VSK vmesna sodba in sklep I Cp 78/2004

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, zato se izpodbijana sodba glede temelja spremeni tako, da je podana odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku ob škodnem dogodku z dne 23.10.1996 ob izvajanju vaje premagovanje ovir.
Glede višine škode in stroškov postopka pa se izpodbijana sodba razveljavi in v tem obsegu zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.930.000,00 SIT odškodnine ter mu povrniti pravdne stroške. Tožečo stranko je obvezalo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 125.000,00 SIT.

Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki in sicer iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izvedene dokaze v tistem delu, ko je zaključilo, da za poškodbo, ki jo je tožnik utrpel 23.10.1996, ko je v okviru vojaških obveznosti izvajal vajo premagovanje ovir, tožena stranka ni odgovorila in zato je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik je poveljnika takoj po seznanitvi katero vajo bodo izvajali opozoril, da zaradi predhodnih poškodb levega kolena, katere posledice je še čutil, te vaje ne more izvajati. Kljub opozorilu pa se tožnik povelju ni mogel upreti in je bil prisiljen v okviru vojaških obveznosti vajo izvesti. Tožnik je vajo izvedel prvič in si pri doskoku preko naletne gredi ponovno poškodoval levo koleno. Priča podčasnik slovenske vojske B. D. je bil škodnega dne tožnikov poveljnik in izvajalec vaje. Na obravnavi, zaslišan kot priča, je izpovedal kakšen je postopek v primeru, če vojak opozori izvajalca, da posamezne vaje zaradi zdravstvenih težav ne bi izvajal. Dejal je, da se v takem primeru vojaka napoti takoj v ambulanto. V kolikor to ni mogoče, se ga uporabi za asistenco in vaje ne izvaja. Smiselno enako sta izpovedali tudi priči podčasnika slovenske vojske M. Š. in B. M. Drugačna pa je izpoved priče takrat vojaka D. K., kateri je verodostojno in življenjsko sprejemljivo povedal sodišču, da je vojak v večini primerov vajo moral izvajati ne glede na to ali je imel ali ne zdravniško opravičilo. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje izjave omenjenih prič pravilno ocenilo, je ocenilo, da gre za sorazmerno preprosto vajo, zaradi tega dejstva tožena stranka ni mogla predvideti, da se bo tožnik lahko ponovno poškodoval. Na podlagi zapisanega in nespornega dejstva, da je bila tožena stranka seznanjena s tožnikovim zdravstvenim stanjem in predhodnimi poškodbami kolena, je nesprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni krivdno odgovorna za nastanek škode. Tožnik trdi, da sodišče ni pravilno presojalo odgovornost toženke po pravilih, ki veljajo za krivdno odgovornost.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je v tem postopku uveljavljal odškodnino od tožene stranke iz dveh škodnih dogodkov in sicer z dne 18.2.1997, ko naj bi šel po stopnicah navzdol iz enega nadstropja v drugo in si pri tem poškodoval koleno ter dogodka z dne 23.10.1996, ko je izvajal vajo, premagovanje ovir. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo v celoti, ker je zaključilo, da tožena stranka tožniku za škodo ni odgovorna. Pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje le glede škodnega dogodka z dne 23.10.1996, ko naj bi se tožnik poškodoval pri izvajanju vaje premagovanje ovir. Pravilno je sicer materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je odgovornost tožene stranke za škodo lahko le krivdna, vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča zmotna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku za škodo ni odgovorna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da si je tožnik 23.10.1996 poškodoval koleno pri športni vzgoji, ko je izvajal vajo na naletni gredi. Vajo so vojaki izvajali skladno z navodili v Priročniku za športno vzgojo vojaka na služenju vojaškega roka. Vajo se izvaja tako, da se izvajalec v polnem teku približa oviri in jo z oporo z eno nogo na gredi preskoči. Bistveno pri tem je močan odriv, varovanje pri tej vaji ni potrebno in premagovanje ovir ne zahteva posebnih metodičnih postopkov. Skratka sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka vajo izvajala skladno z navedenimi pravili. Verjelo je tožniku, da je poveljnika opozoril na poškodovano koleno in ni verjelo obema poveljnikoma, da vojakov nikoli ne silijo k izvajanju posameznih vaj, tudi takrat ne, ko nimajo zdravniškega potrdila, ker je vojska organizacija, v kateri mora oz. bi moral veljati red in se vojake navaja k spoštovanju pravil. Čeprav je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bila Vojašnica P. seznanjena s tožnikovim zdravstvenim stanjem in poškodbami kolena, je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je menilo, da tožena stranka ni mogla predvideti, da bo tožnik pri izvajanju razmeroma preproste vaje na naletni gredi ponovno utrpel poškodbe kolena. Po oceni pritožbenega sodišča pa gre za nedopustno ravnanje tožene stranke, ki je tožniku naložila, da mora vajo izvesti, čeprav je bila tožena stranka, poveljnik, seznanjen s tem, da ima poškodovano koleno. Tožena stranka je zdravstveno dokumentacijo o predhodnih poškodbah kolena imela, posebej pa je tožnik na to opozoril poveljnika, zato ta ne bi smel dopustiti, da tožnik vajo izvaja. Ker je tožena stranka to dopustila, je tožniku za škodo, ki jo je utrpel, odgovorna. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremenilo tako, da je podana odgovornost tožene stranke za nastalo škodo v škodnem dogodku z dne 23.10.1996. Glede višine škode in stroškov postopka pa je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. Zakona o pravdnem postopku).