VSM sodba I Cp 1263/2013

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da odslej v celoti glasi:
"1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki, v 15 dneh od prejema sodbe, plačati znesek v višini 437,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2012 dalje do plačila.
2. V presežnem delu se tožbeni zahtevek zavrne.
3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 96,44 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 175,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku), v roku 15 dni od prejema sodbe, plačati odškodnino v višini 2.373,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2009 dalje do plačila in znesek v višini 437,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2012 dalje do plačila (točka I. izreka), v presežnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti še pravdne stroške v višini 705,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka III. izreka).

2Zoper odločitev sodišča prve stopnje o odmeri odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženca. Bistvo pritožbene graje je, da je potrebno konkretno pomoč in postrežbo, ki jo je tekom zdravljenja tožniku nudila njegova žena, presojati v okviru medsebojne pomoči med zakoncema, zaradi česar tožnik do odškodnine iz tega naslova ni upravičen. V zvezi z navedenim toženka opozarja, da iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca za medicino ne izhaja, da bi tožnik v času zdravljenja sploh potreboval tujo nego in pomoč, tožnikova žena pa v bolniškem staležu ni bila zaradi nege tožnika, temveč zaradi lastnih zdravstvenih težav. Podredno pritožba izpodbija tudi obseg priznane pomoči in njeno višino ter ocenjuje, da je bil tožnik eventualno upravičen do tuje nege in pomoči le prvih 14 dni po škodnem dogodku, in sicer največ 2 uri dnevno, pri čemer lahko urna postavka te pomoči znaša največ 3,5 EUR na uro.

3Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril.

4Pritožba toženke je utemeljena.

5ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje po pregledu in preučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa sodišče prve stopnje glede na dejanske ugotovitve zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju.

6Pregled zadeve pokaže, da tožnik v tožbi zatrjuje, da je v času zdravljenja potreboval tujo nego in pomoč, ki mu jo je v pretežnem delu nudila njegova žena V.S.P., ki je bila v tem času prav tako sprva v bolniškem staležu, nato pa na porodniškem dopustu (v času nastanka škodnega dogodka je bila imenovana v 7 mesecu nosečnosti). Tožnik naj bi tako potreboval skupno kar 620 ur tuje nege in pomoči, in sicer prvih 40 dni povprečno 6 ur dnevno, nadaljnjih 6 mesecev pa povprečno 2 uri dnevno. Žena naj bi mu v tem času pomagala pri osebnih zadevah (ga umivala, mu rezala hrano, ga vozila k zdravniku, ipd.), hišnih opravilih in pri pomoči v podjetju.

7Sodišče druge stopnje se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da opisana pomoč, ki naj bi jo v času svojega bolniškega staleža oziroma porodniškega dopusta tožniku nudila njegova žena, presega običajno pomoč, ki sta si jo zakonca dolžna nuditi v skladu s 13. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Pomoč in nega pri osebnih zadevah (pomoč pri umivanju, rezanje hrane (tožnik je lahko namreč jedel sam), prevoz k zdravniku, ipd.), ki jo je tožniku v času njegovega zdravljenja nudila žena, namreč ne presega običajne pomoči med zakoncema, ki bi upravičevala prisojo zahtevane odškodnine iz tega naslova.(1) Ne gre namreč spregledati dejstva, da je tožnik po naravi levičar in da je imel poškodovan le prstanec leve roke, ki je bil tri tedne mobiliziran z opornico, ter je lahko posledično večino osebnih opravil (osnovna higiena, hranjenje, ipd.) opravljal sam (pa čeprav z nekoliko povečanimi napori). Sodišču druge stopnje se zato poraja dvom glede trajanja in obsega zatrjevane pomoči predvsem v prvih mesecih po poškodbi (6 ur dnevno), saj je bila tožnikova žena v tem času visoko noseča in zaradi bolezni sama v bolniškem staležu. Imenovana je namreč zaslišana kot priča izpovedala, da je bila v času nastanka škodnega dogodka noseča že 7 mesecev in da je bil problem skrbeti še za tožnika, saj je morala v prvi vrsti paziti nase. Posledično je vprašanje ali je priča tožniku lahko pomagala kar 6 ur dnevno in v obsegu, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot neobičajno pomoč med zakoncema, oziroma ali je tožnik takšno pomoč in nego sploh potreboval. Imenovana je bila namreč sama v bolniškem staležu, v času zatrjevanega nudenja pomoči pa je tudi rodila, zato je bila pomoč in nega tožniku še posebej otežena, saj je morala v tem času skrbeti predvsem za sebe in za svojega novorojenega otroka, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje.

8Ob povedanem sodišče druge stopnje še dodaja, da tožnik razen pavšalnih navedb o ženini pomoči pri hišnih opravilih in poslovanju podjetja ni podal in tako ni uspel opredeliti vsebine pomoči, ki naj bi mu bila v tej zvezi nudena, niti nujnosti, da jo opravlja tretji. Test razumnosti nudene pomoči tako v zvezi s pomočjo pri hišnih opravilih niti ni mogoč, v zvezi s pomočjo pri poslovanju podjetja pa sodišče druge stopnje poudarja, da je bil tožnik v času od 9. 6. 2008 do 30. 4. 2009 v bolniškem staležu in se s svojo dejavnostjo niti ni smel ukvarjati. Načelno enako velja tudi za tožnikovo ženo, ki v bolniškem staležu ni bila zaradi nege in pomoči tožniku, temveč zaradi lastnih zdravstvenih težav, kar je še dodatni argument za to, da je potrebno zatrjevano pomoč presojati v okviru medsebojne pomoči med zakonci (13. člen ZZZDR) in ne kot pomoč tuje osebe.(2)

9Neutemeljenost tožbenega zahtevka v tem delu smiselno izhaja tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za medicino S.T., dr. med. (v nadaljevanju izvedenca), iz katerega ni moč razbrati, da bi tožnik v času zdravljenja potreboval kakršno koli tujo pomoč in nego. Tožnik je navedeno izvedensko mnenje smiselno povzel in ni predlagal njegove dopolnitve v tej smeri.

10Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje prepričano, da je tožbeni zahtevek iz naslova tuje nege in pomoči že po temelju neutemeljen, zato se s primerno urno postavko te nege in pomoči niti ni ukvarjalo.

11Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova nepremoženjske škode dosodilo odškodnino v skupni višini 9.120,00 EUR in iz naslova premoženjske škode odškodnino v skupni višini 6.023,88 EUR. Slednjo je sodišče druge stopnje zmanjšalo za uvodoma prisojeni znesek iz naslova tuje nege in pomoči (3.100,00 EUR), saj preostala dosojena odškodnina ni predmet pritožbene graje, tako da odškodnina iz naslova premoženjske škode odslej znaša skupaj 2.923,88 EUR (6.023,88 EUR - 3.100,00 EUR). Priznana odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo tožnika tako skupno znaša 12.043,88 EUR (9.120,00 EUR + 2.923,88 EUR). Glede na nesporno dejstvo, da je toženka tožniku že plačala valorizirano vrednost nespornega dela odškodnine v višini 12.796,61 EUR, iz tega naslova tožniku ni dolžna ničesar več. Slednjemu tako pripadajo le še zahtevane obresti od že dne 21. 5. 2010 poravnanega zneska 9.350,00 EUR v višini 331,99 EUR in od že dne 4. 6. 2010 poravnanega zneska 2.708,18 EUR v višini 105,51 EUR, skupaj 437,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 2. 2012 dalje do plačila, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Slednje namreč ni predmet pritožbene graje.

12Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP), kot to izhaja iz točke I. izreka te sodbe.

13Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo s strani sodišča prve stopnje priznanih in odmerjenih stroškov pravdnih strank (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na uspeh tožnika v pravdi (6 %) in upoštevajoč s strani sodišča prve stopnje priznane pravdne stroške slednjega (v višini 1.857,27 EUR), je tako tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 96,44 EUR. Priglašeni in s strani sodišča prve stopnje priznani pravdni stroški toženke znašajo 15,00 EUR, kar pomeni, da je glede na uspeh v pravdi (94 %) ta upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 14,10 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov obeh pravdnih strank, je toženka dolžna tožniku povrniti še pravdne stroške v višini 82,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP v zvezi z 299. členom Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

14Sodišče druge stopnje je toženki priznalo tudi s pritožbo priglašene stroške in sicer sodno takso za pritožbo v znesku 165,00 EUR (vrnitve doplačila sodne takse v višini 15,00 EUR, odmerjene s plačilnim nalogom sodišča prve stopnje, opr. št. P 222/2011 z dne 12. 9. 2013, toženka ni zahtevala - prvi odstavek 163. člena ZPP) in administrativne stroške v višini 10,00 EUR. Odmerjene stroške v skupni višini 175,00 EUR je dolžan tožnik toženki povrniti v roku 15 dni (drugi odstavek 313. člena ZPP) od vročitve prepisa te sodbe, od prvega dne po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (313. člen ZPP v zvezi z 299. členom OZ), ki tečejo do plačila.

---------------------

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 483/2010 z dne 1. 4. 2010, kjer je tožeča stranka v škodnem dogodku utrpela bistveno hujše telesne poškodbe kot tožnik v obravnavanem primeru, njen odškodninski zahtevek iz naslova tuje nege in pomoči pa je bil materialnopravno zavrnjen.

Op. št. (2): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 127/2000 z dne 30. 1. 2011.