VSK sodba I Cp 567/2004

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana vmesna sodba s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi : »
Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 460.000,00 SIT skupaj z obrestmi, ki tečejo od 17.3.2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po datumu sodbe prve stopnje dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti in ji povrniti pravdne stroške«, zavrne.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 7.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2004 do plačila ter stroške pritožbenega postopka v znesku 30.400,00 SIT v 15-tih dneh.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da tožena stranka odgovarja tožniku za škodo, ki jo je ta utrpel dne 7.3.2002 okrog 19.00 ure v proizvodnem prostoru družbe R.d.o.o., S.I. skladno z določili, ki izhajajo iz zavarovalne police 105436. Ugotovilo je, da je bil tožnik poškodovan, ko je med vzvratno vožnjo viličarja zapeljal čez grebljico, ki je bila nepravilno odvržena na transportni poti. Nepravilno odvržen predmet je tožniku povzročil škodo. Z nastalo škodo, ki je nastala v proizvodni hali v zvezi z izvrševanjem dejavnosti, katero je zaradi velikega števila zaposlenih in uporabe najrazličnejših delovnih sredstev šteti za nevarno dejavnost, odgovarja po določilu 150. čl. Obligacijskega zakonika družba R. d.o.o. Ker pa je imela družba R. d.o.o. S.I. sklenjeno pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo povzročeno drugim, ki po mnenju sodišča pokriva tudi obravnavani škodni primer, je tožena stranka tožniku odgovorna za škodo, ki izhaja iz zavarovalne police.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnica vztraja pri svojem ugovoru, da tožniku ne odgovarja za škodo in se pri tem sklicuje na določila zavarovalnih pogojev, po katerih so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki, povzročeni po premikajočih se kopenskih motornih vozilih. Bistveno za odločitev v tej pravdi je vprašanje, ali je podana vzročna zveza med tožnikovo vožnjo z viličarjem in njegovo poškodbo, katera je po mnenju pritožnice podana, medtem ko sodišče zaključuje drugače. Odločitev utemeljuje s tem, da je kot vzrok za nezgodo šteti nepravilno odvržen drog in ne vožnjo z viličarjem, ki je premikajoče vozilo. Pritožnica vztraja na nasprotnem in trdi, da če bi se v isti situaciji nepravilno odloženega predmeta pojavil pešec, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Predvsem bi pešec glede na hitrost premikanja in preglednost, oviro na tleh imel možnost opaziti in se ji izogniti, saj ne bi hodil vzvratno. Po drugi strani pa če že bi stvar vseeno pohodil, zgolj sila telesa grebljice ne bi dvignila s tako silo, da bi povzročila poškodbo. Ne gre prezreti tudi dejstva, da je tožnik med poškodovanjem z glavo segal izven gabaritov vozila, kar predstavlja še dodatno izpostavljenost, glede katere se s svojstvom pešca ni mogoče primerjati. Odločilno dejstvo v konkretnem primeru je, da brez udeležbe viličarja, do škodnega dogodka ne bi prišlo, to pa predstavlja okoliščino, za katero ne obstaja zavarovalno kritje.

Pritožba je utemeljena.

Vse pravno pomembne dejanske okoliščine je po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, ni pa pravilno uporabilo materialnega prava. Ugotovilo je, da je tožnik dne 7.3.2002 v proizvodni hali družbe R. d.o.o., S.I., pri vzvratni vožnji z viličarjem po transportni poti zapeljal čez grebljico za čiščenje peči. Drog grebljice se je dvignil in tožnika udaril po glavi, katero je imel zaradi vzvratne vožnje nekoliko nagnjeno iz viličarja. Tožena stranka, pri kateri je imel delodajalec tožnika zavarovano odgovornost za škodo, se upira plačilu odškodnine za to, ker meni, da so podani razlogi iz 9. tč. 3. odst. 3. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, po katerih so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki jih povzročajo med drugim kopenska motorna vozila ter samovozni delovni stroji, kateri se premikajo. Sodišče prve stopnje je štelo, da v določenem primeru ne gre za izključitev odgovornosti tožene stranke, ker škoda tožniku ni nastala zaradi delovanja viličarja, ampak zaradi odvržene grebljice na transportni poti. Do poškodbe tožnika bi prišlo tudi, če bi na grebljico stopil. Škodo je torej tožniku povzročil nepravilno odvrženi predmet. Po mnenju pritožbenega sodišča pa takšni zaključki sodišča prve stopnje niso pravilni, kajti v konkretnem primeru je prišlo do škode ravno zaradi delovanja viličarja, kajti če tožnik ne bi z viličarjem grebljico povozil, do škode ne bi prišlo. Vzročna zveza je podana med tožnikovo vožnjo z viličarjem in poškodbo, ki jo je utrpel, kajti če tožnik ne bi vozil viličarja, tudi grebljice ne bi povozil. Če bi tožnik hodil po transportni poti, na grebljico ne bi stopil, ker bi jo videl, saj po poti ne bi hodil vzvratno. Tožnik ni hodil, ampak je vozil viličar, zato je podana vzročna zveza med vožnjo z viličarjem in nastalo škodo. Ker je torej odgovornost tožene stranke kot zavarovalnice izključena zaradi delovanja stroja, to je viličarja, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava, moralo sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti. Sprememba sodbe pa je narekovala tudi spremembo izreka o stroških postopka in je tožeča stranka, ki je propadla, v sporu dolžna toženi stranki te povrniti. Stroški tožene stranke se nanašajo na taksne stroške v znesku 7.600,00 SIT, od teh stroškov pa je tožena stranka uveljavljala tudi zamudne obresti. Ker je tožena stranka tudi s pritožbo uspela, je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 30.400,00 SIT, kar predstavlja tudi stroške za takse.