VSL sodba II Cp 4557/2009

1. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke zahtevala plačilo 48.376,70 EUR z zamudnimi obrestmi od 23.1.2006 do plačila. V posledici take odločitve je tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 1.156,68 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnica navaja, da je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, vendar sodišče ni navedlo zakaj predlaganega dokaza ni izvedlo. Tožnici je bila protipravno prodan njen polovični delež hiše na javni dražbi. Če bi sodišče, ki je odločalo o tožbi na nedopustnost izvršbe, pravočasno materialno pravno odločilo pravilno, nepremičnina v izvršilnem postopku ne bi bila prodana. Sodišče ni navedlo ničesar o ravnanju tožene stranke v pravdnem in izvršilnem postopku. Stališče Okrožnega sodišča v Krškem, P 227/2001 in Okrajnega sodišča v Krškem v izvršilnem postopku, je bilo zmotno in v nasprotju z Ustavno odločbo Up 128/2003, ki je bila izdana 27.1.2005, vendar za tožnico prepozno, saj je bila sporna nepremičnina prodana 23.1.2006 in tožnici povzročena premoženjska škoda. Tožnica se sklicuje,da je bila kršena njena pravica do zasebne lastnine po čl. 33 Ustave in splošna določba čl. 26 Ustave o povračilu škode, ki je bila povzročena z nepravilnim in nezakonitim delom.

Tožena stranka je na pritožbo tožnice odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica v konkretnem primeru od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi protipravnega ravnanja sodnika v zadevi P 227/2001 Okrožnega sodišča v Krškem, ker sodišče prve stopnje svoje odločitve ob prvem sojenju ni oprlo na odločbo Ustavnega sodišča Up 128/2003 z dne 6.9.2004 in ker je bil v izvršilnem postopku In 2001/00032 prodan njen polovični delež na stanovanjski hiši, prisojen že po prodaji stanovanjske hiše. Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke so splošne ustavne določbe (čl. 26 Ustave), po kateri ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa ali s svojim nezakonitim ali nepravilnim delom stori oseba ali organ, ki tako službo opravlja in ki izraža načelo, da država sprejema odškodninsko odgovornost tudi zaradi morebitnega protipravnega sodnikovega ravnanja v procesu sojenja. Protipravnost sodnikovega ravnanja je ena izmed predpostavk civilnega delikta. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na pravno mnenje Vrhovnega sodišča (Pravna mnenja II/95 stran 5), po katerem je pri presoji protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost, potrebno izhajati iz narave sodnikovega dela in zaradi tega protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila odločba sodišča prve stopnje razveljavljena. Pri presoji o tem je potrebno upoštevati naravo sodnikovega dela. Zanjo pa je značilna prosta dokazna presoja in neodvisnost sodnikov pri sojenju na vseh stopnjah. Zato zgolj morebitna drugačna presoja, zaradi katere je razveljavljena sodba v pritožbenem postopku, v odškodninskem sporu še ni podlaga za stališče, da je bilo sodnikovo ravnanje protipravno. Zaradi tega je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da okoliščina, da Okrožno sodišče v Krškem v prvem sojenju ni oprlo svoje odločitve na odločbo Ustavnega sodišča Up 128/2003, ne predstavlja protipravnega ravnanja. O sodnikovem protipravnem ravnanju bi lahko govorili le, če sodnik ne uporabi povsem jasne določbe zakona ali če je določen predpis namenoma razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oziroma, če za ravnanje nima podlage v zakonu ali če dana pooblastila zlorabi, kot je že pravilno pojasnilo tožnici sodišče prve stopnje. Ker v konkretnem primeru za tak primer ne gre, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj v ravnanju sodnika v pravdnem in izvršilnem postopku ni bilo protipravnega ravnanja. V čem naj bi bilo protipravno ravnanje v izvršilnem postopku, tožnica ne pove, saj samo navaja, da je bilo stališče Okrajnega sodišča v Krškem zmotno in v nasprotju z odločbo Up 128/2003. V zvezi s tem je tožnici pojasniti, da ta odločba v ničemer ne posega v vodenje izvršilnega postopka, in v tem postopku ni bilo nikakršnih ovir, da je sodišče izvedlo in realiziralo izvršbo s prodajo sporne nepremičnine. S splošnim sklicevanjem na čl. 33 Ustave in pravico do zasebne lastnine, pa je tožnici pojasniti, da ima sodišče v skladu z zakonskimi pooblastili pravico, da poseže tudi v lastninsko pravico. O vlogi tožene stranke v pravdnih in izvršilnih postopkih se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati kot zmotno in neutemeljeno trdi pritožba, saj je v konkretnem primeru predmet obravnavanja odškodninska odgovornost tožene stranke, zaradi nepravilnega dela sodišča.

Ker ni podan temelj odškodninske odgovornosti, sodišče tudi pravilno ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem gradbene stroke in tega zato tudi ni bilo dolžno obrazlagati.

Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnice potrebno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).

Tožena stranka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sama trpeti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem, saj se ti ne morejo opredeliti kot za pravdo potrebni stroški. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 166 v zvezi s čl. 154 in 155/2 ZPP.