UPRS sodba I U 541/2013

Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 4301-21/2012-DE/563 z dne 5. 3. 2013 se odpravi in zadeva vrne Ministrstvu v ponovno odločanje.

Pristojno Ministrstvo je v postopku Javnega razpisa za sofinanciranje operacij za energetsko sanacijo javnih stavb v lasti lokalnih skupnosti, v okviru Operativnega programa razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007 do 2013, šeste razvojne prioritete Trajnostna raba energije, prve prednostne usmeritve Energetska sanacija javnih stavb (v nadaljevanju Javni razpis), vlogo tožeče stranke za operacijo A. zavrnilo.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je bila vloga tožeče stranke pravočasna ter da je strokovna komisija, imenovana s sklepom ministra, vlogo pregledala in ocenila v skladu s pogoji, merili in kriteriji Javnega razpisa. Ocenjeno je bilo, da operacija izpolnjuje vse pogoje iz 6. poglavja Javnega razpisa. Po merilih ocenjevanja iz 7. poglavja je prejela 75,56 točk ter bila uvrščena na seznam upravičencev do sredstev. Tožeča stranka je bila nato skladno z določili javnega razpisa pozvana k predložitvi dokumentacije, ki je navedena v poglavju 6.3 javnega razpisa. Tožeča stranka je dokumentacijo predložila v postavljenem roku. Po pregledu dokumentacije pa je bilo ugotovljeno, da v obravnavanem primeru ne gre za nadomestno gradnjo, temveč za novogradnjo, in da sredstva v načrtu razvojnih programov (v nadaljevanju NRP) niso zagotovljena v celoti, saj je od potrebnih 438.450,64 EUR zagotovljenih le 123 377,22 EUR. Glede na določbe javnega razpisa se sofinancirajo le nadomestne gradnje. Ker zadevna gradnja predstavlja novogradnjo, operacija ne more biti predmet sofinanciranja po razpisu. Istočasno pa vloga ne izpolnjuje pogojev iz poglavja 6.2. (5.točka) in poglavja 6.3. (6. točka), ki določata, da je potrebno za izvedbo operacije imeti zagotovljena sredstva, ki jih morajo upravičenci zagotavljati iz lastnih virov. Zato se vloga kot neskladna z določbami Javnega razpisa zavrne.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je na poziv pristojnega organa vlogo dopolnila z zahtevano dokumentacijo. K vlogi je priložila med drugim veljavni NRP 2011-2014 in izjavo Župana, da je projekt A. uvrščen v veljavni NRP in da bo do sprejetja predloga NRP 2013-2016 in predloga proračuna za leti 2013 in 2014 vrednostno usklajen. Iz takrat veljavnega NRP 2011-2014 izhaja, da je imela Občina A. v letu 2013 načrtovanih 200.000 EUR lastnih sredstev in v letu 2014 1.000.000 EUR lastnih sredstev. Nato je bila pozvana še, da predloži NRP, ki bo vrednostno usklajen s podano vlogo. Ker so bili tik pred sprejemom proračuna, so predstavnikom pristojnega Ministrstva to pojasnili in se dogovorili, da jim pošljejo predloge odlokov in NRP ter s tem dokažejo, da bodo imeli zagotovljena vsa sredstva za izvedbo investicije. Dodatno k temu je tožeča stranka po dogovoru z ministrstvom predložila še Sklep o začasnem financiranju v letu 2013, takoj naslednji dan, ko je bil sprejet, to je 6. 2. 2013, pa še sklep o sprejetju Odloka o proračunu za leti 2013 in 2014 in NRP 2013-2016 kot sestavni del obeh proračunov. Na poziv pristojnega organa sta bili poleg NRP, ki je bil sedaj vrednostno usklajen z investicijo, posredovani še gradbeni dovoljenji z dne 10. 11. 2010 in z dne 8. 1. 2013. Na ta način je bil po mnenju tožeče stranke izpolnjen pogoj glede zagotavljanja sredstev, saj je bila mesec dni pred izdajo sklepa zagotovljena zadostna višina sredstev za izvedbo operacije ter o tem predloženi dokazi. Zato ne drži navedba v sklepu, da tožeča stranka ni zagotovila dovolj sredstev, zlasti pa ne držijo navedene številke (da je zagotovila le 123.377,22 EUR). Iz predložene dokumentacije je jasno razvidno, da je NRP vrednostno usklajen z vlogo in da je zato dejansko stanje nepravilno ugotovljeno.

Glede vprašanja nadomestne gradnje pa je po mnenju tožeče stranke, ne glede na pojasnila Ministrstva, po katerih se bodo sofinancirali le tisti projekti, za katere je iz gradbenega dovoljenja razvidno, da gre za nadomestno gradnjo, treba upoštevati veljavno zakonodajo. Veljavni Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki je veljal tudi že v času, ko je tožeča stranka pridobila gradbeno dovoljenje (10. 11. 2010), pojma nadomestna gradnja več ne vsebuje, 123. člen pa določa, da se za potrebe izdajanja gradbenega dovoljenja šteje, da pojem nadomestna gradnja pomeni odstranitev obstoječega objekta in gradnjo novega objekta. Gradbenega dovoljenja za nadomestno gradnjo torej ni več možno izdati in se ga tudi več ne izdaja. Samo v primeru, da prostorski akt dovoljuje izključno le nadomestne gradnje, se lahko dovoljenje glasi na nadomestno gradnjo v smislu prej veljavnega ZGO-1. Ker sta v prostorskem aktu Občine A. poleg nadomestne gradnje dovoljena tudi novogradnja in rušitev objekta, se gradbeno dovoljenje, ki ga je izdala Upravne enota Ljubljana, ne more glasiti na nadomestno gradnjo, temveč na novogradnjo, čeprav je v konkretnem primeru gradnja dejansko nadomestna, kar dokazuje gradbeno dovoljenje za rušenje obstoječega vrtca v A. S tem je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno tudi v tem pogledu in zato tožeča stranka predlaga, da sodišče po izvedbi predlaganih dokazov izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. V odgovoru na tožbo se sklicuje na pojasnilo glede nadomestne gradnje, ki ga je objavila na spletnih straneh in ima značaj dopolnitve razpisne dokumentacije in po katerem se sofinancirajo le tisti projekti, za katere bo v izreku gradbenega dovoljenja razvidno, da gre za nadomestno gradnjo skladno s prostorskimi akti in predpisi, ki urejajo graditev. Iz izreka gradbenega dovoljenja, izdanega tožeči stranki je razvidno, da ne gre za nadomestno gradnjo, temveč za novogradnjo. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da nima zagotovljenih dovolj lastnih sredstev in da zato ne izpolnjuje pogojev javnega razpisa. Temu je zato sledil sklep, da so vloga tožeče stranke zavrne.

Na naroku za glavno obravnavo tožeča stranka vztraja pri tožbenih navedbah in predlogih. Sodišču pojasni še, da po NRP 2011-2014 sredstva za investicijo še niso bila zagotovljena, da pa so bila zagotovljena po novem NRP 2013-2016 ter da jim je bila po dogovoru z Ministrstvom dana možnost, da predložijo novi NRP, kljub temu da je rok za predložitev dokumentacije že potekel.

Tožena stranka na narok ni pristopila.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, razvidno pa je tudi iz upravnih spisov, da je bila vloga tožeča stranke, ki jo je dala na Javni razpis, pravočasna in popolna ter da je bila na podlagi ocene po merilih iz razpisa in doseženih točk (75,56) uvrščena na seznam upravičencev do sredstev. Spora tudi ni o tem, da je bila tožeča stranka skladno z določbami Javnega razpisa nato pozvana k predložitvi dokumentacije, ki je navedena v poglavju 6.3 razpisa ter da je tožeča stranka na poziv v roku odgovorila. Sporna je ustreznost predložene dokumentacije z ozirom na določbe Javnega razpisa, in to glede dveh vprašanj: ali gre v konkretnem primeru za nadomestno gradnjo in s tem za predmet sofinanciranja in ali so sredstva v NRP zagotovljena v celoti, kar predstavlja pogoj iz 6. poglavja razpisa.

V tem pogledu pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi samo, da je „iz priloženega gradbenega dovoljenja razvidno, da ne gre za nadomestno gradnjo, temveč novogradnjo“ ter da „sredstva v NRP niso zagotovljena v celoti (zagotovljenih je le 123.377,22 EUR od potrebnih 438.450,64 EUR)“. Ni pa razvidno, ali je bila pri odločanju upoštevana vsa predložena dokumentacija in ali so bile upoštevane vse okoliščine, ki so po presoji sodišča (lahko) pomembne v konkretnem primeru. Tako v zvezi z nadomestno gradnjo iz sklepa in ostalih podatkov, ki so v spisih, ni razvidno, ali je bilo poleg gradbenega dovoljenja za novogradnjo pri odločanju upoštevano tudi gradbeno dovoljenje za rušenje obstoječega objekta (vrtca) ter dejstvo, da je bilo dovoljenje za gradnjo novega objekta izdano po spremembi ZGO-1, na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi. V zvezi z zagotovitvijo sredstev za operacijo pa iz obrazložitve sklepa in tudi iz spisov ni razvidno, kateri NRP je bil pri odločanju upoštevan, oziroma ali je bil upoštevan tudi NRP 2013-2016, vključno z okoliščinami, ki so obstajale v zvezi z njegovim sprejemanjem ter predložitvijo v razpisnem postopku in na katere kažejo podatki oziroma listine, ki jih je sodišču skupaj s tožbo predložila tožeča stranka.

Ker izpodbijani sklep razlogov v tej zvezi nima, tožena stranka pa jih tudi ni podala na naroku, čeprav je to možnost imela, je po presoji sodišča obrazložitev izpodbijanega sklepa bistveno pomanjkljiva. S tem je podana bistvena kršitev pravil postopka, bistvena kršitev pa narekuje, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne pristojnemu organu, da ponovno odloči.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo Ministrstvu, ki mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobilo sodbo. Pri tem je v skladu s četrtim odstavkom istega člena dolžno upoštevati pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se tičejo postopka.