VSL sodba I Cpg 775/2012

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Škofji Loki, Ig 77/2007 z dne 10. 04. 2007 v veljavi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka). Sklenilo je, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 3.138,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, stroške postopka pa naloži tožeči stranki oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3Na pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka (kot izvajalec) od tožene stranke (kot naročnika) na temelju opravljenih slikopleskarskih del po pogodbi št. 1631/12 z dne 26. 05. 2005 (v nadaljevanju Pogodba, A3) vtožuje znesek 24.646,72 EUR po še ne plačanem računu št. 7 z dne 19. 01. 2006 (A1). Podlago njenemu zahtevku predstavlja določba 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (2).

6Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, potem ko je ugotovilo, da:

- je tožeča stranka vtoževana dela opravila in jih obračunala skladno s potrjeno knjigo obračunskih izmer;

- je bil dne 26. 09. 2005 opravljen kvalitativni pregled objekta in primopredaja izvršenih del, ob katerem so bile ugotovljene nekatere pomanjkljivosti v delu tožeče stranke;

- je tožeča stranka ugotovljene pomanjkljivosti ob predaji objekta odpravila, tožena stranka pa ni podala navedb, da bi tožečo stranko kasneje pozvala na odpravo do takrat še neodpravljenih napak, ki jih tudi ni pojasnila oziroma konkretizirala.

7Sklicevanje pritožbe na pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje zaradi opustitve postavitve izvedenca gradbene stroke je neutemeljeno. Ob pravilni ugotovitvi, da tožena stranka napak na delu tožeče stranke ni opredelila, trditveno in dokazno bremene v zvezi s slednjimi pa je nosila sama, nadaljnje ugotavljanje napak s strani izvedenca ni bilo potrebno in je zato sodišče prve stopnje ta dokaz zavrnilo pravilno. Pritožba namreč spregleda, da je dokazovanje z izvedencem namenjeno ugotavljanju resničnosti zatrjevanih dejstev in ne zapolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage (konkretizacija napak na delu tožeče stranke). V nasprotnem primeru bi šlo za informativen dokaz, ki ga naše civilno procesno pravo ne pozna.

8Tudi nima prav pritožba, ko sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih ugovorov. Sodišče je namreč v zvezi s slednjimi (pravilno) zaključilo, da so pavšalni in nekonkretizirani. Tožena stranka namreč ni pojasnila narave in vrste napak na delih tožeče stranke, prav tako ne njihovega grajanja in tudi ne zatrjevane zmotnosti kvantitativnega obračuna del tožeče stranke. Tako pavšalni ugovori tožene stranka podrobnejše opredelitve sodišča prve stopnje niso terjali. Glede na ugotovljeno nekonkretiziranost ugovorov tožene stranke je bilo nadaljnje ugotavljanje razlogov za zavrnitev računa nepotrebna. Posledica tega je tudi, da ni utemeljeno pritožbeno opozarjanje na zmotnost zaključka sodišča prve stopnje, da tožena stranka vtoževanega računa ni zavrnila iz razloga napak na delu, pač pa izsiljenega podpisa nadzora (2. odstavek na str. 4 sodbe).

9Da je tožeča stranka dela pravilno količinsko obračunala, je sodišče prve stopnje ugotovilo ob upoštevanju podpisane knjige obračunskih izmer in izpovedi priče B. K., ki je na strani tožene stranke nastopal kot njen zastopnik. Navedbe tožeče stranke, da je B. K. nastopal kot zastopnik tožene stranke (3), tožena stranka ni prerekala, zato se dejstvo šteje kot ugotovljeno (214. člen ZPP). Ker je tožena stranka s svojim podpisom potrdila knjigo obračunskih izmer, to pomeni, da je priznala kot resnične podatke o vrstah in količini izvedenih del, ki so navedena v teh listinah, zaradi česar nadaljnje ugotavljanje teh dejstev ni bilo potrebno.

10Pritožba ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila opravljena primopredaja izvršenih del, ne izpodbija. Ugotovitve, da so bila dela opravljena ter prevzeta, nadalje utemeljeno vodijo do sklepa, da je zapadla obveznost plačila tožene stranke za opravljena dela. Končni obračun del kot oblika poravnave med strankama, na katerega se sklicuje pritožba, ni edina možna podlaga za zahtevek za plačilo opravljenih del. Podlaga za plačilo cene po podjemni pogodbi je opravljeno delo (primerjaj 619. člen OZ).

11Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da skladno s Pogodbo izročitev menice ni bil pogoj za zapadlost terjatve (6. člen Pogodbe), je nadalje neutemeljeno tudi pritožbeno opozarjanje na razloge za zavrnitev menice. Na odločitev o zapadlosti terjatve tožeče stranke namreč ne vplivajo.

12Tudi ni slediti pritožbi, ko opozarja na zmotnost zaključka sodišča prve stopnje o zapadlosti terjatve tožeče stranke upoštevaje pogodbeni dogovor o pogojeni zapadlosti terjatve s plačilom investitorja. V drugem odstavku 6. člena Pogodbe sta pogodbeni stranki dogovorili plačilo računa „v 60 dneh po potrditvi oziroma 5 dni po plačilu s strani investitorja“. Takšen dogovor strank je nejasen, saj ni razvidno, ali račun zapade v plačilo v pogodbeno določenem roku po njegovi potrditvi (neodvisno od plačila s strani investitorja) ali pa je šele plačilo investitorja tisto, ki zaveže toženo stranko k plačilu terjatve tožeče stranke. Skladno z določbo 84. člena OZ je potrebno nejasna določila v odplačnih pogodbah razlagati v takem smislu, da so vzajemne dajatve v pravičnem razmerju. Upoštevaje, da je tožeča stranka dela po Pogodbi v celoti in pravilno opravila, pravična podelitev bremen med pogodbenima strankama terja razlago drugega odstavka 6. člena Pogodbe na način, da račun tožeče stranke zapade v plačilo v šestdesetih dneh po potrditvi situacije oziroma računa. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom terja plačilo zakonskih zamudnih obresti od vložitve izvršilnega predloga (20. 04. 2007). To je po izteku roka v dolžini 60 dni, ki je bil pogodbeno dogovorjen. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti, kot jih je zahtevala s tožbo oziroma predlogom za izvršbo.

13Pritožbeno opozarjanje na datum izdaje in prejema sodbe na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Nateklim zamudnim obrestim od vtoževanega zneska bi se tožena stranka lahko izognila s pravočasnim plačilom.

14Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.

(3) Tč. III pripravljalne vloge z dne 01. 06. 2007, list. št. 16.