VSL sodba II Cp 2082/2013

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati v 15 dneh 218.494,41 EUR (točka I. izreka sodbe) in ji povrniti 24.136,91 EUR pravdnih stroškov (točka II. izreka sodbe).

2Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožil toženec. Vztraja, da je sodišče napačno ugotovilo in na to tudi zaključilo, da mu je tožnica izročila 220.000 DEM. Tožnica ni dokazala, da je imela od januarja 1995 do januarja 1996 toliko denarja. Iz dokazil izhaja, da je kupnino za stanovanje nakazala na svoj račun in ga ni izročila tožencu. V relevantnem obdobju januar 1995, januar 1996 bančne knjižice ne dokazujejo, da bi tožnica iz teh računov dvignila zatrjevani znesek. Za gotovino, ki naj bi jo imela doma, pa ni ponudila nobenega dokaza. Ni jasno, zakaj je tožnica v listini (priloga A2) zapisala, da je na dan 31. 1. 1996 tožencu izročila 220.000 DEM. Nelogično je, da si je tožnica namesto domnevno že obstoječih zadolžnic izgovorila novo posojilno pogodbo, zadolžnice pa nato uničila. Prav to uničenje konkludentno dokazuje, da je bil dolg poplačan. Nelogičnosti bi bile do neke mere lahko razumljive, a ne gre prezreti, da je tožnica visoko izobražena in izkušena pravnica. Priloge A22 in A23, drugače kot meni sodišče, prej izpodbijajo tezo, da je tožnica izročila tožencu 220.000 DEM kot obratno. Obe datirata v čas po sklenitvi sporne pogodbe. Nelogično in nerazumno je, da je tožnica kljub trditvam, da ji toženec denarja ni vrnil, dodatno in znova dajala posojila in to v času, ko še nista bila v tesnih kontaktih. Tožnica je tudi nerazumno dolgo, skoraj pet let, čakala brez vsakega zavarovanja. Nenavadno je, da tožnice ni zanimalo, za kaj toženec potrebuje denar. Toženec je jasno povedal, da ni imel nikakršne potrebe po izposojanju denarja, saj je razpolagal z veliko denarja, ki ga je imelo njegovo podjetje A. Vse povedano kaže, da je očitno sporna pogodba le fiktivna, denar pa nikoli izročen. Sodišče ni vsebinsko presojalo listin v prilogah A18 in A19, prav tako ni skrbno presojalo izpovedi tožnice in tudi ni raziskalo premoženjskega položaja toženca oz. njegovega podjetja v letu 1995. Sodišče tudi ni poslušalo posnetkov pogovora med pravdnima strankama iz marca 2007, ki pa je očitno edini dokaz, ki bi sodišče še lahko prepričal o fiktivnosti sporne posojilne pogodbe. Pritožnik izpodbija tudi znesek prisojenih obresti in ugovarja zastaranju obresti nad 3 leta. Posledično se pritožuje tudi zoper odmero stroškov. Sodišče pa je tožnici prisodilo dvakratne stroške sodne takse za pritožbo. Po povedanem pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo prvemu sodišču v novo sojenje.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila. Zavrača vse pritožbene navedbe toženca in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na posamezne pritožbene navedbe je dodati, da pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek prvega sodišča, ki po izvedenih dokazih ni sledilo tožencu, da je posojilna pogodba z dodatkom fiktivna (navidezna). Tožnica nikoli ni trdila, da je tožencu naenkrat izročila 220.000 DEM. Povedala je, da mu je posojala različne zneske, za katere ji je toženec izročil podpisane zadolžnice. Tožnica je nasprotno, kot trdi pritožba, izkazala tudi, da je v spornem obdobju razpolagala z dovolj denarja (denar na hranilni knjižnici, denar od prodaje stanovanja...), da je tožencu tako vsoto denarja lahko posodila. Ob podpisu posojilne pogodbe (A2) iz katere izhaja, da obstoji dolg toženca do tožnice v skupni višini 220.000 DEM, pa je povsem logično, da je tožnica in to na zahtevo toženca, zadolžnice uničila. S strani posojilojemalca – toženca podpisana posojilna pogodba je dovolj močan dokaz, da je bil denar posojen in tudi koliko in pod kakšnimi pogoji.

6Toženec je priznal svoj dolg še vsaj 5 let po prejemu denarja, saj sta pravdni stranki v dodatku k posojilni pogodbi z dne 25. 9. 2001 ponovno ugotovili, da je tožnica tožencu izročila 220.000 DEM oz. tolarsko protivrednost 19.663.600,00 SIT. Toženec je tudi dovolil vknjižbo zastavne pravice za takšen znesek pri njemu lastni nepremičnini vl. št. 2454 k.o. X. Sodišče ne more verjeti, da je šlo za fiktivno pogodbo tudi zato, ker toženca šteje za osebo, ki se je na posel spoznal. Toženec je bil lastnik firme. Kot je sam povedal, je uspešno sodeloval tudi s Slovensko vojsko – torej se je moral zavedati, kaj podpisuje in če ne bi resnično prejel vtoževane vsote, pogodbe prav gotovo ne bi podpisal. Sklepanje oz. podpisovanje navideznih pogodb, ki so za stranko tako obremenjujoče kot v tem primeru, povprečen človek še manj pa človek, ki se na posel spozna, ne bi nikoli podpisal. Drži pritožbena navedba, da dokaza v prilogi pod A22 in A23 (potrdilo o posojenem denarju z junija 1996 in avgusta 1997) izhajata iz kasnejšega obdobja in nista predmet te pravde, a je poudariti, da tožnica s tema potrdiloma le dokazuje, da je tožencu posojala denar in da ji je ta enaka potrdila izdajal za zneske, ki so vključene v skupno ugotovljeni znesek 220.000 DEM.

7Tožnici ni bilo potrebno in je za odločitev v tej pravdni zadevi nepomembno, da bi pojasnjevala namen, s katerim je toženec pri njej najemal posojilo. Zakaj si je izposojal denar, bi vedel povedati kvečjemu toženec, ne pa tožnica. Ni slediti pritožbi, ki pravi, da toženec ni imel potrebe po izposojanju denarja, ker je razpolagal z veliko denarja, ki ga je imelo njegovo podjetje A. in sicer zato, ker je toženec na drugi strani, ko je šlo za vprašanje navideznosti pogodbe, trdil ravno nasprotno in sicer, da je bila pogodba sklenjena zgolj z namenom, da bi svojo hišo zavaroval pred upnico B. Če bi on oz. njegovo podjetje dejansko razpolagala z velikimi količinami denarja, bi dolg banke lahko plačal in ne čakal, da bo banka posegla po njegovi nepremičnini.

8Prvo sodišče je ustrezno utemeljilo in zavrnilo izvedbo dokaza s poslušanjem posnetka pogovora med strankama iz marca 2007. Dodati je le, da toženec v pritožbi navaja drugače kot v samem postopku. V pripravljalni vlogi z dne 26. 10. 2010 (list. št. 156) pravi, da „po mnenju toženca sam posnetek pogovora nima kakšne tehtne dokazne vrednosti...“ Ne glede na to pa je dodati, da je na podlagi izvedenih dokazov in zgoraj povedanega nedvomno, da tožnica tožencu je posodila v posojilni pogodbi navedeno vsoto denarja in tudi, da ji toženec tega denarja nikoli ni vrnil. Zahtevek tožnice je zato utemeljen.

9Neutemeljeno je sklicevanje toženca na 372. člen ZOR o triletnem zastaralnem roku za obresti. Ta določba se nanaša na občasne terjatve, za kakršne pa v obravnavanem primeru ne gre. Sodišče pa je tožnici glede na določilo o omejitvi zamudnih obresti do ene glavnice priznalo dvojno glavnico, kar je v skladu z materialnimi predpisi.

10Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki pravi, da se za pritožbo plača le ena taksa in ne več, če je bilo v postopku vloženih več pritožb. Pri tem se sklicuje na določilo 33. člena ZST (Ur. l. SRS, št. 1/90) v zvezi z 39. členom ZST-1 (Ur. l. RS, št. 37/2008). V zvezi s tem je poudariti, da ta člen ne govori o taksi za pritožbo, pač pa o taksi za odločbo nižjega sodišča, kjer pa se taksa za prvo odločbo v primeru, da je bila ta razveljavljena z odločbo pritožbenega sodišča, všteje v takso za novo odločbo.

11Po povedanem pritožba toženca ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločilo je tudi, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec zato, ker s pritožbo ni uspel, tožnica pa stroškov v svojem odgovoru na pritožbo ni priglasila.