VSRS Sodba II Ips 300/2012

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21. 6. 2010 ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem očetu pravdnih strank ne spada 8/100 nepremičnine parc. št. 125/7 k. o. ..., kar je last tožnika. Odredilo je še zemljiškoknjižno izvedbo opisane ugotovitve. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Pritožbeno sodišče je na tožnikovo pritožbo sklep, da se sprememba tožbe (povečanje tožbenega zahtevka) ne dovoli, spremenilo tako, da je spremembo tožbe dovolilo. Zato je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 27. 6. 2011 ugotovilo še, da v zapuščino ne spada 306/10000 sporne nepremičnine, kar je last tožnika; zavrnilo pa je tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odpis parcele iz dosedanjega z. k. vložka in otvoritev novega, kamor naj se vknjiži tožnikova lastninska pravica ter odločilo o pravdnih stroških.

2Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje z dne 21. 6. 2010 razveljavilo v drugi točki izreka (zavrnitev višjega tožbenega zahtevka), toženkini pritožbi pa delno ugodilo, in sicer je sodbo sodišča prve stopnje z dne 27. 6. 2011 spremenilo, tako da je jasna skupna ugotovitev po obeh sodbah, da v zapuščino po pokojnem očetu pravdnih strank ne spada 1106/10000 parcele št. 125/7 k. o. ... V preostalem delu je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbi sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3S sklepom II DoR 40/2012 je Vrhovno sodišče na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanja upoštevanja koristi, ki naj bi jo pri izločitvi v korist potomcev po 32. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) imel tožnik z dovoljenim brezplačnim uživanjem zapustnikovega premoženja.

4V dopuščeni reviziji toženka trdi, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo. Po njenem mnenju pravilna uporaba 32. člena ZD pomeni, da je treba morebitne prispevke potomca poračunati s koristmi, ki jih je le-ta imel z brezplačno uporabo prednikove nepremičnine. Ob tem meni, da je treba presojati okoliščine, ki kažejo na to, da je zapustnik z določenimi dejanji ali opustitvami potomčevo pomoč oziroma vlaganja v svoje premoženje že odplačal. Za takšno vračunavanje ni potrebna niti posebna zakonska določba niti obstoj posebnega dogovora med zapustnikom in potomcem. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bila tožnikova investicija v očetovo nepremičnino v celoti odplačana oz. celo preplačana s 14-letno uporabo hiše. Tožnik bi moral, če ne bi bival v očetovi hiši, bodisi kupiti svoje stanovanje bodisi ga najeti. Če se ta uporaba ne oceni in ne upošteva pri izločitvi iz zapustnikovega premoženja, bo tožnik v razmerju do toženke kot sodedinje obogaten. Odločitev nižjih sodišč po toženkini oceni odstopa od sodne prakse revizijskega sodišča, pri čemer se sklicuje na odločbe, izdane v zadevah II Ips 575/1994, II Ips 378/2005 in II Ips 1/2008.

5Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Pravdni stranki sta brat in sestra, dediča po pokojnem očetu F. L. Tožnik uveljavlja ugotovitveni zahtevek, da v zapuščino po pokojnem očetu ne spada 1/3 nepremičnine v R. (stanovanjska hiša z garažo in dvoriščem). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je oče hišo pričel graditi 1969, da je bila v letu 1971 dograjena do podaljšane IV. gradbene faze („pod streho“), nato pa je z gradnjo leta 1979 nadaljeval skupaj z očetom tožnik. Oče mu je zagotovil, naj v hišo kar vlaga (tako delo kot denar), saj jo bo prepustil njemu. V hiši (v eni od dveh stanovanjskih enot - v drugi je živela toženka z družino) je tožnik bival od oktobra 1981 do 23. 12. 1995 (14 let). Oče je z oporoko razdelil svoje premoženje med oba otroka, sporno nepremičnino je zapustil toženki.

832. člen ZD določa, da lahko zapustnikovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, zahtevajo, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Ta del ne spada v zapuščino, se ne upošteva pri izračunu nujnega deleža in se ne vračuna v dedičev dedni delež.

9Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizijsko sodišče je pri dopustitvi revizije vezano na predlog, toženka pa v predlogu za dopustitev revizije kot pravno pomembnega ni izpostavila vprašanja, ali je glede na ugotovljena dejstva uporaba 32. člena ZD sploh utemeljena. Soglašala je, da tožniku gre upravičenje po 32. členu ZD, ob tem pa se zavzema za takšno metodo vračunavanja koristi potomca, kot velja pri reparacijah. Revizijsko sodišče zato ni posegalo v odločitev o temelju zahtevka, ampak je odločalo le o utemeljenosti stališča, ki ga izpostavlja revizija v okviru dovoljenega vprašanja.

10Kadar gre za upravičenje po 32. členu ZD, je v njem nujno obseženo poračunavanje vlaganj s koristmi. Da se sploh ugotovi, ali je prednikovo premoženje ob njegovi smrti vredno več ali vsaj ohranilo vrednost, kakršno je imelo pred nastankom pridobitne skupnosti s potomcem, je nujno, da so vlaganja večja ali vsaj enaka koristim, ki so jih udeleženci skupnosti imeli od uporabe premoženja. Le če je vrednost vlaganj (ob smrti prednika) večja od potrošnje, se lahko ugotovi, da je in za koliko je vrednost premoženja po prenehanju pridobitne skupnosti (če je ta trajala do prednikove smrti) večja od vrednosti premoženja pred skupnimi vlaganji. Na ugotovljenem povečanju se nato nadalje ugotovi in določi, kolikšen delež (na povečanju) ustreza vloženemu delu, zaslužku ali drugačnemu prispevku potomca, nato pa se preračuna še skupni delež potomca na celotnem prednikovem premoženju(1). Pri izračunu ohranitve/povečanja vrednosti je ob upoštevanju okoliščin posameznega primera treba oceniti, ali je premoženje zaradi potomčeve uporabe morda prikrajšano (oz. ali bi bilo premoženje večje, če ga potomec ne bi (so)uporabljal), in ne, ali je potomec zaradi uporabe stvari obogaten. S potekom časa oz. upoštevaje trajanje skupnosti je tako možno, da ob prednikovi smrti vrednost premoženja kljub (skupnim) vlaganjem ni nič večja, kot bi bila brez njih in določilo 32. člena ZD sploh ne pride v poštev. Pri odločanju o utemeljenosti in višini zahtevka po 32. členu ZD se metoda bistveno razlikuje od metode pri odločanju o utemeljenosti povračilnega zahtevka, ki ga ima potomec za časa prednikovega življenja in za katerega po ustaljeni sodni praksi velja, da se pri izračunu prednikove obogatitve od vrednosti potomčevih vlaganj odšteje vrednost prejetih koristi.

11Stališče, za katerega se zavzema revizija, glede na zgoraj obrazloženo ni pravilno, zato je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka, saj z izrednim pravnim sredstvom ni uspela (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Gavella, Nikola: Nasljedno pravo, Informator, Zagreb, 1990, str. 338