VSC sodba Cp 657/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.
Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in razsodilo, da jim je toženka dolžna v 15 dneh plačati 38.289,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2013 dalje do plačila (točka I izreka), v presežku pa je njihov tožbeni zahtevek za še zahtevanih 66.818,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila zavrnilo (točka II izreka), o stroških pravdnega postopka pa odločilo tako, da so tožniki dolžni toženki povrniti 1.612,84 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi sodbe tožnikom dalje (točka III izreka).

Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve v točkah I in III izreka, uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da sta izvedenski mnenji izvedenke C. in izvedenca L. v osnovi enaki glede dejstva, da ni transparentnih javnih podatkov o prihodkih in stroških pri pridelavi in prodaji hmelja za vsako leto posebej. Obe mnenji sta enaki tudi v tem, da v relevantnem obdobju pridelava hmelja ni bila dobičkonosna. Kljub odsotnosti podatkov in kljub mnenju o nedobičkonosni pridelavi hmelja, pa je izvedenka C. zaključila, da bi tožniki s pridelavo dosegli čisto korist v razponu med 38.689,84 EUR in 56.046,75 EUR, pri čemer je v dopolnjenem mnenju ocenila še večji dobiček v dodatni 4 a varianti. Toženka je sodišče prve stopnje na to nasprotje opozorila in predlagala soočenje izvedencev C. in L., s tem bi bilo odpravljeno nasprotje in ugotovljeno ali bi tožniki s pridelavo hmelja dejansko lahko zaslužili korist ali bi pridelovali izgubo. Ker je med mnenji velika razlika, ko en izvedenec ugotovi dokaj visok dobiček, drugi pa izgubo, ni pravilna presoja sodišča, da je prepričljivejše izvedensko mnenje, v katerem je ugotovljen dobiček. Gre za črno belo situacijo brez možnih umestnih variant. I.c L. je na naroku mnenje dopolnil, da je hmeljarstvo po letu 1996 začelo propadati in se je šele v letu 2007 ponovno pričelo popravljati. Izvedenka C. pa je ugotovila, da je bilo v obdobju od leta 1992 do 2005 mogoče pridelati najbolj optimalne količine hmelja in ga vsega prodajati pogodbenim partnerjem. Kako je to bilo mogoče, če je bila panoga skoraj v celotnem obdobju v zatonu. Kateremu izvedencu pokloniti vero, bi se sodišče lahko prepričalo z njunimi soočenjem. A. sodišča, da je mnenje izvedenke C. prepričljivejše, ne vzdržijo. Izvedenka C. je prodajno ceno hmelja pridobila iz tujih virov, izvedenec L. pa iz statističnega letopisa RS. Torej prepričljivejši so slovenski podatki o cenah v Sloveniji, kot pa podatki o ceni, ki jo ima tuje podjetje. Da bi za slednjega tožniki vedeli, niso trdili. Količina pridelanega hmelja oziroma donos temelji na čisti hipotezi, saj slednje ni konkretne preverjeno pri tožnikih, ki so se s hmeljarstvom že ukvarjali. Izvedenka je res upoštevala lastnost obravnavanih zemljišč, po njeni oceni so to zelo kakovostna in se nahajajo na intenzivno hmeljarskem območju, ni pa upoštevala dejstva, ali bi bili tožniki dejansko zmožni doseči tak letni donos. Izguba koristi je ugotovljena za obdobje 14 let, v tako dolgi dobi gotovo ne bi bil vsako leto optimalen donos (niso upoštevani naravni dejavniki: suše, neurja …) in visoke cene. Slednje se oblikujejo po tržnem merilu ponudbe in povpraševanja, zato je ob odsotni trditveni podlagi pravilneje upoštevati povprečni pridelek, kot ga je navedel izvedenec L. Z zavrnitvijo predloga za soočenje izvedencev C. in L. ter s tem, ko je odločitev oprlo na mnenje izvedenke C., ki vsebuje nasprotje, je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke prvega odstavka (verjetno prav: drugega odstavka) 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo pravil o dokazovanju s sodnimi izvedenci. Glede na nasprotje v obeh mnenjih, in sicer v razliki med ugotovitvijo o dobičku oziroma izgubi pri pridelovanju hmelja, obstoji utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, dvom bi sodišče lahko odpravilo s soočenjem. Sodišče prve stopnje tudi ni ravnalo v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu, ker je svojo odločbo oprlo na mnenje izvedenke C. Ta je prodajne cene hmelja v celoti pogodbeno vezala, kar pomeni, da bi tožniki v relevantnem obdobju pridelali vsako leto 1800 kg na hektar hmelja sorte A. in ga vsega prodali pogodbenim partnerjem, s katerimi bi imeli sklenjene pogodbe oziroma po pogodbeno dogovorjeni ceni, cene na prostem trgu pa so bile nižje. Nobene od navedenih dejanskih okoliščin tožniki niso zatrjevali, še manj pa dokazali. Niso zatrdili, da bi kdaj hmelj prodajali pogodbenim odkupovalcem, da bi imeli sklenjene pogodbe in tudi ne, koliko hmelja so sploh pridelovali, ko so s spornimi zemljišči sami gospodarili, kakšno sorto hmelja so sadili, kakšne stroške so imeli s proizvodnjo hmelja. Odsotno trditveno podlago je v celoti nadomestilo izvedenkino mnenje, kar ni pravilno. Sodni izvedenec je v postopku postavljen zato, da ugotavlja obstoj dejstev, ki jih stranka zatrjuje. Če teh dejstev ni, potem sodišče mnenja ne bi smelo upoštevati. Četudi je sodišče ugotavljalo hipotetično korist, ki bi jo dosegli tožniki, bi moralo ugotoviti, ali bi bili tožniki zmožni tako korist sploh doseči, ugotoviti bi moralo, ali so sploh vedeli, da hmelj lahko prodajajo tujemu podjetju, ali so imeli sklenjeno kakšno pogodbo o odkupu hmelja preko kmetijske zadruge ali neposredno sami s kakšnim podjetjem, oziroma kako bi hmelj prodajali, če ne bi imeli pogodbenega odjemalca. Ničesar od tega tožniki niso zatrjevali. Le v tem primeru bi bile merodajne pogodbeno vezane cene hmelja. Sedaj pa te cene visijo v zraku, oziroma so le plod izvedenkinega mnenja in so brez trditvene podlage, ki je izvedensko mnenje ne bi smelo nadomestiti. Kršitev pravil o trditvenem in dokaznem bremenu je bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zaradi tega dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno, odločilna dejstva, na katera je sodišče oprlo sodbo, dejansko niso ugotovljena. Po prepričanju toženke pa bi tožnikom pripadala korist v višini zakupnine, ki jo je prejela toženka, ta pa znaša 1.380,81 EUR in je izračunana po ceniku iz leta 2008.

Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno relevantno obdobje za ugotovitev izgubljene koristi tožnikov zaradi nezmožnosti uporabe predmetnih kmetijskih zemljišč je bilo od 7. 12. 1991 do 23. 11. 2005. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so na predmetnih zemljiščih vseskozi pridelovali hmelj, in sicer že pred podržavljanjem upravičenci do denacionalizacije, po podržavljanju pa H., ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ter nato v navedem pravno relevantnem obdobju pa so ta zemljišča tudi bila hmeljišča.

Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je pri ugotavljanju izgubljene koristi potrebno izhajati iz pridelave hmelja. Povsem zgrešene in zato neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožnikom pripadala le korist v višini zakupnine za predmetna zemljišča, kot jo je prejela toženka. Sicer pa je sploh nerelevantno, kakšno korist je imel sam zavezanec za vrnitev premoženja, odločilno je le, kakšno korist bi imel upravičenec, če bi sam uporabljal zemljišče in če bi ga uporabljal za pridelavo hmelja.

Ne drži pritožbena navedba, da sta mnenji izvedencev C. in L. v osnovi enaki v tem, da v relevantnem obdobju pridelava hmelja ni bila dobičkonosna in da ni transparentnih javnih podatkov o prihodkih in stroških pri pridelavi in prodaji hmelja za vsako leto posebej. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz obeh izvedenskih mnenj izhaja dejanska ugotovitev, da pridelava hmelja ni bila zelo dobičkonosna, in to je po presoji pritožbenega sodišča ugotovitev, ki daje dejansko podlago za nadaljnjo ugotovitev o možnem obstoju dobička iz te dejavnosti. Zato se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je prepričljivejše izvedensko mnenje izvedenke C., v katerem je ugotovljen dobiček.

Izvedenec L. je ugotovil, da pri pridelavi hmelja v relevantnem obdobju ni koristi, da razpoložljivi podatki izkazujejo izgubo. Vendar pa je ugotovil tudi, da je bilo mogoče pričakovati dobiček ob doseganju pridelka od 1750 kg do 1800 kg na hektar, ugotovil pa je tudi za relevantno obdobje dosežene pridelke od 835 kg na hektar do 1.970 kg na hektar, pri tem pa je upošteval povprečne cene iz statističnega letopisa, ne pa dejanskih podatkov hmeljarskega združenja ali hmeljarskega inštituta.

Ob upoštevanju ugotovitev C., da je ob upoštevanju lastnosti predmetnih zemljišč možnost pridelka 1800 kg na hektar in celo 2.000 kg na hektar, ter ob upoštevanju dejansko doseženih cen slovenskih proizvajalcev pri prodaji konkretnim podjetjem na trgu hmelja, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o prepričljivejšem mnenju izvedenke C.

Ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da so pridelovalci hmelja v relevantnem obdobju dejansko imeli prodajo hmelja v celoti vezano s pogodbo. Za oceno izgube koristi po drugem odstavku 72. člena ZDen pa že sam zakon ne predvideva ugotovitve dejanske izgube, zato je povsem pravno nepomembno dejstvo, ali bi tudi tožniki bili dejansko zmožni doseči ugotovljen letni donos.

Iz dopolnilnega izvedenskega mnenja izvedenca L. (list. št. 168 do 197) sicer izhajajo ugotovljeni povprečni letni pridelki hmelja v kilogramih na hektar v relevantnem obdobju (list. št. 177), vendar brez navedbe sorte hmelja, pri čemer pa je izvedenka C. obrazložila, da je na predmetnem zemljišču, ki je najkvalitetnejše, ob upoštevanju mikroklimatskih razmer možno pridelati tudi 2000 kg hmelja sorte A. Zato pritožba neutemeljeno meni, da bi bilo pravilneje upoštevati po izvedencu L. ugotovljen povprečni pridelek.

Pritožba tudi neutemeljeno zatrjuje obstoj nasprotja v samem mnenju izvedenke C., saj je izvedenka v svojem mnenju upoštevala pravno relevantne podatke, ki jih je tudi obrazložila in zanje navedla vire. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni izvedlo dokaza s soočenjem izvedencev L. in C. in ker je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje C.

Pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je upoštevalo po izvedenki C. ugotovljena dejstva, ki jih tožniki sploh niso zatrjevali, da je odsotno trditveno podlago v celoti nadomestilo izvedensko mnenje. Tožniki niso bili dolžni zatrjevati konkretnih dejstev o tem, katero sorto hmelja bi pridelovali, kolikšen bi bil njihov pridelek, kolikšni bi bili stroški pri pridelavi hmelja, ali bi pridelani hmelj prodajali po pogodbi ali na prostem trgu in kolikšno prodajno ceno bi dosegali. Glede na že pojasnjen namen določbe drugega odstavka 72. člena ZDen je njihova trditvena podlaga zadostna, naloga sodnega izvedenca pa je bila, da v skladu s pravili stroke ugotovi izgubo njihove koristi zaradi nezmožnosti uporabe konkretnih nepremičnin za pridelavo hmelja, pri čemer je bilo ugotavljanje in upoštevanje dejanskih pravno relevantnih okoliščin, ki so bile značilne kot povprečne oziroma običajne v obravnavanih krajevnih in časovnih razmerah, stvar metodologije izdelave izvedenskega mnenja. Izvedensko mnenje izvedenke C. je zato povsem primeren dokaz, zato je dokazno podprta in povsem sprejemljiva ter pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da znaša korist, do katere so tožniki upravičeni na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen 38.289,84 EUR.

Pravno relevantno dejansko stanje, kot ga opredeljuje navedena zakonska določba, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, je popolnoma in pravilno ugotovljeno, sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu ni obremenjena s pritožbeno očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka in tudi ne z drugimi bistvenimi kršitvami, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo utemeljenost tožbenega zahtevka v ugodilnem delu, pravilno pa je prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe, česar pritožba niti ne izpodbija. Z izvedenskim mnenjem je višina izgubljene koristi (ki je dejansko odškodnina) šele postala znana in s tem čista terjatev.

Odločitev o stroških v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje pa je v korist toženki, zato njene pravilnosti pritožbeno sodišče ni preverjalo.

Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP). Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama trpeti stroške, ki so ji nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).