VSRS Sodba II Ips 271/2012

Revizija se zavrne.

Toženka mora tožniku plačati stroške revizijskega postopka v znesku 588,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 25.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, in zavrnilo presežni tožbeni zahtevek.

2Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 5/2012 dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče ponovno odločalo o obsegu skupnega premoženja pravdnih strank, o čemer naj bi bilo že pravnomočno odločeno. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) je toženka zoper drugostopenjsko sodbo vložila pravočasno revizijo zaradi revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnik v prvem postopku (za ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju) med pravdnima strankama (opr. št. P 74/99) ni uveljavljal nikakršnih pravic na stanovanju v Š. (v nadaljevanju sporno stanovanje), čeprav je zanj vedel. Tožnik je namreč v zvezi s prvim postopkom (opr. št. P 74/99) vložil tudi predlog za obnovo postopka (v katerem se je skliceval na nova dejstva in dokaze, in sicer na kupoprodajno pogodbo, s katero je toženkin krušni oče kupil sporno stanovanje, in na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, sklenjeno med toženko in njenima krušnima staršema), vendar ga je sodišče zavrglo (takšna odločitev pa je bila potrjena pred višjim in Vrhovnim sodiščem). Nadalje trdi, da je med pravdnima strankama že v nepravdnem postopku za delitev skupnega premoženja (opr. št. N 11/97) obstajal dogovor o tem, kaj spada v skupno premoženje in kaj se bo, glede obsega skupnega premoženja, reševalo v pravdi (ta prvi spor oziroma postopek pa je bil v letu 2006 pravnomočno končan). Ker torej sporno stanovanje s strani tožnika v prvem postopku (čeprav je zanj očitno vedel) ni bilo omenjeno, ponovno odločanje o obsegu skupnega premoženja ni dopustno. Ko zakonca dosežeta soglasje o obsegu skupnega premoženja, kasneje v pravdi ni več mogoče ugotavljati, ali še neko drugo premoženje spada v skupno premoženje. Naknadno ugotavljanje obsega skupnega premoženja je možno samo v primeru uspešnega izpodbijanja sporazuma o obsegu skupnega premoženja (VSRS II Ips 829/2008), česar pa tožnik v obravnavani zadevi ni storil. Zato meni, da bi moralo sodišče že ob formalnem preizkusu tožbo, ki (kljub sodni poravnavi in pravnomočni odločitvi glede tistega premoženja, glede katerega sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta odločitev prepustili sodišču) ponovno postavlja zahtevek iz naslova skupnega premoženja, zavreči, saj ne more dvakrat odločati o isti stvari. Na koncu sodiščema prve in druge stopnje očita tudi kršitev načela enotnega obravnavanja skupnega premoženja. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter tožbo zavrže.

4Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijski preizkus izpodbijane sodbe je omejen na presojo, ali je sodišče v obravnavanem postopku ponovno odločalo o obsegu skupnega premoženja pravdnih strank, o čemer naj bi bilo že pravnomočno odločeno.

7Iz sodnega spisa izhaja, da je med pravdnima strankama, ki sta bivša zakonca, pred obravnavanim postopkom že tekla pravda za ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju (I Cp 959/2004 z dne 12. 4. 2006 v zvezi s P 74/99 z dne 6. 5. 2004, v zvezi s katero je bil 8. 11. 2004 vložen tudi predlog za obnovo postopka, ki je bil pravnomočno zavržen). V slednji (prvi) pravdi je sodišče presodilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina s parc. št. 3468 k. o. ... do nerazdeljenih 73/100, do celote kontejner za čebele, 60 čebeljih panjev in kamion znamke F. in da pripada tožnici (v obravnavanem postopku toženki) na tem skupnem premoženju delež do ene polovice. V obravnavanem postopku pa tožnik zatrjuje, da v skupno premoženje spada tudi stanovanje v Š., ki ga je toženka pridobila na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju od svojih krušnih staršev in nato brez tožnikovega soglasja prodala.

8Odločitev, da določena stvar spada v skupno premoženje, ne pomeni pravnomočne odločitve o obsegu skupnega premoženja in zato ne preprečuje nove pravde za ugotovitev, da še druga stvar spada v skupno premoženje. Zato lahko zakonec v ločenih pravdah uveljavlja zahtevek za ugotovitev, da posamezne stvari spadajo v skupno premoženje, vendar pa določitev deležev na skupnem premoženju v prvi pravdi (I Cp 959/2004 z dne 12. 4. 2006 v zvezi s P 74/99 z dne 6. 5. 2004) zaradi učinka res iudicata zavezuje v naslednji (obravnavani) pravdi, katere predmet je druga stvar (sporno stanovanje). To pomeni, da je materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da tožnikov delež na spornem stanovanju (ki po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje tudi spada v skupno premoženje pravdnih strank) znaša, kot je bilo ugotovljeno v prvem postopku, do ene polovice.

9Drugače pa je treba obravnavati situacijo, ko zakonca sporazumno ugotovita obseg skupnega premoženja. Drži revizijska teza, da takšen sporazum ne dopušča poznejše pravde, v kateri bi se ugotavljalo, ali še neko drugo premoženje spada v skupno premoženje zakoncev. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer, saj med pravnima strankama ni obstojal sporazum, iz katere bi nedvoumno izhajalo, da je bilo s sporazumom ugotovljeno vso njuno skupno premoženje (torej soglasje o obsegu premoženjske mase). Zato revidentkino sklicevanje na zadevo VSRS II Ips 829/2008 ni primerno.

10Upoštevajoč navedeno torej v obravnavani zadevi ne gre za odločanje o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno (res iudicata). Zato je revizijsko sodišče toženkino revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Toženka nosi stroške revizijskega postopka sama, ker z revizijo ni uspela, tožniku pa mora povrniti njegove stroške, ki jih je imel zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo