VSL sklep Cst 421/2013

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 24. 9. 2013 postopek prisilne poravnave ustavilo in začelo stečajni postopek nad dolžnikom (1. točka izreka), za stečajno upraviteljico imenovalo M. Z. (2. točka izreka) in ugotovilo, da le-ta opravlja naloge in pristojnosti upravitelja prek M. Z. s.p. (3. točka izreka). Tako je ravnalo zato, ker dolžnik v danem roku ni založil predujma za kritje stroškov postopka prisilne poravnave. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na določilo 156. člena ZFPPIPP.

2Proti temu sklepu se je dolžnik pravočasno pritožil. Pritožbenega razloga ni citiral, iz vsebine pritožbe pa izhaja, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in da se pritožuje le na odločitev iz 1. točke izreka prvostopenjskega sklepa.

3Pritožba ni utemeljena.

4Če predlagatelj postopka prisilne poravnave ne založi predujma za kritje stroškov postopka prisilne poravnave v roku, ki ga določi sodišče, ta rok pa ne sme biti daljši od petnajstih dni (tretji odstavek 153. člena ZFPPIPP), sodišče ustavi postopek prisilne poravnave in izda sklep o začetku stečajnega postopka (156. člen ZFPPIPP). Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in podatkov elektronskega spisa, je bil dolžnik že s sklepom z dne 21. 6. 2013 pozvan k založitvi predujma. S tem sklepom (redna št. 8) je namreč sodišče prve stopnje začelo postopek prisilne poravnave. Takrat je bil predujem določen v višini 30.295,88 EUR. Torej je dolžnik že od 26. junija 2013, ko je prejel ta sklep, vedel, da bo moral predujem za kritje stroškov prisilne poravnave plačati. Rok za plačilo predujma je bil v sklepu določen na petnajst dni. Proti temu sklepu se je dolžnik pritožil. S tem dejanjem je dosegel, da se je rok za plačilo predujma podaljšal. Podaljšal pa se je ne le do izdaje sklepa z dne 29. 8. 2013 (redna št. 79), s katerim je pritožbeno sodišče predujem znižalo na 22.727,90 EUR, pač pa za nadaljnjih petnajst dni od vročitve tega sklepa dolžniku. Sklep je bil dolžniku vročen 3. 9. 2013, torej je petnajstdnevni rok potekel 18. 9. 2013. To pomeni, da je imel dolžnik skoraj tri mesece časa (od 26. 6. 2013 do 18. 9. 2013), da zbere potrebna sredstva za predujem. Vendar tega ni storil, pač pa je predujem plačal prepozno. Temu v pritožbi niti ne oporeka.

5Zato pritožbenemu stališču, da je ravnanje sodišča, ki je zaradi zatrjevane enodnevne zamude plačila predujma postopek prisilne poravnave ustavilo in začelo stečajni postopek „nesorazmerno, z velikimi posledicami za zaposlene in za lastnika“ neutemeljeno. Pritožbena argumentacija, da „je treba pogledati tudi ravnanje sodnika v drugih podobnih primerih (recimo prisilna poravnava v družbi S. in tudi drugih), kjer so bile zamude daljše in se je oblikovala drugačna sodna praksa kot v našem primeru“ pa je premalo konkretizirana, da bi lahko pritožbeno sodišče nanjo konkretno odgovorilo.

6S pritožbenim pojasnjevanjem, da „dolžnik sploh ni mogel obsežno in utemeljeno odgovoriti na ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave, ki da ga je upraviteljica vložila že 20. 3. 2013, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, saj za odločitev o pritožbi proti izpodbijanemu sklepu ni pomembno (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

7Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz prvega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).