VSRS Sodba XI Ips 58979/2013-126

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom Kpd 456/2013 z dne 8. 12. 2013 obdolženemu M. T. iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena in ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Ks 58979/2013 z dne 12. 12. 2013 pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčeva zagovornica dne 20. 12. 2013 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitev 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ter 192. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve navaja, da nista podana utemeljen sum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ter priporni razlog, zaradi katerega je sodišče obdolžencu odredilo pripor, v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pa sodišče ni izrecno navedlo razlogov o sorazmernosti pripora. Meni, da bi moralo sodišče pripor odpraviti ter ga nadomestiti z blažjo obliko posega v obdolženčevo svobodo, to je z odreditvijo plačila varščine. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da odrejeni pripor odpravi oziroma ga nadomesti z varščino oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 423. člena ZKP, dne 31. 12. 2013 predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da ima izpodbijani pravnomočni sklep o utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejani, vse potrebne razloge, obrazložen pa je tudi priporni razlog begosumnosti ter neogibnost pripora in sorazmernost med posegom v obdolženčevo svobodo in varovano dobrino.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obdolženec in njegova zagovornica seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5Očitek, da utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni podan, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da sta sodišči zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena ter ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, oprli predvsem na obrazec „P“ španskih organov pregona, prijave, ki jo je preko španskih preiskovalnih organov slovenskim policistom posredoval lastnik osebnega avtomobila, zapisnik o zaznavi kaznivega dejanja, zapisnik o odvzemu predmetov, zapisnik o ogledu, uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, dopis SIRENE, kopijo prijave tatvine španski policiji ter opravljeno neformalno prepoznavo obdolženca. Sodišče je v razlogih sklepa povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podalo presojo, ki kaže na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Navedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec v Madridu lastniku osebnega avtomobila z ostrim predmetom, najverjetneje nožem, zagrozil z neposrednim napadom na življenje in telo ter mu tako odvzel osebni avtomobil znamke Mercedez Benz (kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206.člena KZ-1), ob tranzitu ukradenega vozila čez Slovenijo pa da je policistom na bencinskem servisu Ravbarkomanda izročil ponarejeno vozniško dovoljenje, ki ga pristojni organi Republike Romunije niso nikoli izdali (kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1).

6Neutemeljena je trditev zahteve, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog begosumnosti. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da sta sodišči zaključek o obstoju begosumnosti (1. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) utemeljili z obrazložitvijo, da je obdolženec tujec - državljan Republike Romunije, ki prebiva v Španiji, kjer ima zaposlitev, da je na naše ozemlje prišel le v tranzitu ukradenega avtomobila v Romunijo, ter da ga na Slovenijo ne veže nobena navezna okoliščina, saj na našem ozemlju nima družine, zaposlitve in sredstev za preživljanje. Ob upoštevanju navedenih okoliščin sta sodišči tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno sklepali, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bi lahko obdolženec pobegnil in s tem otežil potek kazenskega postopka.

7Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da preiskovalni sodnik v izpodbijanem sklepu ni navedel razlogov o sorazmernosti pripora, zaradi česar da je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in ga ni mogoče preizkusiti. Preiskovalni sodnik je v tretjem odstavku na 3. strani sklepa izrecno navedel, da je, glede na obdolženčevo vlogo in težo kaznivih dejanj, poseg v njegovo prostost v sorazmerju z varovano dobrino in posegom v njegovo svobodo, ob tem pa prezrl, da obdolžencu pripor ni bil odrejen iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (ponovitvena nevarnost), temveč iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (begosumnost), pri katerem praviloma sploh ni potrebno presojati sorazmernosti v ožjem pomenu, torej tehtati med nevarnostjo pobega obdolženca in posegom v njegovo pravico do osebne svobode.

8Zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti niti s trditvijo, da bi bila ponovitvena nevarnost odpravljena, če bi sodišče zoper obdolženca odredilo varščino ter da izpodbijani sklep o možnosti odreditve milejšega ukrepa nima razlogov. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbi I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999, XI Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009 ter številne druge) presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno presodilo (tretji odstavek na 3. strani sklepa preiskovalnega sodnika, 12. točka na 4. stani sklepa zunajobravnavnega senata), da je odreditev pripora nujno potreben ukrep za potek kazenskega postopka, ki ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

C.

9Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.