VSL sodba II Cp 1088/2013

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) odškodnino v znesku 22.800,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2010 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna v roku 15 dni toženki plačati njene pravdne stroške v znesku 49,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da do tožničinega padca ni prišlo na način, kot je zatrjevala tožnica, in da je bolj verjetno in bolj logično, da je tožnica stopila med peron in vstopni podest vlaka oziroma ji je pri vstopanju zdrsnilo in se ji je noga oziroma gleženj zataknila med podest in peron. Nesporno je, da je tožnica utrpela hude telesne poškodbe pri vstopanju na vlak za smer J. dne 28.8.2009, da je vlak takoj po nezgodi odpeljal in da je bila tožnica odpeljana na urgenco in tudi hospitalizirana. Sodišče prve stopnje bi moralo slediti tožničini izpovedi, ker je prepričljivo opisala vlak, na katerega je vstopala in tudi način vstopanja, in ne pričam toženke. Le-te so z izjemo U. Š. delavci toženke in imajo kot taki interes, da se dogodek prikaže na način, kot zatrjuje toženka. Ni upoštevalo, da je treba dogodek zaradi hudih poškodb, ki jih je tožnica utrpela pri vstopanju na vlak, obravnavati po določilih Zakona o varnosti v železniškem prometu (v nadaljevanju ZVZelP). Zavarovanec toženke ni ravnal po določilih tega zakona v smislu preiskave vzrokov nesreč in incidentov (28. do 36. člen ZVZelP), s čemer je opustil obveznost ravnanja upravljalca. Le preiskava dogodka po določilih ZVZelP lahko ekskulpira zavarovanca toženke. Ker ta o nezgodi ni obvestil policije in ni takoj uvedel preiskave, temveč je vlak odpeljal, se je izognil preiskavi oziroma jo je preprečil. Iz izpovedi priče D. N., ki je sestavil poročilo o izrednosti, izhaja, da je prišel do tožnice, ki je poškodovana ležala na peronu in se ni mogla premikati, ko je vlak že odpeljal, tožnica pa mu je povedala, da je do nezgode prišlo zaradi napake na vlaku, zaradi nekega vakuuma. Priča M. P. pa je izpovedal, da bi v primeru poškodbe morali izpisati tudi obrazec O-116, vendar tega niso storili. Poročilo o izrednosti ne more nadomestiti tega obrazca. Ravnanje zavarovanca toženke pomeni priznanje, da so vzroki ali posledice izključno na njegovi strani (tretji odstavek 34. člena ZVZelP). Zavarovanec toženke je opravil preiskavo sam tako, kot mu je ustrezalo, policije pa ni obvestil, temveč jo je obvestila sama, ko je prišla iz bolnišnice. Preiskavo lahko opravi sam le v primeru, ko so posledice ali vzroki dogodka izključno na strani upravljalca ali prevoznika. Prevoz potnikov po železnici je nevarna dejavnost, zato je železnica objektivno odgovorna za škodo zaradi smrti ali telesne poškodbe potnikov. Zakon o prevoznih pogodbah v železniškem prometu (v nadaljevanju ZPPŽP) v 18. členu določa, da je prevoznik odgovoren za smrt, telesno in duševno okvaro zdravja medtem, ko je potnik v vlaku ali ko vstopa v vlak. 19. člen ZPPŽP pa določa, kdaj je prevoznik prost odgovornosti. Tožnica je vstopala v vlak na način, kot normalno vstopajo potniki. Do okoliščin, ki jih izpostavlja v pritožbi, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav jih je zatrjevala že v pripravljalnih vlogah, zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

3Ker odgovor na pritožbo ni bil vložen pravočasno, ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo (drugi odstavek 344. člena ZPP).

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je tožnica utemeljevala z navedbami, da se je poškodovala kot potnica pri vstopanju na vlak. Po njenih navedbah je bila že skoraj s celotnim telesom znotraj vlaka, ko so se vrata vagona, ki so v obravnavanih okoliščinah nevarna stvar, nenadoma pričela zapirati in jo začela vleči pod vlak, saj je senzor, ki uravnava zapiranje in odpiranje vrat na vagonu, ni zaznal. Zatrjevala je, da zavarovanec toženke odškodninsko odgovarja kot imetnik nevarne stvari in na podlagi 18. člena ZPPŽP, podana pa je tudi njegova krivdna odgovornost, ker ni ravnal po določbah ZVZelP, ki predpisujejo preiskavo nesreč in incidentov. Toženka je zatrjevani odškodninski odgovornosti nasprotovala z navedbami, da vrata vagona niso nevarna stvar in da ni prišlo do zatrjevane napake v delovanju senzorja za odpiranje in zapiranje vrat. Navajala je, da se tožnica ni poškodovala na zatrjevani način, temveč zato, ker je nerodno stopila med peron in stopnico vlaka, padcu pa bi se lahko izognila, če bi bila bolj pozorna na hojo pri vstopanju na vlak.

6Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo na podlagi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o neposlovni odškodninski odgovornosti, in sicer 149. in 150. člena OZ, ki določata objektivno odgovornost imetnika nevarne stvari oziroma tistega, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo ter prvega odstavka 131. člena OZ, ki ureja krivdno odgovornost. S pojasnilom pravne podlage, ki je relevantna za presojo tožbenega zahtevka, se je sodišče prve stopnje konkludentno opredelilo tudi do pravnega stališča tožnice, da sta za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka relevantna (tudi) 18. in 19. člen ZPPŽP. Tako ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave v postopku oziroma zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se res ni opredelilo do tožničinih navedb, da zavarovanec toženke po zatrjevanem škodnem dogodku ni ravnal po predpisih ZVZelP, ki določajo postopanje v primeru nesreč in incidentov, in do njenih navedb o pomenu dejstva, da je zavarovanec toženke sam opravil preiskavo, vendar s tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na te navedbe sodišču prve stopnje ni bilo treba odgovarjati, ker gre za nerelevantne oziroma očitno nesmiselne navedbe. Očitana opustitev preiskave zatrjevanega škodnega dogodka in seznanitve policije ne more utemeljiti odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke za vtoževano škodo zaradi očitnega pomanjkanja vzročne zveze med očitanim ravnanjem (ki časovno sledi zatrjevanemu škodnemu dogodku) in zatrjevanim škodnim dogodkom. Določba tretjega odstavka 34. člena ZVZelP, na katero se sklicuje pritožba, pa za odločitev v obravnavanem primeru ni relevantna ne z vidika materialnega prava ne z vidika procesnega prava.

7V obravnavanem primeru predstavljata pravno podlago za presojo, ali je podana odškodninska odgovornost zavarovanca toženke za škodo, ki jo vtožuje tožnica, 18. in 19. člen ZPPŽP. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je zavarovanec toženke železniški prevoznik, tožnica pa se je poškodovala kot potnica med vstopanjem na vlak. Odgovornost železniškega prevoznika za poškodbe potnika je v ZPPŽP posebej urejena. OZ sicer vsebuje določbe o odgovornosti za škodo in posebej ureja tudi odškodninsko odgovornost prevoznika za varnost potnikov, vendar se nanje v obravnavanem primeru ni mogoče sklicevati, saj predstavlja ZPPŽP specialni predpis in je zato treba uporabiti slednjega. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotna uporaba materialnega prava pa v obravnavanem primeru ni imela za posledico, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh dejstev, ki so pravno odločilna glede na določbi 18. in 19. člena ZPPŽP, in sta jih stranki zatrjevali. Dejanske ugotovitve, vsebovane v izpodbijani sodbi, zadostujejo oziroma omogočajo preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 18. in 19. člena ZPPŽP.

8ZPPŽP v 18. členu določa, da je prevoznik odgovoren za smrt, telesno in duševno okvaro zdravja ali drugo poškodbo potnika, ki jo povzroči nesreča ali nezgoda med železniškim prevozom oziroma med tem, ko je potnik v vlaku ali ko vstopa v vlak ali izstopa iz vlaka. V skladu z 19. členom ZPPŽP je železniški prevoznik prost odgovornosti, če dokaže: da je škoda nastala zaradi zunanjega vzroka, ki se mu prevoznik kljub potrebnemu prizadevanju ob upoštevanju posebnosti primera ni mogel izogniti niti odvrniti njegovih posledic; po krivdi potnika ali zaradi njegovega ravnanja, ki ni v skladu z normalnim ravnanjem potnikov; zaradi ravnanja tretje osebe, ki se mu prevoznik kljub potrebnemu prizadevanju, upoštevajoč posebnosti primera, ni mogel izogniti niti odvrniti njegovih posledic (alternativno določeni pogoji).

9Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je padla iz vlaka zaradi okvare senzorja na vratih vlaka, ki so jo udarjala, pri čemer jo je neka sila (vakuum) vlekla pod vlak ter ji je potegnilo nogo med kolesa oziroma v luknjo pri kolesih vlaka. Prepričljiv je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je bolj verjetno in bolj logično, da je tožnica zaradi nezadostne pazljivosti stopila med peron in vstopni podest vlaka oziroma ji je pri vstopanju zdrsnilo in se ji je noga oziroma gleženj zataknila med podest in peron. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu z metodičnimi napotki 8. člena ZPP, torej celovita in popolna, poleg tega tudi vsebinsko prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožničini izpovedi, s katero je dokazovala zatrjevani potek dogodka, saj je opisan potek dogodka že sam po sebi nelogičen oziroma življenjsko nemogoč, poleg tega pa dodaten dvom v verodostojnost njene izpovedi vzbuja dejstvo, da številnih, s strani tožnice opisanih okoliščin, ki sicer ne predstavljajo pravno odločilnih dejstev, so pa dokazno pomembne, ni potrdila nobena od zaslišanih prič in tudi ne razpoložljivi listinski dokazi. Da je nemogoče, da je bil potek dogodkov tak, kot ga je opisala tožnica, so potrdile vse priče. Sodišče prve stopnje jim je utemeljeno sledilo, saj so navedeno utemeljile s prepričljivimi razlogi. Z navedbami, da so bile priče (z izjemo U. Š.) kot zaposlene pri zavarovancu toženke zainteresirane za izid postopka, zato pritožba ne vzbuja dvoma v verodostojnost njihovih izpovedi. V izpovedi priče U. Š. kot nevtralne priče, ki je bila tudi očividka dogodka, pa je imelo sodišče prve stopnje tudi prepričljivo dokazno podlago za zaključek, da je do tožničinega padca prišlo izključno zaradi zgoraj navedenega neskrbnega ravnanja same tožnice.

10Po stališču sodne prakse (2) je podlaga za odgovornost železniškega prevoznika podana v primeru ravnanja ali opustitve, s katerim prevoznik krši prevozno pogodbo, ta kršitev pa je vzrok katere od škod iz 18. člena ZPPŽP. Pri tem mora ravnanje ali opustitev, s katerim prevoznik krši prevozno pogodbo, in vzročno zvezo med navedenim ravnanjem ali opustitvijo in vtoževano škodo zatrjevati in dokazati oškodovanec. Kot že pojasnjeno, tožnica ni dokazala, da se je obravnavani dogodek zgodil tako, kot je zatrjevala (da je padla iz vlaka zaradi okvare senzorja na vratih vlaka, ki so jo udarjala, pri čemer jo je neka sila (vakuum) vlekla pod vlak ter ji je potegnilo nogo med kolesa oziroma v luknjo pri kolesih vlaka). Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljujejo sklep, da odškodninska odgovornost zavarovanca toženke iz 18. člena ZPPŽP ni podana, saj niso podani vsi elementi civilnega delikta (3).

11Po stališču pravne teorije (4) je odškodninska odgovornost železniškega prevoznika za poškodbe potnika objektivne narave, saj se ne more rešiti odgovornosti, če dokaže, da je ravnal s potrebno skrbnostjo, temveč je prost odgovornosti le, če dokaže, da je škoda nastala zaradi enega od razlogov iz 19. člena ZPPŽP. Pri tem ni povsem jasno, ali s tem pravna teorija utemeljuje posebno obliko objektivne odgovornosti ali gre (zgolj) za zakonsko vgrajeno merilo posebej stroge skrbnosti v okviru krivdne odgovornosti (postroženo krivdno odgovornost). Tudi če bi šlo za posebno obliko objektivne odgovornosti, za kar se zavzema pritožba, in bi bil že na podlagi dejstva, da je do tožničinega padca in posledično poškodbe prišlo pri vstopanju na vlak, izpolnjen abstraktni dejanski stan 18. člena ZPPŽP oziroma bi bila podana odškodninska odgovornost zavarovanca toženke, ki bi se jo lahko razbremenil le v primeru obstoja enega od oprostilnih razlogov iz 19. člena ZPPŽP, velja pojasniti, da je po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje (izključni) vzrok za tožničin padec v nezadostni pazljivosti same tožnice. Navedeno pa utemeljuje obstoj razloga iz 2. alineje 19. člena ZPPŽP (nastanek poškodbe po krivdi potnice), ki zavarovanca toženke razbremenjuje odgovornosti iz 18. člena ZPPŽP. Tožbeni zahtevek tako ni utemeljen niti ob upoštevanju relevantnih določb ZPPŽP.

12Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Napačno je stališče pritožbe, da je v takšnem primeru podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih).

(2) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 278/2009 z dne 11.10.2012.

(3) Iz istega razloga ni podana niti zatrjevana neposlovna odškodninska odgovornost po OZ.

(4) Kranjc, V., Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 1201.