UPRS sodba I U 847/2012

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Zavod RS za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) tožnici kot brezposelni osebi, prijavljeni v evidenci pri Zavodu od 26. 5. 1997, zavrnil predlog za vključitev v institucionalno izobraževanje - tečaj angleškega jezika VI. stopnje. V postopku posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve je razvidno, da je 5. 10. 2011 tožnica predlagala vključitev v program aktivne politike zaposlovanja - tečaj angleškega jezika VI. stopnje. Prvostopenjski organ je na podlagi presoje smiselnosti vključitve v procesu kariernega svetovanja in uporabe veljavnega kataloga ukrepov aktivne politike zaposlovanja (v nadaljevanju APZ), ki določa tudi ciljne skupine za vključitev v posamezni program, objavljenega na spletni strani Zavoda, utemeljil zavrnitev predloga tožnice, ker naj bi glede na potrebe trga dela delodajalci v razpisnih pogojih ne zahtevali aktivnega znanja angleškega jezika na VI. stopnji. Prvostopenjski organ sklepa, da pridobljeno znanje angleškega jezika V. stopnje, v katerega je bila tožnica že vključena, predstavlja dovolj visoko znanje, s katerim tožnica izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnih mest. Zato je smiselna vključitev tožnice v programe pomoči pri načrtovanju poklicne poti in iskanja zaposlitve.

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Navaja 28. člen, prvi odstavek 30. člena in 29. člen Zakona o urejanju trgu dela (ZUTD), ki jih citira. Ravno povečanju zaposlitvenih možnosti so namenjeni ukrepi APZ, kamor se morajo vključiti osebe, ki jim določena znanja za uspešen nastop na trgu manjkajo. V tožničinem primeru pa je ugotovljeno, da ta znanja ima. Zato z vidika tožničine konkurence na trgu ni potrebe po pridobitvi VI. stopnje znanja angleškega jezika. Po mnenju pritožbenega organa tožnica z novim tečajem angleščine ne bi bistveno povečala možnosti za zaposlitev.

Tožnica vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Zavod že 10 let naproša za pridobitev aktivnega znanja angleškega jezika. Vsi razpisi na portalu mojedelo.com so ob upoštevanju njene izobrazbe zahtevali aktivno znanje angleškega jezika, kar je pogoj, da se na razpisano delovno mesto sploh lahko prijavlja. Obvestil Zavoda o drugih delovnih mestih ni prejela. Njene prošnje za vključitev v izobraževanje so bile zavrnjene. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločba odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati prosi za brezplačno pravno pomoč in za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke. Po 28. členu ZUTD je aktivna politika zaposlovanja (APZ) nabor ukrepov na trgu dela, ki so namenjeni povečanju zaposlenosti in zmanjševanju brezposelnosti, večji zaposljivosti oseb na trgu dela in povečanju konkurenčnosti in prožnosti delodajalcev, brezposelne osebe in drugi iskalci zaposlitve pa imajo zaradi povečanja svojih zaposlitvenih možnosti pravico in obveznost, da se vključijo v ukrepe APZ, skladno s podlagami za njihovo izvajanje, določenimi v 36. členu tega zakona. Po slednjem so podlage za izvajanje ukrepov APZ smernice za izvajanje ukrepov APZ, načrt za izvajanje ukrepov APZ in katalog ukrepov APZ. Ukrepi APZ so po 29. členu ZUTD usposabljanje in izobraževanje, nadomeščanje na delovnem mestu in delitev delovnega mesta, spodbude za zaposlovanje, kreiranje delovnih mest in spodbujanje samozaposlovanja. Izobraževanje pa se po 30. členu ZUTD izvaja kot neformalno in formalno izobraževanje. Namen neformalnega izobraževanja je večanje zaposlitvenih možnosti s pridobitvijo novih znanj in kompetenc za vstop na trg dela ter uspešen razvoj kariere. Namen formalnega izobraževanja je večanje zaposlitvenih možnosti s pridobitvijo višje ravni izobrazbe. Formalno izobraževanje pomeni vključitev v javno veljavni program za pridobitev javno veljavne izobrazbe. Razlog za zavrnitev vključitve tožnice v jezikovni tečaj angleščine VI. stopnje zahtevnosti izhaja iz ugotovitev obeh organov, da glede na potrebe trga dela delodajalci v razpisnih pogojih ne zahtevajo aktivnega znanja angleškega jezika na VI. stopnji. Tožnica sicer v tožbi navaja, da se ob upoštevanju njene izobrazbe, sicer zahteva aktivno znanje angleškega jezika, vendar pa tudi sama ne zatrjuje, da je zahtevano znanje angleškega jezika prav VI. stopnja zahtevnosti tudi po razpisnih pogojih, saj prilaga razpise, kjer je razviden le pogoj aktivnega znanja angleškega jezika. Sodišče ocenjuje, da sta prvostopenjski organ in tožena stranka pravilno zaključila, da pridobljeno znanje angleškega jezika, ki ga tožnica že ima, in ki ga je pridobila na V. stopnji v okviru izobraževanja, v katerega je tožnica že bila vključena preko APZ, predstavlja dovolj visoko znanje in da tožnica izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnih mest. Zato se tudi po mnenju sodišča z novim tečajem angleščine na VI. stopnji tožnici ne bi bistveno povečale možnost za zaposlitev, kateri so namenjeni ukrepi APZ, kamor se morajo po zakonski dikciji vključiti osebe, ki jim določena znanja za uspešen nastop na trgu manjkajo, kar pa za tožnico v konkretnem primeru ne drži, saj tožnica nedvomno ima V. stopnjo tečaja angleščine in tako kot pravilno navaja prvostopenjski organ, z vidika tožničine konkurenčnosti na trgu tudi po mnenju sodišča ni potrebe po pridobitvi VI. stopnje znanja angleškega jezika v okviru ukrepov APZ.

Na drugačno odločitev ne vpliva okoliščina, da je tožnica prijavljena na Zavodu in je v evidenci že od 26. 5. 1997, saj se pri vključitvi v ukrep APZ upoštevajo različni dejavniki, zlasti stanje na trgu dela na določenem območju in v določenem poklicu, stroški vključitve, osebne, poklicne, delovne in druge sposobnosti osebe ter njena starost, možnosti za uspešen zaključek ukrepa, želje osebe, če so utemeljene in jih je smiselno upoštevati glede na možnosti za zaposlitev v določenem okolju in obdobju, socialna ali zdravstvena oviranost osebe, razpoložljiva finančna sredstva in realne možnosti zaposlitve po zaključenem ukrepu (peti odstavek 113. člena ZUTD). Navedena določba po mnenju sodišča ni kršena, razlogi za zavrnitev predloga za vključitev v institucionalno izobraževanje pa so obrazloženi v prvostopenjski odločbi in dopolnjeni z obrazložitvijo tožene stranke.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče ni pristojno za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči (BPP), saj je to v pristojnosti posebnega organa za BPP (služba za BPP), ki pa je z odločbo Bpp 101/2101-2 z dne 6. 7. 2012 tožničino prošnjo za dodelitev BPP v tej zadevi zavrnil.