VSL sodba I Cpg 1269/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:“

„Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 9.597.081,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od škode za leto 2002 v znesku 520.684,00 EUR za čas od 01.01.2003 dalje do plačila, za leto 2003 v znesku 3.609.846,00 EUR za čas od 01.01.2004 dalje do plačila, za leto 2004 v znesku 3.098.088,00 EUR za čas od 01.01.2005 dalje do plačila in v letu 2005 v znesku 2.368.463,00 EUR za čas od 01.01.2006 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka iz odločbe sodišča prve stopnje v roku 15 dni pod izvršbo.“ (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo v plačilo 1.128,79 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izgubljeni dobiček je tisti dobiček, ki ga zaradi oškodovalčevega dejanja (ali opustitve), ni bilo mogoče doseči, bi pa ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari (3. odstavek 168. člena OZ). Kot oškodovalčevo dejanje je tožeča stranka navedla nezakonito odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 11. 6. 2001, kot škodo pa je opredelila izgubo v dobičku v letih 2002 do 2005. Da bi se izognila prisilni izvršbi (nezakonite) odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 11. 6. 2001, je v obstoječi proizvodnji A. dne 13. 11. 2002 sama izvršila odločbo. V izogib zaprtju tovarne ali dela tovarne, je nezakonit sklep inšpekcijskih organov izvršila tako, da je od 13. 11. 2002 zmanjšala proizvodnjo na polovico.

6Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski zahtevek tožeče stranke zaradi zastaranja po določbi 1. odstavka 352. člena OZ.

7Tožeča stranka nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je terjatev po določbi 1. odstavka 352. člena OZ zastarana, poleg tega pa mu še očita, da nima nobenih razlogov glede obstoja objektivnega roka zastaranja, ki po njenem stališču do vložitve tožbe ni potekel. Sicer pa v pritožbi priznava, da ji je škoda nastala že novembra 2002 (prvi izgubljeni dobiček za mesec in pol v letu 2002).

8Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo podala ugovor zastaranja glede na trenutek nastanka škode. Odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (2. odstavek 352. člena OZ). Če je tožeča stranka trdila, da ji zaradi protipravnega ravnanja organa tožene stranke škoda nastala od tistega trenutka dalje, ko je morala zmanjšati proizvodnjo za polovico, to pa se je po njenih trditvah zgodilo 13. 11. 2002, potem je od takrat dalje začel teči tudi petletni objektivni rok. Ker je tožbo vložila 4. 3. 2008, je tožena stranka utemeljeno podala ugovor absolutnega zastaranja iz drugega odstavka 352. člena OZ. Pri tem se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je po uveljavljeni sodni praksi, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje, pravočasno uveljavljanje povračila prve istovrstne škode pogoj za uveljavljanje povračila vseh nadaljnjih škod (8. odstavek obrazložitve). Ker je zahtevek za plačilo izgubljenega dobička v letu 2002 glede na petletni objektivni rok zastaran, je absolutno zastaran tudi zahtevek, s katerim uveljavlja tožeča stranka izgubljene dobičke v letih 2003, 2004 in 2005.

9Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o zavrnitvi zahtevka materialnopravno pravilna. Ob tem le še dodaja, da tožeča stranka tudi ni uspela ovreči razlogov sodišča prve stopnje o zastaranju zahtevka na podlagi določbe 1. odstavka 352. člena OZ, po kateri odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Sodišče prve stopnje je kot relevanten dan, od katerega bi imela tožeča stranka pogoje za vložitev odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko, štelo 22. 12. 2004, ko je prejela sodbo Upravnega sodišča z dne 22. 12. 2004. Tožeča stranka pa vztraja, da je šele s prejemom odločbe drugostopnega upravnega organa, RS Ministrstva za okolje in prostor, št. 356-03-21/01 z dne 15. 3. 2005, ki jo je pooblaščenec prejel 30. 3. 2005, začelo teči zastaranje po 1. odstavku 352. člena OZ, ker je bila šele s to odločbo kot nezakonita in nepravilna odpravljena odločba prvostopnega inšpektorja za okolje in prostor z dne 11. 6. 2001. Glede na že ustaljeno sodno prakso (1) je zmotno stališče, da v primerih, ko gre za odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS, oškodovanec zve za obseg škode in protipravnost ravnanja šele, ko pristojni organ pravnomočno odloči o nepravilnosti izdanih odločb. Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti storilčevega ravnanja).

10S tem je višje sodišče presodilo tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo, ni pa tudi ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 887/2009 z dne 25. 4. 2013.