UPRS sklep I U 1249/2013

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ postavil tožniku za stalnega skrbnika Center za socialno delo Domžale (v nadaljevanju CSD Domžale), ki bo navedeno funkcijo opravljal po uradni dolžnosti. Za opravljanje posameznih opravil in nalog stalnega skrbnika bo direktorica CSD Domžale pooblastila posamezne strokovne osebe ali zunanjo institucijo (točki 1. in 2. izreka). Naloge skrbnika so glede na delni odvzem poslovne sposobnosti tožniku enake dolžnostim skrbnika mladoletnika, ki je dopolnil 15 let, v skladu z določili drugega odstavka 208. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani (N 53/2011 z dne 18. 5. 2012) izhaja, da je dolžnost skrbnika zastopati tožnika pred sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Postavitev pod skrbništvo se vpiše v rojstno matično knjigo. V postopku stroški niso nastali (3., 4. in 5. točka izreka). Na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 je bila tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost za zastopanje pred sodnimi, upravnimi in drugimi postopki. Prvostopenjski organ je skušal upoštevati želje tožnika, vendar brezplačno nihče od zaprošenih ni bil pripravljen sprejeti te funkcije. Tako je prvostopenjski organ na podlagi 185. člena ZZZDR odločil kot izhaja iz izreka.

Drugostopenjski organ je ob reševanju pritožbe spremenil 1. točko izreka tako, da se glasi: „1. A.A., roj. … 1950, stanujoč …, se postavi pod skrbništvo:“ in odpravil 4. točko izreka, tako da 5. točka izreka postane 4. točka izreka. V ostalem je pritožbo zavrnil in navedel, da stroški postopka niso nastali (točke 1. do 4. izreka). Pritožbeni organ v obrazložitvi navaja, da 1. točka izreka izpodbijane odločbe ni terminološko skladna z določbo 206. člena ZZZDR, 4. točka izreka pa ni skladna z določbo 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožnik v tožbi ugovarja postavitvi CSD Domžale za njegovega skrbnika, saj mu ni zagotovil še nobene strokovne pomoči v sodnem ali upravnem postopku. Kljub izrecni prošnji tožnika pa mu ni bilo dovoljeno, da bi funkcijo skrbništva prevzel tožnikov sin B.B., ki se je sam ponudil, da bi ga pristojni organ imenoval za stalnega skrbnika. Sodišču predlaga, da mu v skladu z 82. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) postavi začasnega zastopnika, odvetnika, izpodbijano odločbo pa odpravi.

Tožbo je bilo potrebno zavreči iz naslednjih razlogov:

V upravnem sporu sodišče na podlagi določbe 2. člena ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oz. tožnika. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Pri predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu ZUS-1 sodišče med drugim s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Merilo za obstoj pravnega interesa je odgovor na vprašanje ali bi lahko tožeča stranka z uspehom v upravnem sporu izboljšala svoj pravni položaj. Gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v subjektivnem upravnem sporu. Sodišče pa je na razloge iz 36. člena ZUS-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Tožnik, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes. Pravni interes je procesna predpostavka za dopustnost upravnega spora. Navedeno pomeni, da mora tožnik ves čas upravnega spora izkazovati pravo-varstveno potrebo, da je poseg sodišča potreben, ker drugače njegove pravice oziroma na zakon oprte koristi ne bi bile zavarovane. Povedano drugače to pomeni, da mora tožnik ves čas postopka izkazovati, da upravni spor za tožnika pomeni možnost izboljšanja njegovega pravnega položaja, ki ga brez tega upravnega spora ne bi mogel doseči. Sodišče ugotavlja, da je bil z pravnomočno CSD Domžale 12211-8/2012 – 9 z dne 17. 7. 2013 CSD Domžale razrešen funkcije skrbništva nad tožnikom. Tožniku pa je bil postavljen za stalnega skrbnika B.B., roj. … 1982 (točki 1. in 2 izreka). Iz obrazložitve to odločbe izhaja, da je CSD Domžale 1. 7. 2013 prejel vlogo tožnika, da želi, da se mu za stalnega skrbnika imenuje oseba, ki bo odvetnik, kolikor pa to ni možno, pa želi, da postane sin B.B. njegov stalni skrbnik. Navedeni je funkcijo stalnega skrbnika za tožnika prevzel. Ker je imel navedeni vse pogoje po 180. členu, 181. členu, 182. členu in 183. členu ZZZDR, ga je CSD Domžale imenoval za stalnega skrbnika tožnika. Glede na navedeno, je bil z odločbo z dne 17. 7. 2013 CSD Domžale že razrešen funkcije stalnega skrbnika tožnika po uradni dolžnosti in tako tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanju upravnega spora, saj nadaljevanje tega upravnega spora za tožnika ne pomeni možnosti izboljšanja njegovega pravnega položaja. Po presoji sodišča tako procesna predpostavka po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v danem primeru ni podana.

Sodišče je v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da tožnik v tožbi ni izkazal pravnega interesa za vložitev tožbe, saj ni izkazal možnosti, da bi se z vloženim upravnim sporom njegov položaj lahko izboljšal, zato je bilo potrebno tožbo v tem upravnem sporu zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odločitev o zavrženju tožbe pomeni, da se utemeljenost tožbe po vsebini ne presoja ter posledično tudi, da niso izpolnjeni pogoji, da bi sodišče samo odločalo o stvari (65. člen ZUS-1).

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče neobrazloženega in povsem pavšalnega predloga tožnika za stroškovno in taksno oprostitev ni obravnavalo.