19. člen ZPPŽP
(temelj odgovornosti za smrt in poškodbe potnika)
Prevoznik je prost odgovornosti, če dokaže, da je smrt, telesna poškodba ali duševna okvara zdravja ali druga poškodba potnika nastala:
- zaradi zunanjega vzroka, ki se mu prevoznik kljub potrebnemu prizadevanju ob upoštevanju posebnosti primera ni mogel izogniti niti odvrniti njegovih posledic;
- po krivdi potnika ali zaradi njegovega ravnanja, ki ni v skladu z normalnim ravnanjem potnikov;
- zaradi ravnanja tretje osebe in se mu prevoznik kljub potrebnemu prizadevanju, upoštevajoč posebnosti primera, ni mogel izogniti niti odvrniti njegovih posledic.
- VSL Sodba II Cp 1771/2024Višje sodišče v Ljubljani · 2025
Na podlagi 18. člena ZPPŽP je odgovornost prevoznika v železniškem prometu zaradi potniku nastalih telesnih poškodb objektivna, lahko pa se v skladu z 19. členom ZPPŽP razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je telesna poškodba nastala po krivdi potnika ali zaradi njegovega ravnanja, ki ni v skladu z normalnim ravnanjem potnika oziroma zaradi ravnanja tretje osebe in se mu prevoznik kljub potrebnemu prizadevanju, upoštevajoč posebnosti primera, ni mogel izogniti niti odvrniti njegovih posledic. Zavarovanec toženke se je zavedal, da so bila tla zaradi vremenskih razmer mokra in spolzka, zaradi česar lahko pride do zdrsa, torej se je zavedal, da obstaja večja nevarnost padca in s tem poškodb potnikov, potnikov pa na to ni opozoril. Res zavarovanec toženke tal v času vožnje ni mogel očistiti, vendar bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča moral potnike vsaj opozoriti na nevarnost mokrih in spolzkih tal, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ker tega ni storil, se ne more ekskulpirati odgovornosti za poškodbe tožnice. Čeprav tožnica mokrih tal ni zaznala, bi lahko pričakovala, da je bila glede na zimske vremenske razmere (dan pred dogodkom je snežilo) večja v
- VSL Sodba II Cp 1520/2018Višje sodišče v Ljubljani · 2018
Odgovornost prevoznika v železniškem prometu za potnika zaradi nastalih telesnih poškodb je objektivna. Vendar je prevoznik v konkretnem primeru dokazal, da je do tožničine poškodbe prišlo zaradi njenega napačnega ravnanja, ko je roko vstavila v okvir vrat toaletnih prostorov, ko je ravno takrat vrata odprl drugi potnik in jo poškodoval.
- VSL sodba II Cp 1088/2013Višje sodišče v Ljubljani · 2013
Po stališču pravne teorije je odškodninska odgovornost železniškega prevoznika za poškodbe potnika objektivne narave. Očitana opustitev preiskave zatrjevanega škodnega dogodka in seznanitve policije ne more utemeljiti odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke za vtoževano škodo zaradi očitnega pomanjkanja vzročne zveze med očitanim ravnanjem (ki časovno sledi zatrjevanemu škodnemu dogodku) in zatrjevanim škodnim dogodkom.
Povezano: sklici 1Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
5 odločb navaja ta člen · zadnja 4. 12. 2025Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL Sodba II Cp 1771/2024Višje sodišče v Ljubljani · 4. 12. 2025
Na podlagi 18. člena ZPPŽP je odgovornost prevoznika v železniškem prometu zaradi potniku nastalih telesnih poškodb objektivna, lahko pa se v skladu z 19. členom ZPPŽP razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je telesna poškodba nastala po krivdi potnika ali zaradi njegovega ravnanja, ki ni v skladu z normalnim ravnanjem potnika oziroma zaradi ravnanja tretje osebe in se mu prevoznik kljub potrebnemu prizadevanju, upoštevajoč posebnosti primera, ni mogel izogniti niti odvrniti njegovih posledic. Zavarovanec toženke se je zavedal, da so bila tla zaradi vremenskih razmer mokra in spolzka, zaradi česar lahko pride do zdrsa, torej se je zavedal, da obstaja večja nevarnost padca in s tem poškodb potnikov, potnikov pa na to ni opozoril. Res zavarovanec toženke tal v času vožnje ni mogel očistiti, vendar bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča moral potnike vsaj opozoriti na nevarnost mokrih in spolzkih tal, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ker tega ni storil, se ne more ekskulpirati odgovornosti za poškodbe tožnice. Čeprav tožnica mokrih tal ni zaznala, bi lahko pričakovala, da je bila glede na zimske vremenske razmere (dan pred dogodkom je snežilo) večja v
- VSL Sodba II Cp 1520/2018Višje sodišče v Ljubljani · 24. 10. 2018
Odgovornost prevoznika v železniškem prometu za potnika zaradi nastalih telesnih poškodb je objektivna. Vendar je prevoznik v konkretnem primeru dokazal, da je do tožničine poškodbe prišlo zaradi njenega napačnega ravnanja, ko je roko vstavila v okvir vrat toaletnih prostorov, ko je ravno takrat vrata odprl drugi potnik in jo poškodoval.
- VSL sodba II Cp 1088/2013Višje sodišče v Ljubljani · 30. 10. 2013
Po stališču pravne teorije je odškodninska odgovornost železniškega prevoznika za poškodbe potnika objektivne narave. Očitana opustitev preiskave zatrjevanega škodnega dogodka in seznanitve policije ne more utemeljiti odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke za vtoževano škodo zaradi očitnega pomanjkanja vzročne zveze med očitanim ravnanjem (ki časovno sledi zatrjevanemu škodnemu dogodku) in zatrjevanim škodnim dogodkom.
- VSRS Sodba II Ips 278/2009Vrhovno sodišče RS · 11. 10. 2012
Železniški prevoznik po določbi 18. člena ZPPŽP odgovarja za škodo, ki jo pretrpi potnik med vstopanjem v vlak, med vožnjo in pri izstopanju iz vlaka, vendar ne neomejeno: odgovoren je samo za tisto škodo, ki jo povzroči nesreča ali nezgoda, ki jo je mogoče vzročno povezati z izpolnjevanjem njegovih obveznosti iz pogodbe o prevozu.
- VSL sodba II Cp 475/2009Višje sodišče v Ljubljani · 4. 3. 2009
Prevoz potnikov po železnici je nevarna dejavnost, zato je železnica objektivno odgovorna za škodo zaradi smrti ali telesne poškodbe potnikov. V vsakem primeru pa je potrebno ugotoviti, če škoda res izhaja prav iz nevarne dejavnosti, ali je pravno relevantni vzrok za škodni dogodek v lastnostnih nevarne dejavnosti ali pa kje drugje (1. odst. 177. čl. ZOR). Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zapadle, pa neplačane zamudne obresti, ki so do uveljavitve OZ-A (ki je črtal 376. čl. OZ) že dosegle glavnico, so nehale teči po samem zakonu in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova.