VSM sklep I Cpg 439/2013

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo pod točko I izreka ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL .../2010 z dne 29. 11. 2010, ki ostane v veljavi v prvem odstavku izreka glede terjatve v višini 27.562,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov glavnice do plačila in v tretjem odstavku izreka glede stroškov izvršilnega postopka v znesku 49,35 EUR z obrestmi, kar vse je natančneje razvidno iz izreka v tem delu. V točki II izreka je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke (v nadaljevanju toženke) v znesku 77.427,60 EUR. V točki III izreka je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici glavnico v znesku 27.562,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov glavnice, kar vse je natančneje razvidno iz izreka v tem delu. V točki IV izreka je odločilo o stroških pravdnega postopka. Toženka jih je povrniti tožnici v znesku 2.459,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Ugovarja stališču, da je pobotni ugovor lahko utemeljen le, če terjatev izvira iz istega poslovnega dogodka kot terjatev po tožbi. Toženka je ugovor pobota uveljavljala med pravdnim postopkom, torej kot procesni pobot, ki je namenjen obrambnim ciljem, pri čemer ni nikjer določeno, da bi morala terjatev, ki se ugovarja v pobot, izvirati iz istega poslovnega dogodka, kot terjatev po tožbi. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega materialnopravnega stališča, je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožba sodišču prve stopnje še očita, da je kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s tem, ko ni zaslišalo priče B.P. kršilo pa je tudi določbo drugega odstavka 289. člena ZPP s tem, ko sodnica pooblaščencu pravdnih strank ni dopustila, da bi pričam postavila ustrezna vprašanja. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, večji del sodbe predstavljajo le povzetki navedb strank, v nadaljevanju pa sodišče prve stopnje zgolj pavšalno zaključuje, da toženka obstoja stvarne napake ni dokazala, do navedb toženke v zvezi z grajanjem napak pri načinu reševanja reklamacije pa se sploh ni opredelilo. Prav tako sodišče ni ocenilo izvedenega dokaza z izvedencem.

3Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnega razumevanja pravdnega (procesnega) pobotnega ugovora ni ugotovilo vseh za razsojo odločilnih dejstev. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka, varovati je treba tudi ustavno pravico strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave R Slovenije), zato je sprejelo odločitev, da se izpodbijana sodba v skladu s 355. členom ZPP razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

7Sodišče prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve v postopku v točki 9 obrazložitve pravilno ugotovilo, da se računi, ki so predmet tožbenega zahtevka, nanašajo na obdobje od 19. 7. 2010 do 10. 11. 2010, toženka pa se v zvezi s pobotnim ugovorom sklicuje na pločevino, ki naj bi bila predmet naročila z dne 15. 3. 2010 in prevzema z dne 31. 3. 2010. Toženka torej zatrjuje stvarno napako na nekem drugem materialu in ne na materialu, ki je predmet računov po tožbi, kar pomeni, da na tem materialu stvarna napaka ni bila ne zatrjevana ne dokazana, zato ne more biti razlog za neplačilo dobavljenega blaga. Takšnih dejanskih ugotovitev in materialno pravnih zaključkov pritožba niti ne graja.

8Utemeljen je ugovor pritožbe, da je toženka ugovor pobota uveljavljala med pravdnim postopkom, torej kot procesni ugovor pobota, ki je namenjen obrambnim ciljem, za takšen ugovor pa ni nikjer določeno, da bi morala terjatev, ki se ugovarja v pobot, izvirati iz istega poslovnega dogodka kot terjatev po tožbi.

9Pravdni pobotni ugovor je takšno procesno dejanje tožene stranke, ki obsega: 1. trditev tožene stranke, da ima zoper tožečo stranko nasprotno terjatev, ki se lahko pobota; 2. predlog toženca, da se ta terjatev ugotovi, kolikor je to potrebno za pobotanje obeh terjatev (ugotovitev nasprotne terjatve je predpostavka za pobotanje, ki ga sodišče izreče v konstitutivnem delu sodbe) in 3. predlog tožene stranke da se izreče pobotanje v pravdi. Takšno pobotanje v pravdi se imenuje procesno pobotanje. Nasproti, še vedno obstoječi terjatvi tožeče stranke, uveljavlja tožena stranka v pravdi svojo, še vedno obstoječo in še (ne)pobotano nasprotno terjatev z ugovorom zaradi pobota. Tožena stranka pred ali zunaj pravde ni še ničesar pobotala in se zato šele v pravdi sklicuje na svojo pobotno pravico. Tak ugovor lahko poda tožena stranka takrat, ko sploh ne zanika terjatve tožeče stranke in ugovarja v pobot svojo nasprotno terjatev zato, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka, ali pa tožena stranka zanika obstoj terjatve po tožbi in uveljavlja v pobot svojo nasprotno terjatev le za primer, če bo sodišče kljub ugovoru, da terjatev tožeče stranke ne obstoji, vendarle ugotovilo, da obstoji.

10Glede na takšno pravno naravo pravdnega (procesnega) pobotanja, v povezavi s trditvami toženke, da ima tudi sama zoper tožnico terjatev, ki (očitno) izvira iz drugega poslovnega dogodka, zato jo uveljavlja v pobot (na ta način se je slednja „branila“ pred plačilom terjatve po tožbi), je sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve, v kateri je presojalo obstoj odškodninske odgovornosti tožnice za škodo, ki naj bi nastala toženki po tretjem odstavku 468. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), napačno zaključilo, da toženka ni dokazala obstoja škodljivega dejstva na strani tožnice, ker se zatrjevana napačna dobava blaga ne nanaša na material, ki je predmet dobav po računih, ki so predmet tožbenega zahtevka in da zato stvarna napaka (škodljivo dejstvo) ne obstaja.

11Takšna zmotna materialno pravna presoja je vplivala na to, da sodišče prve stopnje v zvezi s pobotnim ugovorom ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev, to pa je terjalo razveljavitev izpodbijane sodbe.

12Ko bo sodišče prve stopnje v novem sojenju o zadevi ponovno odločalo, naj bo, ob upoštevanju trditev in ugovorov pravdnih strank, pozorno, kakšno škodo dejansko toženka s pobotnim ugovorom uveljavlja. Ali gre za škodo zaradi zaupanja (primerjaj drugi odstavek 468. člena OZ), za katero morajo biti izpolnjene enake predpostavke kot za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake ali pa gre za refleksno škodo iz tretjega odstavka citiranega člena (škoda na drugih dobrinah), za katero se uporabljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti.

13Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo (355. člen ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.