primerih in enakopravnost med strankami udeleženimi v postopku. Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni odstopilo od ustaljene sodne prakse. Dejstvo, da je drug državni organ v okviru izdaje svoje odločbe glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje morebiti odločil drugače glede odgovornosti dolžnika kot družbenika za obveznosti izbrisane družbe, pa ne pomeni kršitve 22. člena Ustave RS, saj sodišče pri odločanju, kadar zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno pred davčnim organom, ni vezano na izdano davčno odločbo (primerjaj 14. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14Dolžnik ne navaja konkretnih pritožbenih razlogov, ki bi se nanašali na pravilnost odločitve v stroškovnem delu (II. točka izreka). V okviru opravljenega pritožbenega preizkusa zadeve višje sodišče v napadeni stroškovni odločitvi ni našlo nobenih nepravilnosti niti z vidika upoštevanja procesnih pravil niti ne z vidika materialnopravne pravilnosti te odločitve.

15Glede na navedeno pritožba ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), jo je zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (šesti odstavek 38. člena ZIZ).